Deset zapovedi, glasba in politika: misleči krog v Hiši 1797

Letos se je oglasila skupina prijateljev, ki ima sicer tedenski debatni krožek na ljubljanski tržnici, tokrat pa so se odzvali vabilu v Hišo 1797. Izhodišče pogovora je bilo aktualiziranih 'deset božjih zapovedi' Petra Mlakarja, ki jih je ta prilagodil splošni morali sedanjega globalnega sveta: "Vse, kar je skozi stoletja pozivalo k človečnosti in moralni drži posameznika, se je sedaj sesulo v prah. Deset Božjih zapovedi s splošno znanim kanonom se je s sedanjim vedenjem svetovnih voditeljev spremenilo v svoje nasprotje in dalo zeleno luč za vsakršni zločin."

Po krajšem premlevanju uvodnih nastavkov in na mizi prisotnih dolenjskih dobrot, je bivši predsednik državnega zbora dr. Pavle Gantar, vešč predajanja besede in usmerjanja razprave, podal ugotovitev, da so za omizjem zbrani ljudje iz glasbenih vod - glasbeni založnik, nekdanji glasbeni urednik, dva glasbena promotorja … Sicer resno debato so na začetku ogrele hudomušne, ne zlonamerne, aktualne pripombe o glasbi in politiki med javnim in intimnim …

Goran Lisica – Fox, sicer direktor Založbe Dallas je o pozicioniranju današnje glasbe povedal: "Pogosta tema pri starejših ljubiteljih glasbe je: rock ni več to, kar je bil nekoč. Ali – ni več dobre muske (popularne glasbe) na sploh, ali, pri bolj zahtevnih, ki  vrednotijo glasbo s ozirom na njeno  zavestno umeščanje v družbeni kontekst – v glasbi ni več resne refleksije, ni več kritike in upora, popularna glasba ni več iniciator pozitivnih družbenih sprememb.

Foto: osebni arhiv

Glasbo lahko vrednotimo na različne načine, z različnimi merili ugotavljamo njeno vrednost za posameznike in/ali družbo. Seveda je vsako uporabnost in izraznost glasbe možno gledati tudi skozi očala družbene funkcije, kot odmev ali izraz dominantne ideologije,  tako kot je to možno za vsa človekova dejanja, vso njegovo komunikacijo, tudi njegove želje, interese, okuse… vse do goveje župe ob nedeljah…. Vendar takšna kontekstualizacija ne bi smela biti (vedno) osnova za vrednotenje tipa - dober-slab, pozitiven-negativen. Glasbo je treba dojemati kot množico različnih izražanj, ki jih je nemogoče zajeti in izmeriti z enim samim metrom, z eno samo vrednostno enoto.

Tako je bilo vedno in še bolj izrazito je tako danes. Nikoli v zgodovini glasba ni bila tako množično proizvajana in konzumirana. Vsekakor je to posledica razvoja tehnologije, ki po eni strani olajšuje ustvarjanje in porabo glasbe in hkrati omogoča povezave med posamezniki in skupinami po vsem svetu, ki v preteklosti niso bile mogoče. Na svetu pa nikoli ni živelo več ljudi, kot danes. Zato je  glasbe tako veliko, prisotna je povsod in je veliko različnih načinov njenega doživljanja in dojemanja.

V prejšnjem stoletju se je ena od oblik popularne glasbe na zahodu artikulirala kot  komunikacija, skozi katero so se pretakale in razširjale pozitivne pobude, ki so (so)ustvarjale alternativne družbene vrednote. Podobnih praks  znotraj današnje popularne glasbe ne manjka vendar nobena ni globalno tako popularna, da bi bila prevladujoč vzornik za vzpostavitev sistema temeljnih vrednot mladine, kot je bilo nekoč. Živimo v obdobju, ki je – spet zaradi tehnološkega razvoja oz, nastanka socialnih mrež – privedlo do najbolj razširjenega in hkrati vidnega/slišanega izražanja mnenj v zgodovini človeštva. V tem globalnem forumu sodeluje skoraj vsak, ki ima doma elektriko za polnjenje mobitela in vsi mislijo, da je njihovo mnenje pomembno, dragoceno, zabavno, poučno…

Lažne novice na družbena omrežja prihajajo iz vseh strani, od zagovornikov malih partikularnih interesov in še posebej sistematično od armad plačanih agentov avtoritarnih režimov, ki tudi na ta način poskušajo oslabiti (bolj) demokratične družbe, kot so njihove. Eni torej zavestno, drugi pa zaradi nevednosti relativizirajo vse, vsiljujejo diskurz,  da smo »vsi isti« in je »itak vse slabo«. V takšni situaciji celo tisti, ki imajo ogromno ekonomsko moč težko vzdržujejo dominacijo lastne ideologije,  oz. vidimo, da se namesto pomanjkljivih družbenopolitičnih modelov ponujajo še bistveno slabše alternative.

Foto: osebni arhiv

V takšni  sliki sveta ni več mogoče imeti le enega žanra (rock) glasbe, ki naj bi bila nosilec pozitivnih družbenih tendenc in bi hkrati  globalno dominirala, kot najbolj vplivna oblika popularne kulture. Ni več mogoče, da potovanje super skupine The Beatles v Indijo povzročilo masovno poduhovljenje nekaj generacij mladih, ali da se s pomočjo LSD-ja lahko ustvari avtonomno družbeno in duhovno območje, ki je vzdržno vsaj za nekaj časa, ali da se lahko izkoreninjenje lakote v nekaterih delih sveta ozavesti in morda pospeši z nekaj velikimi rock koncerti.

Antropološke študije se vse bolj nagibajo k ugotovitvi, da je glasba nastala pred besedo, pred verbalno komunikacijo in je bila že takrat individualna in hkrati socialna izkušnja. Obstajala je torej pred ideologijo, vedno delno avtonomna, četudi je verjetno bila del hierarhične strukture pračloveških skupnosti. Tudi kadar glasba ne vpliva odločilno na življenje posameznika, ga spreminja postopoma, tako kot se spreminja sama pod vplivom spreminjajočih se okoliščin človekovega obstoja."

Foto: osebni arhiv Na Foxovo izvajanje se je odzval Igor Vidmar: "Ko sem leta 1979 bral knjigo Hrup - esej o politični ekonomiji glasbe Jacquesa Attalija (Maska 2008), sem bil glede emancipacijskega potenciala novega hrupa/glasbe za osvoboditev od »režima« optimističen - saj se je pravkar zgodil "pank pod Slovenci"!  

Spremno besedo je napisal Mladen Dolar – in danes sem bliže njegovemu skepticizmu/pesimizmu, ki ga na zadnji strani knjige napiše takole: »Bilo bi lepo, če bi lahko delili ta optimizem (Attalijev - iz l.’78-o utopičnih možnostih glasbe/hrupa-op.IV), a dolga zgodovina razmerji med hrupom, glasbo in oblastjo nas prej navaja na skepticizem. Mar ne bi mogli stvari videti tudi v nasprotni luči, da namreč prosti pretok kreacij in različnosti v naraščajoči ekspanziji proizvaja čedalje več brisanja razlik, čedalje večjo in-diferenco, ker je postalo čedalje težje začrtati razliko, zarisati mejo, napraviti gesto? Ne pomeni ta naraščajoča indiferenca tudi čedalje večje brezrazločnosti glasbe in hrupa, množenje novih kreacij pa ima čedalje manjšo težo?"

Na to temo je zanimiv tudi citat iz Platonove Države, ki govori o tem, da se je potrebno paziti vsake nove glasbe, saj bo ta vplivala na spremembo celotnega sistema: "Treba se je namreč varovati pred spreminjanjem muzične umetnosti (v) novo obliko, kot da se s tem v celoti izpostavljamo nevarnosti. Da, nikjer se ne spreminjajo načini (izvajanja) v muzični umetnosti, ne da bi se spremenili tudi najpomembnejši politični zakoni...(...). čuvarsko utrdbo si morajo-vsaj videti je tako-čuvarji zgraditi tu nekje, v muzični umetnosti', sem rekel._ ' Gotovo, protizakonitost se (vanjo) zlahka prikrade neopazno?, je potrdil- 'Da, sem dejal, 'vendar kot da bi šlo za igro in kot da ne bo storila nič slabega.'- 'Saj res ne stori nič drugega', je odvrnil, 'kot da se po malem naseljuje, tiho in skrivaj priteka v nravi in opravila, iz njih že kot večja prestopi v dogovore, ki jih sklepamo med seboj; od pogodb preide na zakone ter državne uredbe, Sokrat, in to že z veliko razuzdanostjo-dokler na koncu ne zruši vseh reči, tako v zasebnem kot v javnem življenju.« (424c-e.)1 – prevod Gorazd Kocjančič, Zbrana dela -Mohorjeva družba Celje 2004."

Dolgoletni glasbeni urednik na nacionalnem radiu Jani Kenda je o prepletu glasbe in politike v Sloveniji zaključil: "Politika je pri nas glasbo in glasbenike zgolj (in včasih tudi primitivno) uporabljala le za čim večji doseg volilnega telesa. Tisti avtorji/izvajalci, ki so hoteli tudi aktivno sodelovati v strankah in politiki, pa so se običajno že na začetku opekli. Glasba pri nas, z nekaj izjemami v rocku/punku, med kantavtorji in v rapu, ni bila ravno ogledalo dogajanj v družbi."