SiolNET. Novice Slovenija
6,52

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ura resnice za populistično revolucijo

6,52

termometer

Viktor Orban, Marine Le Pen, Matteo Salvini
Foto: Reuters

So volitve v evropski parlament konec populističnega udara na Bruselj ali le njegov začetek? In zakaj EU nanj v resnici še vedno ni pripravljena?

Steve Bannon je človek, ki ga je verjetno težko imeti za prijatelja. Zanje namreč enostavno nima časa. Ko je v prvem letu mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa še služboval v Beli hiši kot njegov ključni svetovalec, je bil Bannon tam sposoben preživeti tudi več dni v kosu, ne da bi se oprhal ali preoblekel.

To je, kot je v lani izdani knjigi Ogenj in srd navedel njen Michael Wolff, občasno zmotilo celo Trumpa. "Fant izgleda kot brezdomec. Oprhaj se, Steve! Tele hlače nosiš že šest dni. Steve pravi, da je v življenju že nekaj zaslužil. Ne verjamem mu," naj bi mu zabrusil ob neki priložnosti pred osebjem Bele hiše.

Donald Trump Foto: Reuters

Gre za anekdoto, ki najbolje ponazarja Bannonovo obsedenostjo z močjo in vplivom. Bele hiše ni zapuščal, ker bi bil deloholik, ampak ker je želel imeti Trumpa ves čas na očeh. Dobro je vedel, kako je predsednik dojemljiv za ideje in predloge drugih, zato je skrbno pazil, kdo ga je obiskoval in vedno znova skušal biti zraven. Ničesar ni želel prepuščati naključju.

Ista knjiga razkriva še eno Bannonovo lastnost: megalomanskost. Ko je bil ideolog in vodja Trumpove kampanje, je govoril o obračunu z ameriškim establišmentom. V washingtonskem političnem razredu in "fake news" medijih ni videl le političnih nasprotnikov, ampak sovražnikov. Ko je kot poraženec v frakcijskih bojih moral oditi iz Bele hiše, je začel govoriti o "globalni populistični revoluciji".

Veliki finale Bannonovega projekta

Volitve v 28 članicah EU, ki so se začele danes, trajale pa bodo do nedelje, bodo ura resnice revolucije, o kateri govori Bannon. 426 milijonov volilnih upravičencev bo odločalo, do kolikšne mere se bodo vrata v Evropski parlament odprla desnim populistom, tej heterogeni tvorbi strank in gibanj, ki ne želi v nasprotno smer zavrteti le kolesje časa, ampak tudi procese evropske integracije. Tja nekam v prvo polovico 20. stoletja, v čas, ko nad nacionalnimi državami še ni bilo Bruslja.

Gre za veliki finale projekta, v katerega je Bannon vložil dve leti svojega življenja in na desetine milijonov donatorskega denarja. Mu res lahko uspe?

Volilna projekcija, ki jo je tik pred začetkom volitve objavil portal Politico, nakazuje, da bo na bruseljski šahovnici politične moči prišlo do velikih sprememb. Populistične, nacionalistične in evroskeptične stranke, ki zdaj raje slišijo na ime suverenisti, naj bi skupaj osvojile okrog 200 poslanskih sedežev, torej dobro četrtino vseh. To je več od napovedanega izida Evropske ljudske stranke (EPP), tradicionalno najmočnejše evropske politične sile, ki je zadnjih 15 let vodila tudi evropsko komisijo. Angela Merkel, Donald Trump Novice Primož Cirman: Smo v vojni - za dušo Evrope

Kaj razdvaja populiste? Putin in proračunska (ne)disciplina

Morda na prvi pogled razloga za paniko res ni. Tri vodilne politične skupine (EPP, socialisti S&D in liberalci ALDE), ki so v zadnjem mandatu sestavljale evropsko komisijo, imajo skupaj še vedno večino, saj naj bi zasedle 430 od 751 sedežev. K temu gre prišteti še predvidenih 50 poslancev evropskih zelenih.

Tudi populistično-nacionalistični blok še zdaleč ni enotna tvorba enakomislečih posameznikov. Ravno nasprotno. Gre za interesno in idejno močno razdrobljeno skupino, ki jo v resnici druži le isti sovražnik: "evropske elite" in migranti.

Vladimir Putin raketa orožje Rusija Foto: Reuters Pri vsem ostalem imajo bolj malo skupnega. Če so prvakinja francoske desnice Marine Le Pen, padli šef avstrijskih Svobodnjakov Heinz-Christian Strache in italijanska Liga Mattea Salvinija politično ali celo kapitalsko močno navezani na Rusijo, vidi recimo Jarosław Kaczyński, vodja poljske stranke Pravo in pravičnost, v Moskvi največjo nevarnost poljskemu narodu in državi. Kakršno koli sožitje Svobodnjakov in Salvinija bo trajalo le do razprave o Južni Tirolski, ki bi jo prvi "vrnili" Avstriji.

Jasna ločnica med populisti na severu in jugu EU je tudi stališče do proračunske discipline. Medtem ko severnjaki, recimo nizozemski Forum za demokracijo, Švedski demokrati ali estonska Konservativno-ljudska stranka, veljajo za fiskalne jastrebe, so Salvini, Le Penova in skrajni desničarji iz Grčije, Slovaške ali Cipra naklonjeni čezmernemu trošenju ne glede na evropska pravila.

Boris Johnson Siol Plus Kaj nas uči brexit? Ne verjemite populistom! #komentar

Obeta se najslabši rezultat EPP v zgodovini

Četudi torej enotnega populističnega bloka nikoli ne bo, podrobnejši vpogled v volilne napovedi vseeno ponuja močne razloge za skrb. Štiri leta po izbruhu begunske "krize" je politična krajina v EU verjetno že nepovratno spremenjena.

Stari politični red pospešeno izginja. V štirih od šestih največjih članic EU (Franciji, Italiji, Poljski in Veliki Britaniji) bodo na evropskih volitvah slavile (ali pa osvojile najmanj drugo mesto) populistične oziroma nacionalistične stranke, ki so kadarkoli pripravljene na "vojno" z Brusljem, njihov ključni politični cilj pa je zaprtje meja.

Tudi v preostalih dveh velikih članicah EU je etablirani politični duopol konservativcev in socialistov oziroma socialdemokratov pred razpadom. V Nemčiji, ki se počasi poslavlja od Angele Merkel, ga načenja vzpon Levice in predvsem skrajno desne Alternative (AfD). V Španiji, ki je že več let v de facto politični blokadi, pa so konservativci Mariana Rajoya izkusili, kakšna je cena politike, ki skuša ugajati skrajni desnici, saj ji je nova stranka VOX dodobra načela volilno bazo.

Posledično se politični skupini EPP na evropskih volitvah v relativnem smislu obeta najslabši rezultat v zgodovini. Če bo iz svojih vrst dokončno izključila še madžarski Fidesz Viktorja Orbana, bo izgubila še 12 poslancev. V tem primeru se lahko za ohranitev prvega mesta zahvali  zdaj že več let trajajoči imploziji socialnih demokratov v več evropskih državah (Franciji, Nemčiji, Italiji).

Je Evropa res pripravljena na populistični udar?

To pritrjuje tezi, da v krizi identitete  v Evropi še zdaleč ni le socialna demokracija, ki da je "zlezla v posteljo s kapitalom", ampak tudi evropski zmerni konservativizem, ki je v svoji zgodovini dal nekatere največje državnike kontinenta. Ta politična opcija v časih velike negotovosti, ko se svet hkrati z novo industrijsko revolucijo vedno glasneje sprašuje o napakah kapitalizma, očitno vedno težje odbija napade populistične desnice.

Zakaj nas torej mora skrbeti? Največji problem grozeče okrepitve populistov v evropskem parlamentu je dejstvo, da gre dejansko za "naložbo za prihodnost". Ne za danes, ampak za jutri. Paleta strank, gibanj in politikov, od kredibilnih do najbolj bizarnih, bo namreč dobila oder, s katerega bo lahko "grmela", nabirala politične točke in EU razbijala od znotraj. To predstavlja dober temelj za močnejši populistični udar, ki bi lahko sledil na naslednjih evropskih volitvah leta 2024. Sploh, če bi stari kontinent udarila kriza, podobna tisti iz leta 2008, na volitvah v ZDA pa bi ponovno slavil Donald Trump, kar bi verjetno dokončno pokopalo evro-atlantsko zavezništvo.

Matteo Salvini Foto: Reuters

Je EU na to pripravljena? Ne. Dejstvo, da bodo populisti za zdaj ostali omejeni na največ tretjino mest v evropskem parlamentu, gre pripisati več "kratkoročnim" razlogom: robustnosti aktualnega političnega razreda, njegovi mobilizaciji, še vedno relativno šibki infrastrukturi populističnega gibanja, relativno dobrim gospodarskim razmeram, Brexitu, ki je tamkajšnje populiste razgalil kot egoistične in popolnoma nekompetentne politike, korupcijskim škandalom populistov, nazadnje v Avstriji ...

Marjan Šarec, Dejan Židan, Karl Erjavec, Alenka Bratušek, Miro Cerar Novice Po nedelji bo pestro v vladi. In še kje drugje. #analiza

Usodne preizkušnje pred EU 

Vse to niso razlogi, ki bi bili trajne, strukturne narave. EU bo namreč tudi po teh volitvah še vedno v najmanj enaki meri ranljiva kot pred tem, če ne še celo bolj. Je preregulirana tvorba, s katero je marsikaj narobe. Spremenila se je v ogromen, dodobra odtujen birokratski aparat, v katerem vsebino krojijo lobistično najmočnejši igralci, ki so ponavadi največje države. Evropska ideja je v resnici mrtva črka na papirju, Unija pa v novem, multipolarnem svetu spominja na komaj pokretno starko, ki je niti najmanj ne zanima dogajanje izven meja njenega dvorišča.

