Ponedeljek, 13. 5. 2024, 22.27
7 mesecev, 2 tedna
Evropsko sodišče za človekove pravice za četrtek napovedalo odločitev glede pritožb slovenskih ribičev proti Hrvaški
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,35
Pisanje kazni slovenskim in hrvaškim ribičem v Piranskem zalivu poteka že več let. Dogovora med Slovenijo in Hrvaško ni na vidiku, ribiči na obeh straneh meje pa kazni že ne štejejo več. Po pravico so odšli tudi v Strasbourg.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je napovedalo, da bo v četrtek objavilo odločitev v povezavi s tožbo slovenskih ribičev proti Hrvaški zaradi izdajanja kazni za "nezakonito prehajanje meje" na morju in ribolov. Slovenski ribiči, ki so se na ESČP pritožili jeseni 2022, pričakujejo, da bodo s svojo tožbo uspešni in da jim ne bo treba plačati kazni, ker so lovili v slovenskih vodah, kot jih je določila arbitraža.
Hrvaška arbitražne razsodbe še vedno ne priznava in si lasti polovico Piranskega zaliva, čeprav ji ga je arbitražno sodišče leta 2017 prisodilo manjši del. Vsem slovenskim ribičem, ki lovijo v morju, ki ga je arbitražno sodišče prisodilo Sloveniji, pa vztrajno izreka kazni tako za "nedovoljen prestop meje" kot tudi za nedovoljen ribolov.
Hkrati spodbuja hrvaške ribiče, da lovijo do navidezne sredinske črte v Piranskem zalivu, pri čemer pa so ti deležni podobne obravnave slovenske strani.
Zaradi več kot dveh milijonov evrov izrečenih glob po pravico v Strasbourg
Skupaj je bilo slovenskim ribičem izrečenih že za več kot dva milijona evrov glob. Ribiči so se na te globe vztrajno pritoževali, pri čemer jim je pri kritju stroškov na podlagi posebnega zakona pomagalo tudi slovensko ministrstvo za kmetijstvo.
Ko so izčrpali vsa pravna sredstva na Hrvaškem, tudi z zavrnitvijo na hrvaškem ustavnem sodišču, so se jeseni 2022 pritožili še na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.
Na ESČP je bilo skupno doslej vloženih 450 pritožb 25 slovenskih subjektov – ob ribičih kot fizičnih osebah so v nekaterih primerih pritožniki tudi podjetja, je za Siol.net potrdila odvetnica Maja Menard, ki jih zastopa. Sodišče je prioritetno v obravnavo prevzelo tri pritožbe in jih povezalo v skupni primer Chelleri in ostali proti Hrvaški, o preostalih pa bo najverjetneje odločilo na podlagi razsodbe v tem primeru.
Kot povzema ESČP v sporočilu za javnost, primer sloni na obsodbah pritožnikov za "manjše prekrške" na hrvaških sodiščih zaradi njihovih dejavnosti v morskih vodah, ki si jih lastita tako Hrvaška kot Slovenija.
Glede na določila 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (ne sme biti kazni brez zakonske podlage) pritožniki poudarjajo, da dejanja in kršitve, zaradi katerih so bili obsojeni, ne morejo biti kršitve v nasprotju s hrvaško zakonodajo, ker do njih ni prišlo na hrvaškem teritoriju.
In kot so prejšnji teden sporočili s sodišča, bodo prvo odločitev v zvezi s tem primerom sporočili v četrtek, 15. maja. To bo lahko zgolj vmesna odločitev, lahko pa tudi sodba.
Ker bo sodišče odločalo v okviru malega senata sedmih sodnikov, bo mogoča tudi pritožba pred veliki senat, ki ga sestavlja 15 sodnikov ESČP.
Kazen brez zakona
Ribiči so se na ESČP pritožili, ker da jim Hrvaška z izdajanjem glob krši 7. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o tem, da ne sme biti kazni brez pravne podlage v zakonu.
Pogled na Piranski zaliv
Kot utemeljujejo pritožniki, dejanja in kršitve, zaradi katerih so bili obsojeni, ne morejo biti kršitve hrvaške zakonodaje, saj do njih ni prišlo na hrvaškem teritoriju.
Hrvaška namreč za razliko od Slovenije, ki je – za zdaj enostransko – implementirala arbitražno razsodbo o meji, nima zakona o poteku meje s Slovenijo. In – poenostavljeno rečeno –, ker Hrvaška nima zakona, kje natančno so meje države, ne more zakonito izdajati kazni ribičem, da so nezakonito prestopili hrvaško mejo in da so lovili na hrvaški strani meje.
Podzakonski akti, kot je npr. hrvaški pravilnik o območjih ribolova, pa ne morejo biti prava pravna podlaga za izrekanje zakonitih kazni, utemeljujejo pritožniki.
Zahtevajo predvsem odpravo vseh kazni in tudi evidenc o tem, pa tudi, da se tovrstno ravnanje hrvaških oblasti v prihodnje preneha.
1. Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
2. Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
Kakšna odločitev sodišča se pričakuje?
Sodišče bo lahko v četrtek že izreklo vsebinsko razsodbo v primeru. Doslej je na podlagi tožb ribičev prejelo odgovor Hrvaške, nato je zaprosilo za stališče Slovenije kot intervenientke, kar je Ljubljana izkoristila, sledil je še en hrvaški odziv in še odziv ribičev. Ustne obravnave pa (še) ni bilo. Ta niti ni nujna.
Končna vsebinska odločitev že v četrtek bi bila sicer kar presenečenje, tako v primeru pritrditve pritožnikom kot tudi, če bi bila tožba zavrnjena. Večja je verjetnost, da bo prišlo do določene procesne odločitve sodišča, morda tudi v smeri, da ni pristojno odločati v tem primeru, ker da gre za meddržavni spor.
To niti ne bi bil nek poseben udarec za ribiče ali Slovenijo, saj bi kazni sicer ostale, a bi jih Hrvaška tako kot zdaj brez slovenske pomoči težko izterjala. Bi se pa lahko nemoteno nadaljevalo nadlegovanje ribičev.
Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu
Vendar pa naj bi ESČP glede na dosedanjo prakso imelo posebno skrb predvsem za posameznika, ne pa državo. Spomnimo samo na primer Ališić in vloge nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke, kjer je Slovenija postala odgovorna za poplačilo njihovih deviznih vlog, ne glede na to, da spor iz nasledstva po SFRJ še ni razrešen (in najbrž še dolgo tudi ne bo, če sploh bo).
Glede na ta načela ESČP si je zato težko zamisliti, da bi ribiči ostali prepuščeni nadaljnjemu hrvaškemu nadlegovanju, ki mnogim, kot so večkrat povedali medijem, že pošteno načenja živce in tudi zdravje.
Arbitraža v ozadju
Zaradi tega tudi pri odločanju ESČP ne bi smelo biti v ospredju vprašanje, ali arbitražna razsodba velja ali ne, čeprav bomo z odločitvijo sodišča posredno lahko dobili odgovor tudi na to.
Potek meje med Slovenijo in Hrvaško je namreč vsekakor v ozadju. Medtem ko je za Slovenijo potek meje na morju povsem jasen, saj ga je arbitražno sodišče natančno določilo s koordinatami, Slovenija pa ga je tudi uzakonila, pa Hrvaška vztraja pri meji po sredini Piranskega zaliva. Arbitražne razsodbe ne priznava, ker da je bil postopek kompromitiran, pa čeprav je arbitražno sodišče odločilo drugače in dokončalo delo.
Dejstvo je, da bi morali obe državi arbitražno razsodbo implementirati, a je to storila samo Slovenija. Zato bo zanimivo videti, ali bo ESČP to razsodbo, ki je vsekakor del mednarodnega prava, kaj upoštevalo ali pa bo tudi zanj ostala "v zraku".
Uradna Ljubljana sicer že ves čas poudarja, da je zgodba glede arbitraže za Slovenijo končana; Hrvaško bodo še naprej pozivali, naj sprejme razsodbo in jo implementira, četudi ribiči v Strasbourgu morda ne bodo dobili pravice. Slovenska politika pa je za zdaj tudi enotna, da se o alternativah arbitražni razsodbi nima smisla pogovarjati.
