Dve leti SMC: stranka, ki se spopada že znotraj premierjevega kabineta

Ko je Stranka modernega centra (SMC) konec maja praznovala drugo obletnico ustanovitve, so se njeni člani zbrali pri Zbiljskem jezeru, kjer so se nekoč srečevali tudi člani LDS. 

Simbolika ne bi mogla biti večja. Že sam koncept SMC, ustanovljene maja 2014, je v veliki meri ciljal na podobnost z nekoč veliko LDS – zmerno, interesno heterogeno in v ideološkem smislu široko stranko, ki bi jo skozi politične in interesne čeri vodila mirna roka preudarnega in zadržanega predsednika. A že danes je jasno, da SMC ni in ne bo postala LDS, ki je iz civilnodružbenih mladinskih gibanj "od spodaj" nastajala skoraj desetletje. Še bolj pa je jasno, da Miro Cerar očitno nikoli ne bo Janez Drnovšek, predsednik slovenske vlade in LDS med letoma 1992 in 2002.

Javnomnenjska podoba SMC je že več mesecev zelo slaba. Na lestvici strank se giblje med tretjim in četrtim mestom, s precejšnjim zaostankom za vodilno SDS. V začetku junija ji je ena od anket izmerila le še 3,4-odstotno podporo. V povprečju že več kot polovica vprašanih v anketah odgovarja, da vlada, ki jo vodi SMC, dela slabo. 

Kje se je zalomilo stranki, ki je julija 2014, le dva meseca po svoji ustanovitvi, prepričljivo slavila na državnozborskih volitvah? 

Začetek na razsutem političnem prizorišču

Za razumevanje vzpona in padca SMC se je treba najprej vrniti v čas zadnje volilne kampanje. Domače politično prizorišče je bilo v razsulu. Vladajoča Pozitivna Slovenija je zaradi spora med Zoranom Jankovićem in Alenko Bratušek razpadla, podobno tudi Državljanska lista Gregorja Viranta. SD se je ukvarjala sama s sabo, Igorja Lukšiča pa je zaradi slabega rezultata na evropskih volitvah v paničnem poizkusu izboljšanja javnomnenjskih rezultatov zamenjala z Dejanom Židanom. 

Enako je bilo na desnici. Prvak SDS Janez Janša je bil na poti v zapor. Začetni poizkusi povezovanja med NSi in SLS v močno desnosredinsko stranko so klavrno propadli.

Vzpon in volilna zmaga SMC

Odprl se je ogromen prazen prostor, v katerem se je pojavil Cerar. Kot "nov obraz" je v državi, utrujeni od korupcijskih afer in politične nestabilnosti, zaigral na strune etike in morale. V očeh volivcev se je zdelo, da prinaša stabilnost in vrnitev v mirnejše, predvidljive tirnice. To je bilo prav tisto, kar so si po serijskih menjavah šibkih vlad med letoma 2011 in 2014 mnogi nekritično želeli.

Kje se je zalomilo stranki Mira Cerarja, ki je julija 2014, le dva meseca po svoji ustanovitvi, prepričljivo slavila na državnozborskih volitvah? Foto: Matej Leskovšek

Tudi sam Cerar je bil jamstvo za volilni uspeh. Mediji so ga takoj vzljubili, v javnosti je užival velik ugled. Leta 2013 je bil eden od neformalnih kandidatov za mandatarja tehnične vlade. Četudi je bil dolgoletni pravni svetovalec državnega zbora (tudi pri vprašanju izbrisanih, kjer so bila njegova stališča bližje desnim strankam), ga volilno telo ni dojemalo kot del izpete politične kaste. Z ustanovitvijo stranke je taktično čakal do zadnjega in poudarjal, da "nima ne ozadij ne botrov". Pred tem je politični teren tipal prek "civilnodružbenega" Zavoda 14, ki je združeval zdajšnje vodilne člane SMC.

Cerar in stranka, poimenovana po njemu, sta na volitvah dobila rekordnih 36 poslanskih mandatov. Prvič po letu 1992, ko je Sloveniji zavladala Drnovškova LDS, je imela ista stranka v rokah položaje predsednika vlade, predsednika državnega zbora in ministra za finance. Gre za dosežek, ki je v proporcionalnem volilnem sistemu, kot ga pozna Slovenija, mejil na čudež.

Konec idile in obračun z Jamnikarjem

V merjenju moči, ki je stranko za več mesecev ohromilo, je Miro Cerar stopil na stran mlajše struje. Posloviti se je moral Peter Jamnikar, nekdanji generalni sekretar LDS. Foto: Mediaspeed

Toda idile je bilo kmalu konec, Cerar in SMC pa sta kmalu trčila ob čeri "realpolitike". V stranki je prišlo do razkola. Mlajša struja, v kateri so imeli glavno besedo generalni sekretar SMC Erik Kopač, ekonomist Aleksander Kešeljević in direktor državne družbe DRI Jure Kač, je trčila ob interese kroga Petra Jamnikarja, nekdanjega generalnega sekretarja LDS, ki je imel pomembno vlogo pri gradnji terenske mreže SMC, po volilni zmagi pa se je videl v vlogi njenega glavnega kadrovika. 