Pred sabo ima nekaj usodnih preizkušenj: svetovno trgovinsko vojno v trikotniku z ZDA in Kitajsko, davčni spopad z največjimi svetovnimi korporacijami, novo industrijsko revolucijo, pri kateri za razliko od prvih treh morda ne bo imela eno od glavnih vlog, dohodkovno neenakost, staranje prebivalstva, grozečo vojno ZDA-Iran, klimatske spremembe, ki "proizvajajo" begunce, nov val arabske pomladi v državah severne Afrike, ki so bile del kolonialnih imperijev največjih članic, diktatorske režime na lastnih mejah (Turčija) ...

Da, zdi se, da sta se Nemčija in Francija v zadnjem hipu vendarle zbudili. Zaokrožili so scenariji, po katerih bi vodenje komisije prevzel Michael Barnier, evropski svet pa Angela Merkel, s čimer bi obe državi utrdili povezavo po odhodu Velike Britanije in na začasno osamili Italijo. Francija in Nemčija narekujeta tempo politike omejevanja kitajskega vpliva prek investicij. S predlogom o razrešitvi vprašanja severa Kosova sta se lotili celo pozabljenega Balkana, ki je ostal sod smodnika, pri katerem je vprašanje le, kdo bo tokrat na vrsti, da prižge vžigalico. 

Ko duh enostavnih rešitev uide iz steklenice

Toda EU na večino lastnih ključnih izzivov ni pripravljena. Kot povezava je v krču. Z diplomatskimi ali drugimi pritiski ne zna braniti niti lastnih deklariranih vrednot, recimo neodvisnosti sodstva na Poljskem ali medijske svobode na Madžarske. Pri monetarni integraciji in evru se je ustavila na pol poti, zdaj pa ne ve, ali bi šla naprej ali nazaj. Velikim dopušča vse, recimo kršenje fiskalnih pravil, protekcionizem ali celo status davčne oaze, na malih pa "trenira strogost", saj ve, da potrebujejo njene trge.

Evropska komisija, EU, zastava Foto: Reuters Ne gre se slepiti. Diagnoza populistov je v nekaterih segmentih prava, sploh pri dohodkovni neenakosti in izključenosti številnih delov prebivalstva. Če ima globalizacija zmagovalce, ima tudi poražence. A to seveda ne pomeni, da so pravi tudi populistični recepti, ki večinoma prihajajo iz sfere "kulturnega boja", mitov o tradicionalni družbi, etnične ekskluzivnosti ali celo rasizma. Ne, nekateri od teh so celo zelo nevarni.

Časa ni več. Duh enostavnih rešitev in "revolucije", ki jo Steve Bannon s pajdaši širi iz luksuznih hotelov prek svojih portalov in drugih kanalov, je že ušel iz steklenice. Vanjo ga ne bo mogoče spraviti le s strašenjem pred populisti, posmehovanjem iz strahu ljudi in predvolilnimi ad hoc mobilizacijami, ampak na isti način, kot je zahodni del Evrope v petdesetih letih 20. stoletja za sabo zaprl vrata druge svetovne vojne. S pametnimi ekonomskimi in socialnimi politikami, ki bodo gradile infrastrukturo za prihodnje generacije in zmanjševale socialno izključenost. Z jasno politično, gospodarsko in strateško vizijo, ki bo EU umestila v svet globalnih blokov. S pravili, ki bodo enaka za vse.

Z več in ne manj Evrope.

Komentarji

34

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • sanfrancisco / 24.05.2019. ob 09:32 +16 - 5

    Razmišljam kakšne možnosti ima naša Slovenija, če se uresničijo najbolj črne napovedi. Skoraj v vseh naših sosednjih državah, so se pri nacionalistih že večrat pojavile težnje po naši zemlji. EU ni optimalna, vendar vseeno zagotavlja nek red in možnost sobivanja majhnih in velikih. Brez tega reda, se nam ne obeta nič dobrega. Če si majhen in šibek, se ne greš igre, kjer velja pravilo močnejšega.

    +16 - 5
  • AlenL / 24.05.2019. ob 09:42 +14 - 4

    Kakorkoli obrnemo je EU edina možnost za našo prihodnost, če želimo ostati del razvitega sveta. Alternativa je propad evropskih držav. Realnost v svetu je taka, da nobena država v Evropi sama ni velika, niti Nemčija in Francija. Ker ZDA, Kitajska, Rusija, Indija nas pojejo za zajtrk. Zato pa Putin & ZDA na veliko financirata skrajno desne in skrajno leve stranke v Evropi, ker si želita šibke EU oz. njen razpad, da lahko vmiru poharata ta del sveta.

    +14 - 4
  • paleoknives / 24.05.2019. ob 08:24 +14 - 7

    Žal EU politika odprtih meja, svobode in enakosti počasi izginja v primežu pritlehnih interesov, ki na dolgi rok ne prinašajo stabilnosti in so podlaga za temne čase, ko bodo spet vladale diktature. Prav nič spodbudnega. Žal se večini niti ne sanja kaj to pomeni...Zato je potrebno iti na volitve in reči populizmu, zastraševanju in izsiljevanju NE!

    +14 - 7
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin