Igor Lukšič: SD me je razglasila za mrtvega, jaz sem se delal mrtvega (video)

Potem ga ni bilo več nikjer. Lahko se pošalimo, da se zdaj znova sonči na univerzi. Igor Lukšič ni politik, ki bi zameril kritiko ali šalo. Igor Lukšič je politik nenavadnega kova, ki zna presenetiti in ki ga je z novinarskim vprašanjem težko presenetiti. Tudi če ga cepimo s Francem Kangerjem.

V prvem delu intervjuja z nekdanjim tesnim sodelavcem Boruta Pahorja preberite, zakaj je med vstajami poklical Kanglerja, kaj meni o voditeljskih sposobnostih Dejana Židana, zakaj v SD prevladuje miselnost samoupravnega socializma in zakaj se Violeta Tomič naslaja ob napol mrtvem Janezu Janši.

In seveda, ali bo Lukšič, ki je po odstopu po porazu na majskih volitvah dal prvi pravi intervju, znova kandidiral za predsednika na kongresu SD, ta bo čez dobra dva meseca?

Gospod Lukšič, začenjam s citatom. "Veste, kdo me je prvi poklical, naj ne odstopim? Gospod Lukšič. Ura je bila 22.03." To nam je v soočenju z Andrejem Fištravcem povedal Franc Kangler pred drugim krogom županskih volitev. Poklicali naj bi ga novembra leta 2012, v obdobju vstaj. Se spomnite tega pogovora? Da, spomnim se. Večkrat sem bodril te ljudi, ampak veste, kako? Težava Kanglerja je, da ne razume, kaj je prijateljski in kaj politični klic. Ljudje te zasebne zgodbe razkrijejo javnosti in potem zadeva izgubi …

Kontekst? Da, dimenzijo in kontekst. Nisem mu rekel: Hej, Franc Kangler, župan, ne odstopi! To ni bila moja ideja. Ideja je bila: Franc, vem, da te zdaj nihče ne mara, malo razmišljaj. Ni pa povedal, da sem mu rekel, naj odstopi. Ni povedal, da sem mu takrat, ko so šle zadeve čez rob, politično rekel, da je pa zdaj "too much" (dovolj ).

Kaj pa vaš odstop? Po slabem rezultatu na evropskih volitvah so v stranki in v medijih na vas pritiskali, naj odstopite. Nekaj časa ste razmišljali, potem ste se odločili za ta korak. Vam je zdaj žal glede na to, da SD na parlamentarnih volitvah ni dosegla ravno bleščečega rezultata? Ne. Kar zadeva mene osebno, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom pustil delo v politiki, ker preprosto nisem imel podpore. Na novinarskih konferencah, predvsem pa svojim kolegom sem dal dovolj jasno vedeti, da za odstotek, ki smo ga dosegli v javnomnenjski podpori, nimamo političnega kritja. Z vso organizacijo in podporo realnih interesov v državi smo imeli do pet odstotkov, več pa ne.

Nisem prav dolgo razmišljal. Na razpolago pa sem dal razmislek, da se kolegij odloči, ali gremo še na kakšne volitve z menoj kot predsednikom stranke in z Dejanom Židanom kot kandidatom za predsednika vlade.

Druga možnost je bila, da se povsem umaknem, da stranke ne bi obremenjeval s svojim imenom, predvsem pa s predstavo, ki se je oblikovala tudi znotraj stranke, da zaviram vzpon SD oziroma odstotek, na katerega so se že navadili.

Mislili so, da bomo dobili od 20 do 30 odstotkov, čeprav sem jaz vedno govoril, da je to odstotek, ki ga imamo med volitvami. To je usoda SD. To ni stranka, ki bi lahko branila javnomnenjsko podporo.

Ko začne aktualna vlada sprejemati odločitve, ljudje pa ugotovijo, da vlada ne dela dobro, je mogoče pridobiti javnomnenjsko podporo za alternativo. Ko pa začnejo delovati realni kapitalski interesi in interesi tistih, ki bi radi še naprej vodili razprodajo Slovenije, v takšnih realnih tekmah SD z menoj nima kaj početi.

Se to dogaja tudi zdaj? Na lokalnih volitvah je bila SD uspešna, čeprav so te volitve specifične. Zakaj SD z vami ne more dobiti višje podpore in ali jo lahko dobi z Židanom? Vprašanje, kako bo šlo z Židanom. Z njim smo na parlamentarnih volitvah padli za dve odstotni točki v primerjavi z evropskimi volitvami. Na lokalnih volitvah smo bili zagotovo uspešni v Murski Soboti, a smo na splošno veliko izgubili v urbanih središčih. Neverjeten poraz v Novi Gorici, v Kopru sploh nismo imeli liste, v Piranu smo obdržali položaj.

Kakšen županski položaj smo sicer pridobili, a praviloma smo obdržali župane, ki smo jih imeli do zdaj. To je predvsem zasluga teh županov, ne pa stranke kot celote.

Videli bomo, kaj je mogoče narediti z SD in vso levico.

Kakšen voditelj je Dejan Židan? To bomo videli, ne bom komentiral. On se mora najprej odločiti, ali bo sploh kandidiral na strankarskih volitvah. Formalno je še vedno moj namestnik, ki vodi stranko, ker je mene stranka razglasila za mrtvega, jaz pa sem se delal mrtvega do danes, ko so vse volitve mimo in lahko pač mirno začnem tudi kaj govoriti o tem, kaj si o stvari mislim.

Če bo kandidiral in če bo izvoljen, potem bo pač eden do predsednikov SD. Verjetno tudi takrat ne bom prav veliko komentiral, kaj dela.

