Dolgoletni obraz Planice s posebnim poslanstvom

"Nisem nič posebnega – takih nas je veliko"

"Sem samo eden od mnogih, ki to počnejo. V Sloveniji nas je ogromno," nam je skromno odgovoril Primož Finžgar, nekdanji dolgoletni generalni sekretar organizacijskega komiteja Planica, ko smo ga prosili, naj z bralci Siol.net deli svojo zgodbo.

Za prostovoljstvo znotraj projekta Prostofer, ki je namenjen starejšim, ki ne vozijo sami, nimajo bližnjih, ki bi jim pomagali, in imajo omejene finančne možnosti, omogoča pa jim brezplačne prevoze do zdravnika, javnih ustanov, trgovin ali drugih nujnih opravkov, se je odločil po koncu aktivne kariere.

"Ko sem se upokojil, sem začutil, da želim biti še vedno koristen. Ne gre za dolžnost, ampak za občutek. Dobro se počutim, ko naredim nekaj dobrega," je povedal. 

Za projekt je izvedel po naključju, prek razpisa v lokalni reviji Tržičan. "Prijavil sem se in bil sprejet. To je bilo pred tremi, štirimi leti in od takrat vozim."

Celoten sistem je organiziran prek klicnega centra, pojasni. "Pokličejo me iz Zlate mreže in preverijo, ali sem določen dan na voljo. Če sem, mi povedo, koga peljem, kam in ob kateri uri. Povpraševanja je kar veliko, zato je dobro, da se prevozi naročijo vnaprej."

Dan pred vožnjo Finžgar vedno pokliče uporabnika. "Da se natančno dogovoriva in da je človek miren. To je pomembno."

Njegova najpogostejša relacija? "Tržič–Ljubljana, največkrat peljem do bolnišnice. Tam počakam, potem me pokličejo in jih odpeljem nazaj domov."

Več kot le prevoz

Čeprav pravi, da ni posebej zgovoren, se na poti pogosto razvijejo pogovori. "Nisem se posebej usposabljal glede komunikacije z ljudmi, ki jih vozim, tudi žena bi rekla, da nisem ravno najbolj zgovoren, ampak tukaj pa pogovor kar steče. Govorimo o povsem vsakdanjih stvareh," pravi. In prav to je pogosto največja vrednost projekta – občutek, da nisi sam.

11 voznikov, en avto in veliko potreb

V Tržiču, kjer kot prostovoljni šofer deluje Finžgar, imajo en avtomobil in 11 prostoferjev. "Avto je skoraj ves čas v uporabi. Sam vozim približno enkrat na deset dni, a je to zelo odvisno od povpraševanja in razpoložljivosti drugih." Včasih pelje tudi več ljudi hkrati, če imajo podobne termine. 

Majhna dejanja, velik učinek

Prostoferji za svoje delo ne dobijo plačila – delo je prostovoljno, stroške vozila pa krije občina. A nagrada je drugačna. V svetu, kjer se pogosto govori o individualizmu, takšni projekti kažejo, da solidarnost še vedno živi. In kot pravi Finžgar: "Gre za občutek, da še vedno koristim družbi, da lahko nekomu pomagam," sklene pogovor.