V merjenju moči, ki je stranko za več mesecev ohromilo, je Cerar stopil na stran mlajše struje. Jamnikar se je moral posloviti. Iz poslanske skupine in stranke je kmalu zatem odšel še Bojan Dobovšek, medijsko eden najbolj prepoznavnih poslancev SMC, ki si je obetal položaj ministra za notranje zadeve, a ga je Cerar namenil Vesni Györkös Žnidar. Dobovšek velja za Jamnikarjevega človeka. Jeseni je tik pred lokalnimi volitvami razpadel še mariborski odbor SMC. 

Vse težave pri sestavi vlade

Na velike težave je Cerar trčil tudi pri sestavljanju vlade:

• Od Nove Slovenije (NSi) je kmalu po volitvah dobil košarico. To mu je onemogočilo sestavo koalicije, v kateri bi po zgledu Drnovških koalicij sodelovala tudi stranka z desnosredinskega političnega pola.
• V koalicijo je zaradi osebnih zamer do Bratuškove, ki je tedaj še obvladovala štiri poslance in bila v boju za politični obstanek pripravljena sklepati malodane vsakršne programske kompromise, povabil Desus. S tem je odprl manevrski prostor za politična izsiljevanja Karla Erjavca. Kljub temu jih je Cerar do zdaj krotil bolje od nekaterih predhodnikov, k čemur je verjetno pripomogel načet Erjavčev položaj ob lanski, še vedno nerazčiščeni aferi s prisluškovanjem slovenskemu arbitru. Prvak upokojenske stranke je SMC pred dnevi označil za "dveletnega otroka". V videoposnetku, ki je v začetku leta pricurljal v javnost, pa je Ljudmili Novak razlagal, da Cerar na čelu vlade ne bo zdržal več kot leto dni.
• Za ministre iz kvote SMC je Cerar večinoma imenoval ljudi brez političnih izkušenj. Nekateri od teh imajo še danes velike težave pri obvladovanju svojih resorjev. Obenem je za položaj evropske komisarke moral žrtvovati Violeto Bulc, eno od tedaj redkih močnih imen v stranki.
• Iskanje gospodarskega ministra se je po treh neuspešnih poizkusih zavleklo krepko v december 2014. Na koncu je bil na položaj imenovan Zdravko Počivalšek, ki je znotraj SMC v poznejših mesecih pri več vprašanjih odprl fronto proti ministru za finance Dušanu Mramorju. 

V merjenju moči v SMC je na koncu zmagala mlajša struja, v kateri je imel glavno besedo tudi generalni sekretar SMC Erik Kopač. Foto: Bor Slana

Upehana vlada, načeta z notranjimi spori

Cerarjeva vlada je podedovala ugodne zunanje okoliščine: dobre gospodarske kazalce, ki so ji omogočili hiter dogovor z večino sindikatov javnega sektorja, pocenitev državnega zadolževanja in pomanjkanje političnih alternativ, čemur so sledila še prva resnejša trenja znotraj SDS. 

Kljub temu se je v skoraj dveh letih večkrat znašla na hudih preizkušnjah. Pretresale so jo afere in notranji spori. Ti so bili programske, interesne (državni gozdovi) in kadrovske narave (Slovenski državni holding in Družba za upravljanje terjatev bank). Vse bolj se krepi vtis, da volivcem ne zna ponuditi oprijemljivih dosežkov, da zamuja s ključnimi  reformami (zdravstvo, pravosodje in z njim povezana zakonodaja), da je na zunaj šibka in da jo od znotraj načenjajo konflikti, že povezani s krepitvijo položajev pred prihodnjimi volitvami. 

Predsednik vlade brez avtoritete …

Cerarja celo nekateri njegovi politični sopotniki ocenjujejo za predsednika vlade brez avtoritete. Tako ga dojema tudi pomembni del gospodarstva, ki pri iskanju rešitev svojih težav vedno manj računa na državo. Veliko stvari se dogaja mimo predsednika vlade, kar dopušča tudi sam. Včasih nerazumljivo: v Luki Koper je na odprtem prostoru pustil Slovenski državni holding (SDH), prav tako se ne želi vmešavati v dogajanje okrog Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Gre za dva od najmočnejših lobijev v državi in tempirani bombi, ki ju lahko raznese v rokah vlade. 

Vlada prav tako nima jasnega razvojnega in gospodarskega koncepta. Ključne infrastrukturne projekte (železnice, hidroelektrarne) je podedovala. Novih tudi zaradi zamujanja pri črpanju evropskih sredstev ni na vidiku. Iz rok je vladi ušel tudi nadzor nad privatizacijo, ki še zdaleč ni strateška in usmerjena v razvoj delovnih mest, kot to določa koalicijska pogodba.

Prvak upokojenske stranke Karl Erjavec je SMC pred časom označil za "dveletnega otroka". V videoposnetku, ki je v začetku leta pricurljal v javnost, pa je Ljudmili Novak razlagal, da Cerar na čelu vlade ne bo zdržal več kot leto dni. Foto: Ana Kovač … in z "računovodsko" vizijo 

Edina prepoznavna vizija vlade je "računovodska", saj strogo sledi javnofinančnim zavezam, med katerimi je ključna zniževanje proračunskega primanjkljaja. Toda Mramor, nekoč ključni mož vlade, od afere z dodatki za stalno pripravljenost politično ohromljen – in to v času, ko bodo pritiski na javno porabo večji kot kadar koli prej. Vprašanje je, če je država pripravljena tudi na novo svetovno finančno krizo, ki jo v luči ohlajanja kitajskega gospodarstva ni mogoče izključiti. 

Kar je najpomembneje, vladi ni uspelo izpolniti ključne obljube iz koalicijske pogodbe – da bo povrnila zaupanje v državo. V javnosti zaradi afer v zdravstvu, sociali in sodstvu raste občutek deprivilegiranosti "malega človeka" v razmerju do
"elit". Vse več ljudi išče načine, kako živeti mimo države. Poklic politika je že zdavnaj izgubil ugled. Delež ljudi, ki ne bi volili nobene od strank, v anketah raste. Iz države še naprej bežijo možgani.

SMC – dve leti pozneje

Vse to ima velik vpliv tudi na SMC kot stranko:

• Če je Cerar v politiko pripeljal vprašanje etike in morale, se mu to – predvsem pri aferi z Mramorjevimi dodatki – vedno znova vrača kot bumerang. Gre za učinek, viden pri vseh strankah, ki so v politični prostor vstopile s platformo "čistosti" (Državljanska lista Gregorja Viranta, pred tem Zares). To z obilno mero izkoriščajo Cerarjevi politični nasprotniki.
• Stranki v dveh letih ni uspelo vzpostaviti jasne programske identitete. Če so jo mediji ob vstopu na politično prizorišče prepoznali kot stranko leve sredine, se je pozneje izkazalo, da to ni. Pri nekaterih vprašanjih (neplačane bolniške odsotnosti, begunska kriza, privatizacija in deloma tudi pri možnosti posvojitvah za istospolna partnerstva) se je jasno umestila v (urbano) desno sredino.
• SMC je bila v resnici nepripravljena na prevzem tolikšnega števila vzvodov oblasti. Na zadnjem srečanju stranke se je zbralo 800 članov. Za primerjavo: SDS jih ima okrog 30 tisoč. SMC je podmladek dobila šele v začetku junija. Njen kadrovski bazen je plitek, poslanska skupina pa vse prej kot homogena združba politično enako mislečih. 
• V stranki še vedno teče merjenje moči in to celo na najvišji ravni, v kabinetu predsednika vlade, med sekretarjem Aleksandrom Kešeljevićem in Antonom Papežem, ki velja za neformalnega prvega Cerarjevega svetovalca za področje gospodarstva. Že nekaj mesecev je njuno ključno bojišče drugi tir Divača–Koper, kjer Papež zagovarja njegovo takojšnjo gradnjo, Kešeljević pa previdnejši pristop k financiranju projekta. 
• Morda so prav zaradi javnomnenjskih anket nekateri krogi v SMC v zadnjih mesecih postali agresivnejši pri naskoku na položaje v državnih podjetjih. Znotraj stranke je zato prišlo do manjše "čistke". Iz ožjega kroga odločanja je izpadel član izvršnega odbora Nejc Brezovar. Zaradi zdravstvenih težav namestnika generalnega sekretarja Horsta Hafnerja pa je del njegovih nalog pri vodenju terenske mreže prevzel Jože Artnak, nekoč član LDS. 
• SMC je že dlje časa – vsaj od odločanja o tem, kdo bo obvladoval podjetje za upravljanje z državnimi gozdovi – v bolj ali manj tihi vojni s SD. To se je v sredo videlo tudi pri glasovanju o interpelaciji ministrice za delo Anje Kopač Mrak, ki se ga ni udeležilo kar pet poslancev stranke. 

Dušan Mramor, nekoč ključni mož vlade, je od afere z dodatki za stalno pripravljenost politično ohromljen – in to v času, ko bodo pritiski na javno porabo večji kot kadar koli prej. Foto: Klemen Korenjak Nov izziv: parlamentarni prag 

Čeprav stranka ne nosi več njegovega imena, je Cerar še vedno vlečni konj SMC. Z nekaj potezami (sporazum z Mestno občino Ljubljana) je nakazal, da se je začel učiti politične obrti. Na lestvicah najbolj priljubljenih politikov je še vedno v sredini prve deseterice. A stranka je v političnem smislu talec vlade. Med vsemi koalicijskimi partnerji bo za njene zgrešene poteze plačala najvišjo ceno – ne vedno po lastni krivdi. 

Stranka, ki se je dve leti nazaj zdela nepremagljiva, je tako danes svetlobna leta daleč od moči in volilne podpore nekdanje LDS. Prej ali slej si bo morala zastaviti naslednje vprašanje: ali se ji lahko ponovi usoda tistih novih strank (Zares, Državljanska lista, Pozitivna Slovenija), ki so ob drugih državnozborskih volitvah prepričljivo izpadle iz državnega zbora?