Vsa darila države bohinjskemu mogotcu

Ko je leta 2011 podjetnik Boštjan Čokl javno razkril idejo o gradnji novega smučišča v Bohinju, ni skrival velikih ambicij in načrtov. 

Projekt visokogorskega smučišča, poimenovanega po nadmorski višini Triglava (2.864), bi moral postati motor bohinjskega turizma. A že takrat je vzbujal nemalo dvomov. Najbolj zato, ker Čokl za projekt očitno ni imel denarja.

Več o poslih Boštjana Čokla preberite na:

-> Kako smo davkoplačevalci pokrili dolgove bohinjskega mogočneža
-> Se po 25 letih v Slovenijo vrača denar iz Smeltovih ruskih poslov?

Čokl je nekdanji član uprave Smelta, ki ga je zapustil sredi devetdesetih let. Usmeril se je v gradnjo zdravstvenih objektov v Sloveniji in tujini. Toda ob začetku krize je zašel v težave.

Foto: Siol.net/ A. P. K.

Smučišče, ki bi ga plačala država

Že v obdobju prvih priprav na projekt je Čoklovo podjetje MPM Engineering, ki je imelo v lasti Eco Hotel v Bohinju, državnim bankam dolgovalo več kot 15 milijonov evrov. Njihova posojila so pozneje pristala na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znani kot slabi banki. 

Tudi zato ni bilo presenečenje, da je Čokl vlogo pomembnega financerja projekta smučišča, ki ga je ocenil na 50 milijonov evrov, namenil državi. Ta bi samo v prvo fazo gradnje, vredno 30 milijonov evrov, morala vložiti polovico tega zneska. Še dodatnih 9,5 milijona evrov pa bi prispevala državna SID banka.

Kako je šla država na roku Čoklu

V letih 2011 in 2012 je bila Slovenija sredi največje gospodarske krize po osamosvojitvi. V javnem sektorju je začela varčevalne ukrepi, čakala pa jo je sanacija bank, ki jo je pozneje stala več milijard evrov. Po tej logiki bi morala biti pomoč zasebnemu vlagatelju pri gradnji smučišča na zadnjem mestu prednostnih nalog države.

Leta 2007 je država Čoklu prek ministrstva za gospodarstvo, ki ga je takrat vodil Andrej Vizjak (SDS), izplačala štiri milijone evrov evropskega denarja za gradnjo hotela. Foto: STA , A vse politične opcije, ki so vodile ali vodijo državo, so Čoklu šle na roko.

Leta 2007 mu je prek ministrstva za gospodarstvo, ki ga je takrat vodil Andrej Vizjak (SDS), izplačala štiri milijone evrov evropskega denarja za gradnjo hotela. Močno pa mu je šla na roko tudi pri pripravi projekta smučišča.

Kaj razkriva dokumentacija

V uredništvu Siol.net razpolagamo z dokumentacijo, povezano s pridobivanjem dovoljenj in soglasij za smučišče v Bohinju. Ta razkriva:

• sume kršitve zakonodaje pri podelitvi in podaljšanju koncesije za smučišče,
• nenavadno ravnanje in pomanjkljiv nadzor najmanj treh ministrov za infrastrukturo oziroma promet: Zvonka Černača, Sama Omerzela in Petra Gašperšiča,
• vloge, deloma napisane tudi na roko, in
• nenavadne manevre, povezane s številkami parcel, čez katere naj bi tekle trase žičnic.

Zadnji dnevi ministra Vlačiča

Bilo je v začetku februarja 2012, v zadnjih dneh mandata tedanjega ministra za promet Patricka Vlačiča (SD), ko je Čokl naredil prvi pomembni korak do smučišča v Bohinju. 

Februarja 2012, v zadnjih dneh mandata tedanjega ministra za promet Patricka Vlačiča, je ministrstvo izdalo odločbo, s katero je ugotovilo utemeljenost potrebe za graditev žičniških naprav v Bohinju. Foto: STA , Ministrstvo za promet je namreč izdalo odločbo, s katero je ugotovilo utemeljenost potrebe za graditev žičniških naprav na tem območju. Kmalu so sledili naslednji koraki. Dva meseca pozneje, aprila 2012, je Vlačičev naslednik Zvonko Černač (SDS) podpisal uredbo o koncesiji za graditev žičniških naprav med Bohinjsko Bistrico, Ravnami in sedlom pod Malim Vrhom ter Slatnikom v Bohinjski Bistrici.

