Torek, 7. 4. 2026, 4.00
1 teden, 5 dni
Intervju s strokovnim direktorjem Zavoda RS za transfuzijsko medicino dr. Ivico Marićem
Brez krvi ni življenja: vsakih nekaj minut v Sloveniji nekdo potrebuje kri
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,27
Ivica Marić se pri svojem delu osredotoča na razvoj in izboljšanje transfuzijske medicine ter na zagotavljanje varne, učinkovite in stabilne preskrbe s krvjo.
Transfuzijska medicina je eden ključnih, a pogosto spregledanih stebrov zdravstvenega sistema. Brez nje si sodobnega zdravljenja praktično ne moremo predstavljati. "Kri je omejena dobrina, z omejenim dostopom in rokom trajanja. Je nacionalno bogastvo, ki ga moramo skrbno varovati in z njim odgovorno ravnati. Brez krvi ni operacije, ni transplantacije, ni onkoloških terapij" je v intervjuju za Siol poudaril strokovni direktor Zavoda RS za transfuzijsko medicino (ZTM) dr. Ivica Marić. Čeprav večina ljudi transfuzijsko medicino povezuje predvsem z darovanjem krvi, je področje bistveno širše. "Naša največja želja je dvigniti zavedanje o pomenu transfuzijske medicine in podporne transplantacijske dejavnosti, ki jo izvajamo, tako med strokovno kot laično javnostjo."
"Čeprav znanost hitro napreduje, ni tehnologije, ki bi nadomestila potrebe po krvi določenega odstotka ljudi."
Dr. Ivica Marić, doktor znanosti, specialist transfuzijske medicine, je svojo poklicno pot začel leta 2011, ko je na ZTM začel specializacijo. Medtem je leto in pol deloval tudi na Zavodu Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv – Slovenija transplant, kjer je poglobil svoje znanje s področja transplantacijske medicine. Po zaključeni specializaciji je nadaljeval delo na področju transfuzijske medicine ter postopoma prevzel tudi vodstvene naloge. Funkcijo strokovnega direktorja opravlja dobro leto dni in je odgovoren za strokovno vodenje zavoda, razvoj dejavnosti in usklajevanje delovanja znotraj zdravstvenega sistema. Njegovo strokovno delo zajema širok spekter področij, med drugim krvodajalstvo in preskrbo s krvjo, diagnostične dejavnosti, podporo transplantacijski medicini ter razvoj naprednih oblik zdravljenja, kot je celična terapija. Aktivno sodeluje tudi v pedagoških procesih na Medicinski fakulteti, kjer prispeva k izobraževanju in usposabljanju novih generacij zdravstvenih strokovnjakov.Zakaj je Zavod za transfuzijsko medicino nepogrešljiv del javnega zdravstvenega sistema? Se ljudje dovolj zavedajo njegovega pomena?
Premalo. Ne samo splošna javnost, tudi znotraj zdravstva. Naši odjemalci storitev oziroma krvnih komponent ne poznajo celotnega ozadja našega sistema in krvodajalstva ter posledično pomena transfuzijske medicine za zdravstvo. Brez krvi si težko predstavljamo varnega poteka operacij, transplantacij in ostalih procesov, ki jih podpiramo. Poleg tega izvajamo ogromno diagnostičnih storitev, popolnoma podpiramo transplantacijske dejavnosti, iščemo primerne darovalce krvotvornih matičnih celic, testiramo in preverjamo skladnost tako pri organih kot tkivih. V ozadju se skriva res širok spekter našega dela, ki vedno ni viden.
Javno zdravstvo torej brez učinkovitega sistema preskrbe s krvjo sploh ne more delovati?
Absolutno. To je osnovni del zdravstvenega sistema, če gledava splošno. Kljub temu da smo zelo napredovali v medicini, je še vedno ogromno stanj, ki jih zdravimo s krvjo in krvnimi komponentami.
Strokovni direktor poseben poudarek namenja tudi ozaveščanju o pomenu krvodajalstva in krepitvi sistema, ki temelji na prostovoljnem, anonimnem in neplačanem darovanju krvi.
Bi se zdravstveni sistem lahko sesul, če bi zmanjkalo krvi ali darovalcev?
Povsem sesul ne, bi pa lahko zelo trpele določene panoge. Omenil bi vse nepredvidljive nesreče, kjer gre pogosto za ogromne izgube krvi. Nikoli ne veš, ali se bo na primer zgodila masovna nesreča, v kateri bo deset poškodovanih udeležencev potrebovalo zdravljenje s krvjo. Med drugim bi bili ogroženi tudi hematološki oziroma internistični pacienti, ki so pogosto zdravljeni s krvnimi komponentami. V osnovi je pri takih bolnikih moten proces nastajanja lastne krvi, zato rabijo nadomeščanje krvi. Na primer, imamo bolnike, ki redno, 10, 15 let prejemajo transfuzijo, mesečno ali celo tedensko.
In zato je nujna neprestana zadostna preskrba s krvjo?
Tako je, zalog je za od sedem do deset dni.
Omenili ste, kaj vse omogočajo transfuzije – operacije, zdravljenje raka, okrevanje po nesrečah ... torej neposredno rešujete življenja?
Gotovo ... kolega, zdravnik, večkrat pravi, da na transfuziji rešimo največ življenj, samo se tega nihče ne zaveda.
Kako pomembna pa je solidarnost ljudi za delovanje celotnega sistema? Drži, da v Sloveniji kri nekdo potrebuje vsakih nekaj minut?
Res je, vsakih nekaj minut nekdo potrebuje kri, in da smo v Sloveniji samozadostni, dnevno potrebujemo okoli 350 enot. Ker je osnovni cilj zagotavljanje krvi za bolnike, imamo dober sistem krvodajalstva in zagotavljamo vse potrebe po krvi. Vsako leto pripravimo okoli 160.000 enot krvnih komponent in opravimo več kot milijon diagnostičnih storitev.
"Večja kot je baza, večja je verjetnost, da najdemo ustreznega darovalca za bolnika."
Kaj bi se, hipotetično, zgodilo, če bi število krvodajalcev skokovito upadlo?
Za en dan verjetno nič, dolgoročno pa bi to lahko bila zelo velika težava, ker so zaloge omejene. V Sloveniji imamo anonimno, prostovoljno in brezplačno darovanje krvi, v nekaterih državah ljudi vabijo, v smislu "preden greš na operacijo, pripelji deset ljudi za darovanje krvi".
Tega si mi nikakor ne želimo. Zadnja leta nimamo velikih težav, se pa spominjam poletja pred kakšnimi desetimi leti, takrat je bilo hudo ... nesreča ne počiva in niti pacienti ne poznajo dopusta.
In cilj je seveda varna kri?
Ja, na eni strani za tistega, ki jo prejme, in na drugi strani za tistega, ki jo daruje. Zato preverjamo samega darovalca in številne parametre krvi. Kot zanimivost, na primer zaradi podnebnih sprememb in številnih novih bolezni, ki jih v sezoni prenašajo tigrasti komarji, imamo za darovalce dodatna vprašanja in testiranja, na primer na virus Zahodnega Nila.
Koliko darovalcev pa je neprimernih?
Okoli deset odstotkov, kar je primerljivo z ostalimi razvitimi državami. Bodisi zaradi lastnih stanj, bolezni, posega, ali pa so bili na kakšnem endemičnem območju, kjer so prisotne določene okužbe, ki se lahko prenašajo s krvjo. Nekoč smo take preventivno odklonili, danes so na voljo že omenjena različna testiranja, denimo zadnji dve leti sistematično od 1. junija dalje vse darovalce testiramo na prisotnost virusa Zahodnega Nila.
Na zavodu ne zbirate le krvi. Kaj se še skriva v ozadju vašega dela?
Naše naloge so razdeljene na štiri glavne stebre delovanja. Prvi steber je krvodajalstvo, kamor sodi preskrba s krvjo in s tem povezani procesi kot so predelava krvi, ustrezno hranjenje krvi in distribucijo krvi. Drugi pomemben steber so diagnostične storitve, kjer testiramo darovalce in tudi paciente, pri čemer pomagamo pri njihovem zdravljenju. Tretji steber so terapevtske storitve, kjer gre večinoma za celično zdravljenje, presaditev krvotvornih matičnih celic, večinoma pri hematoloških in onkoloških bolnikih. Četrti steber pa so zdravila iz krvi.
"Velikokrat se nihče ne zaveda, da neposredno rešujemo življenjja. Ampak brez transfuzije številni bolniki ne bi preživeli."
Kako pa je s shranjevanjem krvi, da se kri ne "pokvari"?
Kri predelamo v krvne komponente in vsaka komponenta se hrani v optimalnem okolju. Za eritrocite je to v hladilniku do 8 stopinj 45 dni od odvzema, za trombocite 7 dni na sobni temperaturi, za svežo zmrznjeno plazmo pa do 3 leta na minus 25 stopinj Celzija. Kri je "živa" in ko poteče rok, je lahko nevarna oziroma nima želenega učinka. Podobno kot velja za vse stvari, ki imajo rok uporabe.
Zakonodaja oziroma standardi kakovosti na področju transfuzijske medicine so zelo visoki. Po omenjenih rokih kri uničimo, a je tega zelo malo, zaradi stalnega in skrbnega spremljanja zalog in uravnavanja zalog krvi. Pri nižjih zalogah krvi skrbimo za povečanje števila odvzemov, pri višjih pa obratno.
Kaj bi izpostavili med trenutne ključne izzive zavoda?
Izzivov je veliko, a vedno ohranjam optimizem. Želeli bi si nove stavbe, ker je ta dotrajana in ne pokriva vseh naših dejavnosti, saj delujemo na več lokacijah. Še en izziv je informacijski sistem, enotna Slovenska transfuzijska služba. Pomemben izziv pa je številčnejši register Slovenija Donor, to je seznam nesorodnih oseb, ki so pripravljene darovati krvotvorne matične celice za bolnike s krvnim rakom, za katere je presaditev teh celic velikokrat edina možnost za preživetje.
Če povem plastično, tudi med sorodniki je zelo malo verjetno, da se boste ujemali v popolnosti. Zato je izjemno pomembno, da imamo čim večji domač register. Ves čas ga vzdržujemo in dopolnjujemo, da zagotovimo čim večji nabor vpisanih. Številčnejši kot je, večja je možnost, da pacientu najdemo ustreznega darovalca.
"Trenutno smo samozadostni. Izziv pa predstavlja staranje prebivalstva," je izpostavil Marić. Več ljudi potrebuje kri, manj pa jih daruje.
Krvodajalci so lahko polnoletne osebe, določena pa je tudi zgornja meja?
Krvodajalalci morajo biti polnoletni, zgornja meja je 65 let. Biti mora zdrav. Biti morajo zdravi, darujejo pa lahko tudi določeni krvodajalci z določenimi boleznimi in zdravili. Primernost za darovanje, v skrbi za krvodajalčevo in pacientovo zdravje, pa preveri oziroma določi zdravnik. Naredimo vse, da ne bi škodovali krvodajalcu ali prejemniku krvi.
ZTM združuje sedem lokacij za transfuzijsko dejavnost in skupaj s približno 360 zaposlenimi zberejo okoli 70 odstotkov krvi v Sloveniji. Na zavodu beležijo približno 62 tisoč prijav, letno kri daruje okoli 63 tisoč oseb. Poleg 250 terenskih krvodajalskih akcij, na zavodu potekajo vsakodnevne krvodalske akcije , občasno se organizirajo tudi interesne skupine kot so študenti, motoristi, planinci, obiščejo jih tudi kurenti. "Gre za močne skupine in pisano druščino in na našo krvodajalsko bazo smo res ponosni," je še dejal Marić. Kakšen vpliv pa imajo nove tehnologije? Govori se že o "umetni krvi".
Pri obvladovanju določenih kroničnih obolenj na primer so že učinkovitejša določena zdravila. Pa vendar, če obilno krvavite, brez krvi ne boste preživeli. Trenutno ne obstaja tehnologija, ki bi nadomestila potrebe po zdravljenju s krvjo, vsaj pri določenih pacientih. Bomo videli, kaj bo z umetno krvjo, trenutno še ne obstaja popoln nadomestek.
Na zavodu podpirate tudi vodenje nosečnic?
V bistvu smo ena redkih držav, ki ima urejeno ciljano zaščito RhD negativnih nosečih žensk in jih skrbno spremljamo. Gre za preprečevanje hemolitične bolezeni ploda, ki je lahko nevarna komplikacija v nosečnosti. Poenostavljeno, s tehnologijo lahko testiramo plod iz krvi matere in na podlagi rezultatov testiranj se odločimo za potencialno zaščito ploda. Mislim, da na nacionalnem nivoju to izvajajo le redke države v svetu.
Vam je v spominu ostal kak poseben dogodek, ko ste prav z vašo pomočjo nekomu rešili življenje?
Nedavno je k nam prišla krvodajalka in je bila težava pri testiranju njene krvi, kar je značilno za določena bolezenska stanja, večinoma hematološke narave. Napotili smo jo na nadaljnjo obravnavo. Izkazalo se je, da ima resnično hematološko obolenje, k nam pa se je vrnila kot pacientka, pri kateri smo sodelovali pri presaditvi KMC (krvotvorne matične celice, op. p.).
Naključno odkritje torej?
Res ... zaradi obiska pri nas in z veliko zahvalo naši zdravnici, ki je bila pozorna in se posvetila primeru.
Bi moral vsak vsaj enkrat v življenju darovati kri?
Naša želja je, da imamo čim več krvodajalcev, vendar darovanje, kljub želji po pomoči, ni za vsakega. Na primer, če gledava čisto fiziološko, osebam z nižjim pritiskom se pogosto vrti, lahko jim je slabo, nekateri se bojijo medicinskih igel ... To ne gre na silo, ljudje si morajo krvodajalstva želeti. Naš cilj pa je, da tisti, ki se za krvodajalstvo odločijo, odvzem krvi uspešno izpeljejo in se k nam vračajo. Zato bi se na tem mestu zahvalil vsem našim krvodajalcem in prav vsem, ki so vključeni v verigo preskrbe s krvjo. Skupaj omogočamo nemoteno delovanje našega zdravstvenega sistema.
Kri ni neomejen vir. Je nacionalno bogastvo, dobrina z omejenim rokom trajanja, je posebej izpostavil dr. Ivica Marić. Prav zato je pomembno, da se tako zdravstveni delavci kot širša javnost zavedajo njene vrednosti.
