"Rekli so mi: 'Silvestrski poljub bi lahko v Ameriki zažigal kot Beatli'" (video)

Alfi Nipič. S pravim imenom Alfonz. Glasbena legenda iz Jarenine pri Mariboru. Na sceni je več kot 50 let. Prepeva številne uspešnice, najbolj znana je Silvestrski poljub, nepogrešljiv del decembrskih zabav in silvestrskih večerov. Posnel ga je pred 44 leti pod taktirko še ene legende, že pokojnega maestra Jožeta Privška. Pesem so v studiu RTV Slovenija z orkestrom posneli v eni sami uri. Nipič jo je odpel v drugem poskusu, potem je odšel s Privškom na kavo. Danes, pri 72 letih, je še vedno zelo dejaven, veliko nastopa pri nas, v Avstriji in Nemčiji. Lani mu je predsednik republike za njegovo glasbeno ustvarjanje podelil častni red za zasluge.

Gospod Nipič, v glasbenem poslu ste 53 let, to je dolga doba. Prepevati ste začeli kmalu po koncu šolanja. Pustili ste službo in se vrgli v glasbo. Kako se spominjate teh časov? 53 let kot poklicni glasbenik sem napolnil v začetku decembra. Ko sem končal tehnično šolo, sem dobil delo v tekstilni tovarni, potem pa je nekoč po popoldanski izmeni prišel trenutek slabosti. Odločil sem se, da ne bom šel v službo. Šel sem domov, vzel kitaro ter šel s kolegom na avtobus in začel prepevati v hotelu Triglav Koper. Tako se je začelo.

Popoldanski urnik ste zamenjali za nočnega. Pel sem od 20. ure do polnoči, potem pa sem do petih delal v baru. Imel sem dve službi, zaslužil pa sem toliko, kot je takrat zaslužil generalni direktor tovarne avtomobilov.

Začetki glasbenikov so bili takrat drugačni. V informacijski dobi lahko izbiraš, kako boš prišel v javnost, na voljo so spletni kanali, resničnostni šovi. Kako ste lahko poskušali pred 50 leti? Takrat je bilo nekaj prireditev, na katerih so mladi lahko sodelovali, kot sta Pokaži, kaj znaš in Sončna ura. Nekoč sem pel v Tivoliju na proslavi, kjer je igral orkester RTV, ki mu je dirigiral Bojan Adamič. Takrat sem prvič pel z orkestrom.

Adamič mi je rekel, da je opazil, da sem še kar talentiran, in da naj se še kdaj oglasim. Nikoli nisem razmišljal o tem, ali mi bo uspelo ali ne. Najbolj sem bil srečen, če sem se lahko ukvarjal z glasbo. Zanimalo me je samo, kje bom pel in kaj bom pel.

S kakšnimi pesmimi ste začeli svojo glasbeno pot? V tistem času sem prepeval ogromno tujih in slovenskih pesmi. Predvsem skladbe s festivala Sanremo. Igral sem tudi bobne in tako sem imel v žepu suknjiča mikrofon, bobnal in pel. Tudi prvi mikrofon sem kupil s prihranki Draga Diklića, ki je bil takrat najbolj kakovosten glasbenik.

V 80. letih prejšnjega stoletja ste začeli peti pri Avsenikih. Kakšni so vaši začetki z Avseniki? Kako ste začeli sodelovati? Glede sodelovanja sem bil skeptičen. Rekel sem si, ali bom ostal med kavarniškimi pevci ali pa grem ven iz tega. Bil sem namreč didžej v mariborski Slaviji. To je bil bar, kamor so ogromno hodili Italijani in kjer smo imeli tudi artistični program, in sicer striptiz. V tistem času sem začel kot pevec sodelovati s skupino iz Zagreba, ki je igrala glasbo v stilu Blood, Sweat and Tears in skupine Chicago. Z njimi sem bil dve leti. Ansambel je razpadel, nato pa sem pel na festivalu Vesela jesen. Ko smo imeli vajo, je k meni prišel direktor Radia Maribor, ki je bil svak Slavka Avsenika. Vprašal je, ali sem pripravljen pomagati, ker pevec Avsenikov odhaja.

Nisem si upal reči ne, ker je bil to direktor radijske postaje. Takrat so bili v Sloveniji namreč le trije radii. Nisem hotel biti aroganten, sem pa rekel, da dosti vpogleda v tako glasbo nimam. Potem me je poklical Vilko Avsenik, zelo v redu človek, akademsko izobražen, izvrsten pedagog. Znal je zelo dobro razložiti, kako in kaj. Šel sem na snemanje, kjer sem moral zapeti eno pesem. To je bilo vse in sem šel.

14 dni se ni zgodilo nič, potem pa me je poklical in rekel, da so se zaradi barve in močnega, prepričljivega glasu odločili zame. Potem sem nekaj časa hodil k njemu, da mi je razložil stvari. Šlo je za čisto drugačno glasbo od tiste, s katero sem se prej ukvarjal.

Kako se je nadaljevalo? Na mesec smo bili nato 21 dni na turneji. Vsak dan smo imeli koncerte in po desetih letih sem malo zakuhal. Rekel sem, da bi nehal, kar je bilo precej nerodno, saj je bil to velik aparat. Veliko so vložili v novega člana, nove vaje, veliko stvari je zraven, na katere takrat nisem pomislil. Če povem primer: na leto smo imeli od 15 do 20 tisoč plakatov, razglednic in vsega materiala, ki spada zraven. Najstarejši član, kitarist Levček, se je ujezil in rekel, da če mislim iti, ne bodo rekli, da sem šel, ampak da so me zamenjali. Potem bom videl, kje v Sloveniji bom še lahko pel in kaj bom sploh lahko še počel. Razumel sem in z njimi ostal še osem let.

Slavko Avsenik se je letos poslovil. V kakšnem spominu ga boste ohranili? Slavko je bil frontmen. Tisti v ozadju, ki je vse sestavil in požegnal, je bil Vilko Avsenik. Slavc je imel samo idejo o melodiji. V prvi vrsti je bil vodja ansambla in naš šef na turnejah. Vedno ga bom imel v dobrem spominu, ker je zahteval svoje, mi pa smo to vedeli.

Če te je videl, da si prej naredil dva požirka alkohola, je bil užaljen: "Kako lahko to narediš ljudem, ki so plačali vstopnino, ti pa prideš sem 'nažvrkljan'? Kaj pa vem, koliko si že prej popil." Do dela smo imeli spoštljiv odnos. V 18 letih sem samo enkrat zamudil, zaradi snežnega meteža. Pri Avsenikih sem napisal okoli 40 tekstov, pa mi je žal, da jih nisem še več, ker je Slavc vedno tečnaril, da naj jih še.

Vaše ime je Slovencem najbolj poznano zaradi pesmi Silvestrski poljub. Zakaj je ta pesem postala tako priljubljena? Zato, ker sem jo pel vsa leta. Prvih 12 let sem jo pel vsak dan v lokalu, razen ob ponedeljkih in na dan mrtvih.

Povejte nam zgodbo o nastanku Silvestrskega poljuba. V začetku decembra 1971 me je poklical dirigent Jože Privšek, češ da ima pesem, ki bi jo posneli tudi za televizijo. Rekel je, naj kar pridem, da mi jo bo zaigral, da bova pogledala tekst in da bi jo potem posneli. V studiu je bil producent Mario Rijavec, tudi velik dirigent in aranžer, govorili so, da je delal najboljše aranžmaje za Big Band in revijske orkestre. Tam je bil tudi Jože Kampič, ki je bil najboljši harmonikar in je delal tudi na radiu.

Vse jutro sem se učil pesmi, Big Band pa je med 10. in 11. uro že posnel glasbo. Takrat se je snemalo v enem kosu, ni bilo računalnikov in ponavljanja, rezanja … Na matrico sem odpel. Ko sem prvič zapel, je Jože Privšek rekel, da je še kar, a da gremo še enkrat. Malo bolj sem se zbral in še enkrat odpel. Potem je Jože rekel, naj pridem malo v režijo. To ne bo ravno dobro, sem si mislil. Šel sem gor, Jože pa me je povabil v Turista (hotel poleg RTV-hiše, danes City Hotel, op. p.) na kavo.

Razmišljal sem: "Pesem bo gotovo zapel kdo drug." Rekel sem: "Gospod Jože, morda bi malo drugače zapel tam …" "Ne, ne, ne, Alfi, ravno tako sem hotel. Če boš še enkrat, bo drugače. Ravno tako sem hotel," je rekel. Tak posnetek je že 45 let.

Ste pričakovali, da bo pesem taka uspešnica? Kje pa! Pesem sem odpel, še pomislil nisem, da bo to kakšen hit. Tega ne moreš vedeti. Je pa vedno tako, da ko nekaj narediš, množica to vzame za svoje ali pa ne. Nekateri pesmi umetno tiščijo ljudem, jih žlajfajo nonstop, potem pa si rečeš: "No, ja, saj ni tako slabo." Ampak tisto, ko pesem enkrat slišiš in si rečeš: "To mi je pa všeč", to je tisto pravo. Kako do tega priti …

Vam je uspelo večkrat, ne le s Silvestrskim poljubom, tudi z drugimi pesmimi. Ko posnameš več takšnih pesmi, si rečeš, saj to je pa še kar. Vedno rečem, da je glasba ena takšna prijetna življenjska kulisa, ki je nekateri sploh ne zaznajo. Včasih sem pel vso noč, po deset ur, pa sem potem prišel v avto in takoj vključil radio. Če se je kdo peljal z menoj, je rekel: "Ti si nor, pel si osem ur, zdaj pa poslušaš radio." Če imaš občutek, da te to ne obremenjuje, je to tako.

Je Silvestrski poljub pesem, ki ste jo največkrat zapeli? Ne vem. Kar dosti je pesmi, ki smo jih veliko prepevali, kot sta Slovenija, od kod lepote tvoje in Štajerc. Ko sem hodil po ulici, je bila Štajerc tista, ki so jo peli za mano. Ko sem šel dan po tem, ko smo predstavili pesem na festivalu, k Orlu – to je najbolj znana gostilna v naših krajih, kamor si moral, če si hotel koga srečati –, se je nekdo zadrl: "Toti presneti, tarata …" In natakarica je rekla, da bo to hit.

Spominjam se, kako sem prvič zapel Slovenija, od kod lepote tvoje. Šel sem iz stavbe RTV in srečal razred otrok, ki so pesem prepevali. Ko sem prvič v Torontu zapel to pesem – Slovenija je bila takrat stara pet let –, je 1.800 ljudi vstalo, mene pa je zmrazilo. Spoštljiv odnos do slovenske besede in glasbe najbolj čutiš v tujini. To sem videl neštetokrat in na to prisegam.

Ste kdaj razmišljali, da bi Silvestrski poljub zapeli v kakšnem drugem jeziku? Nam so rekli, da bi ta glasba lahko tako "udarila" v Ameriki, kot so Beatles, ker je to čisto neka druga zvrst glasbe, ki bi se gotovo uveljavila. Ampak potem bi morali tam živeti, promovirati pesem, nastopati na televiziji, na radiu. Ne moreš posneti pesmi in je izdati, potem pa je ne podpirati.

Torej ste razmišljali o tem in se zavestno odločili, da ne greste v to? Zdelo se mi je brez zveze, saj bi potem moral velikokrat iti gor, tam peti na televiziji, na radiu, imeti vsako leto turnejo radijskih postaj. Mi smo rekli, da gremo raje na bavarske radijske postaje promovirat novo ploščo. Skratka, moraš biti tam. Ne moreš posneti pesmi in pričakovati, da bodo vsi na hrbet padli in te vrteli.

Veliko let ste že v glasbenem poslu, okoli novega leta imate številne nastope. Ali se odnos Slovencev do novega leta v vseh teh letih spreminja? Način zabave se spreminja z generacijami. Doživel sem dve generaciji, zdaj tretjo. Prva generacija si ni mogla privoščiti kakšnih elitnih plesov. Včasih smo šli v kakšno gostilno in je kdo tam igral na harmoniko. Malo so se zavrteli, jaz pa sem dobil kak medenjak. Pozneje sem pel tudi na elitnih plesih. V Mariboru v Slaviji, v najbolj spoštovanem lokalu, niti ena sobota ni bila brez plesa. Pajkov ples, ples zdravnikov, inženirjev in tehnikov … Vsi so imeli svoj ples in tam so se zbirali.

Tega zdaj več ni. Povejte mi za eno kavarno ali en hotel v Sloveniji, ki ima vsak večer glasbo. Ga ni. Prej je imel vsak hotel, vsaka restavracija, vsaka kavarna svojo glasbo. Tega ni več. To je uničila tudi televizija.

Je pa prišlo nazaj obdobje koncertov. Tisti dve uri še gre, nihče pa ne bo šel več v lokal, da bi tam plesal. Mi smo začeli ob 20. uri in ob 4. uri zjutraj še vedno igrali. Elitni plesi v dolgih oblekah, tega več ni. Druga generacija se zabava na drugačen način, prejšnja pa ne več, so prestari.

Smo v prazničnih dneh. Kaj vam pomenijo prazniki in praznično obdobje? Je to samo obdobje, ko so nastopi in komaj čakate, da bodo mimo, ali imate več časa za družino? Božič mi od nekdaj veliko pomeni, zame je največji družinski praznik, čeprav so me župniki že popravljali, da ni tako. Zame je bil vedno nekaj svetega. Že od takrat, ko je mama v temi prinesla rjuho in smo jo dali na okno. Takrat smo bili vsi doma, jaz sem moral v gostilno po dva litra vina. Sedeli smo za mizo, jaz sem dobil cockto, takrat sta bili cockta in pokalica (tleskne z usti, op. p.). Mama je zakurila šporhet. Neverjetno, kako ti to ostane v spominu, ti lepi trenutki. Imeli smo kuhinjo in sobo, v hodniku stranišče, bilo pa nas je osem, pet otrok. Ponosen sem, da sta se oče in mama prebila, ker je samo oče delal. Mama pri petih otrocih ni mogla v službo, zato sem ju vedno spoštoval.

Zdaj za božič vedno pridejo sin in prijatelji, moja generacija. Prvega decembra želim okrašeno domovanje. Kamorkoli grem decembra, si v avtu vrtim božične pesmi. Tako čutim december, čas, ki mi nekaj pomeni.

Po čem si boste zapomnili leto 2015 in česa bi si želeli v prihodnjem? Po okrogli številki. Ne vem, ali se je kaj spremenilo v pozitivnem pomenu. Ljudje so vedno bolj obremenjeni s položnicami. Mislim, da drži pregovor: če je človek zdrav, ima tisoč želja, če je bolan, pa samo eno. To se mi sploh ne zdi izrabljena fraza. Tega si lahko samo želiš.

Česa v novem letu želite Slovencem? Vsem, ki so kakorkoli prikrajšani za osnovne stvari, za preživetje, želim, da bi se to popravilo. Vem, da se da. Tudi z dobrodelnostjo, zato se sam takšnim povabilom vedno odzovem. Slovenci pa se moramo imeti bolj radi in imeti bolj spoštljiv odnos do Slovenije. V vseh pogledih, ne samo v glasbenem. Ohraniti moramo, kar imamo, čuvati moramo sami sebe. Če se mi ne bomo, kdo pa nas bo? Po drugi strani pa moramo biti tudi do drugih ljudje, vendar naj bo nekakšen red. In naj bo mir, ker v miru se lahko marsikaj naredi, Slovenija lahko napreduje, v vojni pa se vse podre.