Septembra istega leta pa je ministrstvo za infrastrukturo podjetju 2864 Bohinj, ustanovljenim z minimalnim kapitalom, podelilo koncesijo za graditev krožno-kabinske žičnice. 

Čokl je največji, 49-odstotni lastnik tega podjetja in eden od dveh direktorjev. Preostala lastnika sta novogoriški poslovnež Franc Alain Furlani, ki je v Sloveniji pred leti zastopal Transmontagne Group, nesojenega lastnika smučišča Kanin (v lasti ima 27-odstotni delež), in družba Leitner, drugi največji svetovni proizvajalec žičnic (24-odstotni delež).

Preberite še:

Dokumenti razkrivajo: slaba banka hotel prodala kot vrečo krompirja  

Največje slovensko smučišče klecnilo pred novo oviro. Ga bomo sploh dočakali?

Je Černač kršil zakonodajo?

Že na tej točki se odpre več vprašanj. Po zakonodaji lahko namreč država koncesijo posameznemu podjetju podeli šele, če je izpolnjen ključni pogoj – sprejeti prostorski akt, ki omogoča umestitev žičniške naprave v prostor. 

Vlačičev naslednik Zvonko Černač je podpisal uredbo o koncesiji za graditev žičniških naprav med Bohinjsko Bistrico, Ravnami in sedlom pod Malim Vrhom ter Slatnikom v Bohinjski Bistrici. Foto: STA , V Čoklovem primeru ni bilo tako. V času podpisa koncesija pogodbe trasa žičnice sploh še ni bila vrisana. Prav tako podjetje 2864 Bohinj pred tem ni pridobilo okoljevarstvenega soglasja. 

Iz dokumentov, ki smo jih pridobili, je opazna še ena podrobnost; da je za koncesijo sprva zaprosilo Čoklovo podjetje MPM Engineering, dobilo pa jo je drugo podjetje 2864 Bohinj, ustanovljeno le tri mesece prej. Zakaj, uradno ni jasno.

Morda zaradi tega, ker je podjetje MPM Engineering zašlo v težave zaradi dolgov pri državnih bankah. Že konec decembra, ko je Čokl lastnikom zemljišč na območju bodočega smučišča začel pošiljati služnostne pogodbe, so bili namreč računi podjetja MPM Engineering prvič blokirani. 

Plačal bi služnost – ko dobi denar od države

S spremembo imetnika koncesije je soglašalo tudi ministrstvo. To v težavah podjetja MPM Engineeringa očitno ni videlo znamenja, da Čokl denarja za projekt smučišča v Bohinju nima. 

Že konec leta 2012 je Čokl trčil ob novo oviro. Lastniki zemljišč na območju prihodnjega smučišča namreč z njim niso želeli podpisati pogodb o služnosti, in to iz preprostega razloga. Čokl jim je obljubil, da bodo nadomestila za služnost prejeli šele po tem, ko bo od države prejel nepovratna sredstva. V to niso želeli privoliti.

Žičnice v Bohinju so javni interes

Na pomoč mu je priskočila država. Konec leta 2013 je državno pravobranilstvo, ki ga je takrat vodil Lucijan Bembič, vložilo predlog za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v javno korist zaradi gradnje krožno-kabinske žičnice.

Po zakonu o ureditvi prostora je razlastitev dopustna le v javno korist ali če je za dosego tega cilja nujno potrebna, recimo pri omrežjih in drugih objektih javne infrastrukture. 

Država pa je javni interes prepoznala tudi v gradnji žičnic. Predlog za razlastitev je namreč utemeljila tudi z argumentom, da je projekt gradnje žičniških naprav v Bohinju "razvojno naravnan" ter pomemben za pospeševanje in razvoj turizma in rekreativno dejavnost v Julijcih. 

Ko načrti padejo v vodo … 

Marca 2014 so Čokla v Bohinju obiskali predstavniki vlade pod vodstvom premierke Alenke Bratušek. Foto: Ana Kovač Marca 2014 so Čokla v Bohinju obiskali predstavniki vlade. Premierka Alenka Bratušek in minister za infrastrukturo Samo Omerzel sta mu obljubila pomoč in nepovratna sredstva. Avgusta istega leta je projekt smučišče dobil še gradbeno dovoljenje za eno od žičniških naprav – četudi je občinski prostorski načrt (OPN), ki je opredelil rabo zemljišč, za Bohinj postal veljaven šele leta 2016. 

Toda vse to ni bilo dovolj.

1. Gradbeno dovoljenje je bilo zaradi pritožbe Nadškofije Ljubljana razveljavljeno in vrnjeno na prvo stopnjo. Upravna enota v Radovljici pa je nato zavrnila predlog države za razlastitev lastnikov zemljišč na območju smučišča Bohinj.
2. Dobrih 15 milijonov evrov dolgov Čoklovega podjetja MPM Engineering je končalo na DUTB.
3. Jeseni 2014 pa je ministrstvo za gospodarstvo, ki ga je še vodil Metod Dragonja, zavrnilo vlogo za sofinanciranje gradnje smučišča. 

S tem je postalo dokončno jasno, da denarja za projekt ni. 

… pride na pomoč Gašperšič

Nato pa najbolj sporen del zgodbe. Čokl se je namreč ob sklenitvi koncesijske pogodbe leta 2012 zavezal, da bo:

• najel komercialni kredit za izvedbo projekta,
• pridobil nepovratna sredstva države in 
• gradbeno dovoljenje za vse tri žičniške naprave na smučišču.

Po naših podatkih nobenega od pogojev ni izpolnil. Ne le, da ni pridobil ne posojila ne nepovratnih sredstev. Do lani, ko je koncesija potekla, torej v štirih letih, ni dal niti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja za vse tri naprave. 

Kljub temu je Čokl junija lani ministrstvo za infrastrukturo zaprosil za podaljšanje koncesijske pogodbe, minister Peter Gašperšič pa je vlogi ugodil. Koncesijo podjetju 2864 Bohinj je podaljšal do leta 2020. 

Vloga, popravljena na roko …

Na vprašanje, zakaj so leta 2016 podjetju podaljšali koncesijo, čeprav je bilo v vmesnem času gradbeno dovoljenje za enega razveljavljeno, na ministrstvu nismo dobili jasnega odgovora.

Čokl je junija lani ministrstvo za infrastrukturo zaprosil za podaljšanje koncesijske pogodbe, minister Peter Gašperšič pa je vlogi ugodil. Foto: STA , Pojasnili so nam le, da je koncesionar ravno zaradi tega, ker mu ni uspelo pridobiti pravnomočnega gradbenega dovoljenja, na ministrstvo vložil predlog za podaljšanje tega roka.

Iz dokumentacije je razvidno, da je vloga obsegala le eno tipkano stran. 

Sprva je koncesijo očitno želel podaljšati le za dve leti, a si je nato premislil. V vlogi, ki jo je prejelo ministrstvo, je besedna zvezi "dve leti" prečrtana. Nekdo je na tistem mestu v dokumentu z roko pripisal "štiri leta".

… in nova štiri leta časa

Čoklu, ki poudarja, da ni član nobene politične stranke, je tako država dala nova štiri leta časa.

Konec meseca je napovedal, da bo podjetje 2864 Bohinj za izgradnjo smučišča poskušalo pridobiti tudi nepovratna sredstva v skladu z zakonom o vzpodbujanju tujih naložb.

Pri tem Čokl poudarja, da sam "ne gradi megasmučišča, niti ga ne gradi podjetje MPM Engeneering", saj "je investitor podjetje 2864 Bohinj". Še pred leti pa je v javnosti, pri urejanju dovoljenj in v odnosu do prizadetih strank nastopal kot ključni mož in idejni vodja projekta smučišča v Bohinju.