Znani ste po tem, da znate povedati tudi kaj kritičnega o svoji stranki in sebi. Mislim, da ste tudi javno rekli, da ste odrezani od informacij. Zakaj? To sprejemate, se vam zdi problematično? Sprejemam. Problematično je, ker bi, če bi šli na parlamentarne voltive v drugačni postavi, verjetno dosegli boljši rezultat. Združena levica ne bi mogla pobrati takšnega odstotka. Vprašanje je, kaj bi bilo z Zavezništvom Alenke Bratušek in ali bi ta stranka prišla v parlament. Verjetno bi v državni zbor prišla tudi SLS.

Mi smo se namreč približali volilni bazi ljudske stranke in izgubili urbano levo populacijo. Tudi zaradi tega, ker ni bilo mene, ki sem vendarle izpričan, prepoznan levičar. Predstavljal sem urbano levico, čeprav je imela o meni pomisleke.

Nobenega zanimanja ni bilo, nihče me ni poklical, ali me zanima kakšno ministrsko mesto kot aktualnega predsednika do kongresa ali če me zanima poslanska kandidatura. Tudi jaz nisem izražal zanimanja, ker se mi je zdelo, da je boljše, da se "ne talasa ", kot rečejo Srbi.

V obdobju pred kongresom SD bo veliko razprav o prihodnosti stranke. Kakšno je vaše videnje poti naprej? Ne vem, koliko sem o tem govoril javno, a v zaprtih krogih sem večkrat povedal, da je ta stranka preveč potisnjena v preteklost. Imamo precej močno mentaliteto, da se leta 1990 in 1991 ni zgodilo nič. Ljudje še vedno živijo v samoupravnem socializmu, kar pomeni, da se ni treba organizirati kot stranka.

Imeti je treba strukturo, s katero braniš predsednika. Predsednik je v strankarskem sistemu glavna deviza, s katero nastopa stranka. V SD pa sta predsednik in vodstvo predmet najhujše kritike, spopada, distanciranja.

Mene so odstavljali vsaj trikrat. Na primer, ko sem rekel, da je treba počakati, da Pozitivna Slovenija imenuje Alenko Bratušek za kandidatko za predsednico vlade, a so nekateri že prej dajali izjave, da je najboljša mogoča izbira, preden jo je stranka sploh predlagala.

Z njo se nisem hotel pogovarjati, ker sploh ni bila predsednica stranke. Kot vemo, tudi po enem letu, ko je kandidirala, ni bila izvoljena. Ko je bila postala kandidatka za predsednico vlade, sem se začel pogovarjati.

Da ne govorim o zameri glede Igorja Šoltesa kot kandidata za ministra za zdravje. Moja stranka ne razume, da imamo v strankarskem sistemu različne stranke. Ljudje na volitvah izbirajo, kakšno podporo dajejo programu in ekipi ter izkušnjam, ki jih obeta ta ekipa.

Zdaj se stvari ponavljajo: državni sekretar pri Miru Cerarju član izvršnega odbora opozicijske stranke (Metod Dragonja, ZaAB), bil je celo v igri za ministra.

Ni pomembno, iz katere stranke je kdo, samo da ni iz stranke Janeza Janše. Dokler Janša ni bil glavni igralec, je bilo pomembno, da ni bil iz cerkvene stranke. To je bilo edino merilo.

Potem nastane težava, ker stranka po enem letu, ko se javnomnenjska podpora spremeni, razpade. Poglejmo Stranko Mira Cerarja. Imate finančnega ministra Dušana Mramorja in ministrico za zdravje Milojko Kolar, ki sta bila minister in državna sekretarka v vladi LDS.

Boste poskušali še enkrat kandidirati za predsednika SD? Mislim, da je to v glavnem izključeno, ker v dveh letih za delo stranke na način, kot si ga predstavljam, nisem dobil podore pri ključnih odločevalcih. Veliko ljudi iz gospodarstva, ki so tudi moji osebni prijatelji, je obljubljalo finančno podporo. Veliko intelektualcev je obljubljalo podporo, pa je niso dali, ker jim je ni bilo treba dati.

Med intelektualci prevladuje ta lagodnost. Zadovoljiti se z nekaj dobrimi floskulami. To zdaj dela Združena levica. Njihova igralka se lepo naslaja, ko nekega kralja, ki je napol mrtev, še malo obrca.

Igralka in napol mrtev kralj? Violeta Tomič in Janez Janša. To je preprosto premalo in zavajajoče. Z retoriko, ki je lahko zelo všečna, prehitro zadovoljiš intelektualne in emocionalne potrebe levo usmerjenih ljudi, ni pa energije, pripravljenosti, da bi te ljudi organizirali v neko akcijo. To meni ni uspelo, premalo podpore sem imel že znotraj stranke, potem se je stvar ustavila pri financah. Vprašanje, ali bi se tega lotil še kdaj v kakršnikoli obliki.

Lahko na kongresu SD pričakujemo kaj podobnega kot v Kočevju, kjer smo imeli strankarsko bitko med tremi kandidati? Takšnih strankarskih tekem sicer v Sloveniji ne vidimo ravno pogosto. Gospod Židan se bo verjetno odločil za kandidaturo. Kdo bi bil še prava oseba za ta položaj? Takega norca, kot sem bil jaz, ni in verjetno ne bo. V politiki nisem bil profesionalno, delal sem v prostem času, z nič sredstvi in v svojo škodo. Delo trpi v vsakem primeru.

Če se bo že kdo ponudil, ni v tem rangu, da bi lahko vodil stranko. V poštev pride šest poslancev in ministri v vladi. Izbor je zelo omejen. Odločale bodo predvsem pragmatične opredelitve ekipe, ki je v sedlu, o tem, kako si bo razporedila položaje. Prevladala bo pragmatika, dvomim, da bo lahko stranka začela kakšno resno prenovo.