Ponedeljek, 7. 8. 2023, 11.22
1 leto, 3 mesece
Čustvena prva pomoč: kako biti v oporo žrtvam naravnih nesreč?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,54
Naravne nesreče, kot so bile nedavne poplave v Sloveniji, za seboj ne pustijo le gmotne škode, temveč vpleteni občutijo tudi psihološke posledice. Kako naj se z njimi spoprimejo sami in kako jim lahko pri tem pomaga okolica?
Psihosocialna podpora je ob kriznih dogodkih, kot so naravne nesreče, bistvenega pomena. Osnovna oskrba žrtev ni le zagotavljanje materialnih dobrin, temveč tudi psihološke podpore. Kot sta v priročniku Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih zapisali doc. dr. Andreja Lavrič in mag. Mateja Štirn, je na prvi ravni samopomoč, "temeljno znanje posameznika o mehanizmih preživetja, o normalnih odzivih na stresne oziroma travmatske dogodke, o čustveni 'prvi pomoči'".
Običajni odzivi na neobičajen položaj
"Po travmatski izkušnji se v večini primerov soočamo z običajnimi odzivi na neobičajen položaj," sta poudarili. Kako si lahko torej pri spoprijemanju s posledicami nesreče pomagamo sami?
"Spomnimo se stvari, ki so nam v preteklosti pomagale spoprijeti se s stresnimi dogodki, spomnimo se stvari, ki nas navdajajo z upanjem, ki smo se jih ali se jih še vedno veselimo," sta navedli Andreja Lavrič in Mateja Štirn, "ne krivimo sami sebe za to, kar se je zgodilo, negativne misli o travmatskem dogodku pa lahko preusmerimo z vizualizacijo prijetnih dogodkov, prizorov, ob katerih se počutimo varno, bolj mirno in sproščeno."
Dovolite si čutiti in izraziti čustva
Ob tem sta poudarili, da so strah, jeza, žalost in podobna čustva povsem običajna po travmatski izkušnji in si jih je treba dovoliti čutiti ter izraziti. "Strah ni izraz šibkosti in pomanjkanja poguma. Nekatere je sram sebi in drugim priznati, da jih je strah, razbremenimo se tega. Strah je vedno povezan s travmatsko izkušnjo, saj je povezan z zaznavo grožnje za našo varnost in varnost drugih ljudi. Sproži se kot del samozaščitnega odziva naše osebnosti," sta zapisali.
"O travmatski izkušnji, o svojih težavah, o tem, kako se počutimo, kaj doživljamo in o čem premišljujemo, se pogovarjajmo z zaupnimi osebami. Pogovor o travmatski izkušnji nam lahko pomaga ustrezno predelati travmatske spomine, zmanjšati z njimi povezana močna čustva, razumeti vpliv travmatske izkušnje na naše razmišljanje o sebi in življenju," sta v priročniku zapisali Andreja Lavrič in Mateja Štirn.
Kaj lahko storimo sami?
- Ne zapirajmo se vase in ne izključimo svojih bližnjih iz svojega življenja.
- Ne izogibajmo se situacijam, ki jih povezujemo s travmatskim dogodkom, postopoma se soočajmo z njimi. Izogibanje nas lahko sčasoma zelo omeji v našem življenju.
- Postopoma vzpostavimo svoj običajni dnevni ritem, če smo utrujeni in se ne počutimo dobro, pa ne pretiravajmo z dnevnimi obveznostmi.
- Začnimo sprejemati manjše in manj pomembne odločitve, to nam bo vrnilo občutek nadzora nad življenjem.
- Počnimo stvari, ob katerih se počutimo dobro, da se lahko vsaj nekoliko sprostimo.
- Svojih obveznosti se lotevajmo postopoma in previdno. Po hudem stresu je verjetnost, da se nam zgodi kakšna nesreča, večja.
- Izogibajmo se uživanju alkohola in podobnih sredstev (pomirjevala) za ublažitev čustvene stiske, odvisnost od njih ne bo prispevala k našemu okrevanju, postala bo samo dodatna težava.
- Poiščimo strokovno pomoč zdravnika, psihologa, psihoterapevta. Pri spoprijemanju s posledicami travmatskega dogodka in njihovi predelavi ter pri ponovnem vzpostavljanju občutka ravnovesja in varnosti sta lahko pomembna podpora svetovanje in psihoterapevtska pomoč.
So v vaši bližini prizadeti v nesreči? Tako lahko pomagate.
