Nedelja, 1. 6. 2025, 4.00
1 dan, 6 ur
Kolumna
Franci Kek: Vučić, Evrovizija, Gaza, košarka … svet, kjer ni več ločenih svetov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,74
Franci Kek
Razne želje osmišljajo našo prihodnost – dočakati otrokovo zaposlitev, gledati Dončića v finalu NBA, pridelati najboljši cviček, na sindikalnem izletu za dobro izhodišče odplesati zadnji ples s sodelavko Marjano, videti otroka pri sv. birmi, dočakati dan, ko bo delnica Krke dvesto evrov, biti na stadionu, kjer navijači Liverpoola prepevajo klubsko himno You'll Never Walk Alone … Moja želja je bila, že dlje časa, biti prisoten na košarkarski tekmi Partizana, ko pri njem gostuje večni rival Crvena zvezda. Zaradi vzdušja, ki ga naredijo njihovi navijači, in tudi zato, ker spoštujem trenerja Željka Obradovića. In pa, nenazadnje, Partizan ni klub, ki bi ljubil predsednika Srbije Aleksandra Vučića. Nasprotno. Poleg tega, da Partizanovi navijači smešijo Vučićeve podpornike, je tudi Željko Obradović izrecno podprl proteste študentov. Za razliko od stališč Crvene zvezde. Želje mnogih so žal povsem drugačne – dobiti košček hrane, naučiti se živeti brez nog, morda tudi rok. Morda tudi brez vida … Košarka, politika, protesti, Vučić, Evrovizija in Gaza – vse se prepleta bolj, kot si mislimo.
"To mene/nas ne zadeva" je lenobno stališče samozadostnih egoistov, ki jim je nacionalizem v bistvu skrb za lastno rit
Športniki ne živijo v mehurčku. So del družbene celote. Nastop temnopoltega Jessija Owensa na Olimpijskih igrah v Berlinu v času Hitlerjeve Nemčije je imel veliko politično težo. In res mi ni blizu stališče, da ne gre mešati politike in športa. Ali pa politike in Evrovizije. Glavni pokrovitelj te prireditve je izraelsko podjetje, ki jo usmerja in za katerim klečeplazijo vsi odvisneži od njihovega denarja. Izraelu je tekmovanje za najboljšo pesem Evrovizije politični projekt, Židom finančni.
Na Evroviziji kot da je v Gazi vse v najlepšem redu.
Od večmilijonskega vložka v promocijo njihove pesmi prek večkratnega glasovanja pripadnikov te skupnosti po celem svetu do utišanja zvokov nasprotovanja med njihovo pesmijo in dodajanja navdušenja za televizijske gledalce.
Površinski uvid v letošnje Evrovizijsko dogajanje ni ponudil nič kaj vzpodbudnega sporočila za trpeče ljudstvo v Gazi, ki hrepeni po odrešitvi. Iz mnogih strani do Palestincev prihajajo vesti o podpori (žal ne od tistih, ki so pri tem odločilni in imajo njihovi predniki že podobno izkušnjo z Indijanci), Izraelci pa so jim z Evrovizijo dopovedovali: "Hej, cel svet podpira nas!" V trenutku, ko je par tisoč kamionov s hrano stalo pred Gazo, Izrael pa jih je po dolgih pogajanjih spustil naprej devet (9!).
V trenutku, ko so imeli v Gazi uničeno vso infrastrukturo z bolnicami vred. V trenutku, ko je palestinska mati lahko le nemočno gledala pod ruševinami iztegajočo se ročico svojega otroka, ki je po nekaj minutah dokončno obmirovala. In nekateri se bodo čudili, ko se bo oče tega otroka nekoč razstrelil nekje sredi Evrope.
Ali je zaplinjanje hujši zločin od izstradanja!?
Živimo v času, ko človek ne šteje nič. Nič! Je pač na nepravem mestu in ga je treba odstraniti. Ubiti ali izstradati. Je zgolj postavka v ekonomski računici. Le del formule: teritorij minus Palestinec je platforma za učinkovitejši poslovni model.
Obstaja antisemitizem in obstaja genocid. Eno ne opravičuje drugega. Obstaja terorizem Hamasa in genocid, ki ga izvaja Izrael. Nesorazmerno.
Prebivalci Gaze preživljajo težke trenutke.
Tudi pri nas so "ljudje", ki genocid opravičujejo. Na vprašanje Rosvite Pesek v Odmevih, koliko ljudi bo še moralo umreti v Gazi, je Branko Grims odvrnil, da moramo na to gledati s stališča Slovenije. Da nismo še uredili vsega glede povojnih pobojev … Nekdo se z zadnjimi močmi drži veje nad prepadom in kliče na pomoč. Drugi prosi za vodo in košček kruha, ker je na tem, da umre zaradi lakote. Branko Grims pa: "V naši vasi so pred 80 leti krivično pobili veliko ljudi. Ne bom vama pomagal, najprej moramo te ljudi ustrezno pokopati." Že, že … "Za človečnost gre", kot je dejala Nataša Pirc Musar.
Z zastavo in partijsko knjižico v žepu proti Jajcu nisem nikoli koračil, grem pa rad na tekme srbskih klubov
Nima vsak te sreče, da se je rodil v Sloveniji. Mnogi, ki pridejo k nam od drugod, nas opozorijo na stvari, ki se nam zdijo samoumevne. S prijetnimi občutki se spominjam tudi marsičesa iz preteklosti. Ko pogledam nazaj, vedno vidim sijati sonce. Eden boljših proizvodov prejšnje države je bila tudi košarkarska reprezentanca. Ta uhajanja v preteklost še ne nakazujejo prepričanja, da bi bilo bolje živeti v Jugoslaviji. V Sloveniji je celo bolje, kot si mislimo. Vseeno pa grem raje na tekmo Partizan : Crvena zvezda, kot Olimpija : Ilirija. In sem tudi šel.
Navijači Partizana
S prijateljem Đurom sva se s "tahitrim" avtom odpeljala proti Beogradu in "garminu" prizadejala kar precejšnjo zmoto pri predvidevanju najinega prihoda na cilj. Bolj po pričakovanjih se je odvila tekma. Vzdušje je bilo peklensko, izrazi pa tudi bolj za v pekel, ali vsaj vice, kot pa nebesa. 20 tisoč ljudi je ubrano sledilo vodji navijačev. Izrazi pa, kot sem že namignil, v navijaškem žargonu, če se milo izrazim. Brez kletvic skorajda ni šlo. Je pa za nama sedela zelo kultivirana gospa, ki se je grdim besedam vedno izognila. Na primer: "Filipe, Filipe, p... k..., Filipe!"
Odnos do igralcev se je v dvorani menjal v trenutku. Pri izmetu proti košu milo proseče "Ljubim te Vanja", ko se je žoga trenutek potem odbila od koša pa "Marš u PM". Ko sem doma ženi pripovedoval slogane s tekme, ni bila najbolj navdušena. Če je tistega, ki je bil namenjen uredniku Informerja, Vučićevemu podporniku, ki ima nekoliko poseben izgled, še nekako sprejela (Vrati konju glavu Dragane, Dragane …), je bila zgrožena nad skandiranjem ženi predsednika Crvene zvezde: "Čović Vesna j… se ko besna" (brez prevoda op. p.). Da, nekoliko drugače kot "Dajmo naši!" ali pa "Drži obrambo".
Ljudje nevarnega izgleda in mlajši upokojenci, ki se želijo učiti
Tekma je minila, kar pa ni bil najin edini cilj. Kot družbeno angažirani osebi so naju zanimali tudi protesti, katerih osnovni cilj je sprememba koruptivnega sistema, ki vlada v Srbiji. To sva prihranila za naslednji dan. Najprej sva se sprehodila po Ćacilendu, kot šotorišče, ki ga je dal postaviti Vučić v bližini skupščine, imenujejo protestniki. Tam naj bi se zbirali študentje, kot pravi Vučić, ki želijo študirati, za razliko od protestnikov, za katere ima Vučić razne izraze – blokaderji, teroristi, otroci tajkunov, skupinica ljudi, ki jih financirajo tajkuni in razne službe iz tujine …
Protesti proti skorumpirani oblasti potekajo že od novembra.
A v kampu sva videla zgolj kakšnih 50 ljudi srednjih let, del tudi mlajših in del starejših. Večinoma precej nevarnega izgleda. Eni dežurajo zaradi dnevnic, drugi zato, da obdržijo svojo javno službo, verjetno pa jih je tudi nekaj iz prepričanja. Kasneje so nama povedali, da ni bilo najbolj pametno, da sva šla tja notri, glede na zasedbo v glavnem takih s pobritimi glavami in kapucami, a prišla sva tudi ven.
Povsem drugačna slika je med Vučićevimi nasprotniki, ki so v dnevih, ko sva bila v Beogradu, po cele dneve in noči protestirali pred nacionalno televizijo. Zvečer jih je bil tam kakšnih dva tisoč. Glasba je bila sicer lepo izbrana, a verjetno za okolico tudi moteča. Na vprašanje v bližnji stavbi živečemu gospodu, kako se soočajo s hrupom, je ta odgovoril: "Težko je, a mora biti. Bomo zdržali. Za spremembe so mnogi študentje žrtvovali eno šolsko leto."
Protesti so dobrodošli za celotno regijo. Medtem ko Vučić vneto išče zunanjega sovražnika, ga protestniki ne potrebujejo. Pozitivno so naklonjeni tako do ljudi s Hrvaške, Bosne, Kosova … Do vseh pozitivno mislečih, ne le Srbov.
"Sistema, kakršen je v Srbiji, si v Sloveniji res ne želim"
Seveda ima tudi Vučić svoje podpornike. Manj izobražene, tiste, ki so odvisni od njegove oblasti, in tiste, ki spremljajo le medije, ki so pod njegovo kontrolo. Takšnih medijev je približno 80 odstotkov in zato tudi njegovih podpornikov ni prav malo.
Predsednik Srbije Aleksandar Vučić.
Sistema, kakršen je v Srbiji, si v Sloveniji res ne želim. Sistema, kjer je pri kakršnihkoli poslih odvisno le, ali si pripadnik Vučićeve stranke. Sistema, ki se vzdržuje z obvladovanjem medijev. Sistema, kjer ljudi na svoje mitinge vozijo z avtobusi in jim zagotovijo sendvič, plastenko vode in dnevnico v višini 30 evrov. Mogoče kaj takega občasno vidimo tudi v Sloveniji.
Naj ob vprašanju, ali je lahko Vučićeva Srbija del Evropske unije, sklenem z anekdoto prijatelja Elvisa J. Kurtovicha, namenjeno ameriškim carinikom zaradi neustreznega postopka: "E, Ameri, ovako nečete vi nikada stiči u Europu." Upam, da Evropska unija čimprej ugotovi, katera Srbija je za Evropo bolj primerna.