Po kriznih dogodkih je ena najpomembnejših tudi podpora socialne mreže, torej družine, prijateljev, sodelavcev in različnih združenj, sta v priročniku poudarili Andreja Lavrič in Mateja Štirn ter navedli priporočila tistim, ki imajo v svojem krogu koga, ki ga je prizadel travmatski dogodek.
- Prevzemite pobudo. Posamezniku povejte, da mu ponujate podporo in pomoč.
- Aktivno poslušajte in manj govorite. Spodbudite posameznika, da vam pove, kaj se mu je zgodilo in kako se počuti.
- V pogovoru se osredotočite na tukaj in zdaj. Osredotočite se na težave, odzive in simptome, ki so trenutno pomembni.
- Bodite iskreni. Če je na primer posameznik poškodovan, ne zanikajte tega, ne zmanjšujte teže tega v smislu: "Poškodba ni huda. Vse bo v redu."
- Sprejmite sogovornikova in svoja čustva. Pomagajte sogovorniku, da izrazi žalost, jezo, bolečino, občutke krivde, napetost itn.
- Sogovornika poskušajte navdihniti z upanjem. Pomagajte mu prepoznati stvari, ki so zanj pomembne, mu dajejo smisel in mu pomagajo upati.
- Okrepite in potrdite področja, na katerih posameznik dobro deluje. Posameznika spodbujajte, da opravlja (vsaj nekatera) vsakdanja opravila (skrb zase, za družino in dom, učenje in drugo delo). Ne prevzemite odgovornosti za vsakdanja opravila, razen če je očitno, da jih prizadeti posameznik ne more opraviti.
- Prizadetemu pomagajte sprejeti podporo in pomoč.
- Zavedajte se svojih omejitev v vlogi podpornika. Ne podcenjujte na primer grožnje s samomorom, obrnite se na strokovnjaka za ustrezno strokovno pomoč.
Kako se o naravnih nesrečah pogovarjati z otroki
Unicef Slovenija je za starše, vzgojitelje, učitelje in mladinske delavce ob neurjih in poplavah v Sloveniji pripravil nekaj napotkov, kako se pripraviti na pogovor z otroki. Vsak otrok ima svoj način razumevanja položaja in prav je, da mu odrasli prisluhnejo, so zapisali v sporočilu za javnost.
Najprej se osredotočite na otroka, ne na stisko oziroma preverite, ali se otrok želi pogovarjati o neurju ali poplavah, ki so vas prizadele ali je zanje izvedel iz medijev. Naj otrok vodi pogovor. Ne pritiskajte nanj in ne poskušajte na vsak način razlagati, kaj se je zgodilo, svetujejo na Unicefu. Risanje, pripovedovanje zgodb in druge dejavnosti lahko pripomorejo k začetku pogovora.
Nekateri otroci bodo morda z radovednostjo spregovorili o svojih skrbeh, medtem ko bo drugim to težko. Ob tem priporočajo, da otroke samo opomnite, da se lahko z vami in drugimi zaupanja vrednimi odraslimi pogovorijo, kadarkoli želijo. "Bodite iskreni, razložite resnico, pri tem pa uporabljajte jezik, primeren njihovi starosti, bodite pozorni na njihove reakcije in občutljivi za njihovo stopnjo tesnobe. Pri razlagi poiščite vire, ki so prilagojeni otrokom," še svetuje Unicef.
Vrnitev k običajni rutini
Poleg tega je treba pomagati otrokom, da se vrnejo k običajni rutini. Iz dela na terenu Unicefovi delavci namreč vedo, da je za otroke, ki jih je prizadela nesreča, izjemno pomembno, da se vrnejo k igri in učenju, da lahko ponovno pridobijo občutek normalnosti in rutine.
Pomembno je, da otroci vedo za dejanja poguma, velikodušnosti in prijaznosti običajnih ljudi, ki poskušajo pomagati družinam, ki so jih prizadele naravne nesreče, so še poudarili.
Pogovor z otroki in prikaz, kako lahko pomagajo drugim, jih lahko opolnomoči in je pomemben korak k povrnitvi samozavesti. "Če boste darovali za prizadete v poplavah, lahko otroku to tudi poveste in razložite, da je medsebojna pomoč zelo pomembna, saj nam omogoča občutek varnosti in občutek, da tudi v nesrečah nismo sami, temveč lahko takoj dobimo pomoč," so navedli.
Otrokom boste lahko bolje pomagali, če se boste tudi sami dobro počutili. Otroci bodo zaznali vaš odziv na novico, zato jim pomaga, če vedo, da ste mirni. Optimizem in pozitivno vzdušje lahko otrokom prihranita travmatično doživljanje izkušnje, še svetujejo na Unicefu.
Preberite še:
