Janez Kopač: To nespametno investicijo Jankovića bomo Ljubljančani plačali po volitvah #intervju

V zadnjih tednih smo veliko poslušali o tem, da ima Slovenija najdražjo elektriko v Evropi. Kaj se dogaja?

Slovenija ima liberaliziran trg z električno energijo in na trgu se vsake toliko časa, včasih za uro ali pa nekaj ur, pojavijo velika nihanja cen. Če vzamemo le izsek iz kratkega časovnega obdobja, ko se na trgu pojavijo velike spremembe cen, lahko ilustriramo marsikaj. Povprečna realnost je nekaj povsem drugega.

Slovenija nima najdražje električne energije v Evropi. Ima pa resne strukturne težave, ker zadnjih deset let nismo zgradili skoraj nobenih novih elektrarn na obnovljive vire energije. Ves denar je šel v termoelektrarno Šoštanj.

Elektrike na trgu res zmanjkuje, zato nekatere države že uvajajo restrikcije, predvsem na Balkanu – recimo Makedonija, Kosovo, Albanija. Slovenija, ki je del te regije, še nima restrikcij in upam, da jih tudi ne bo imela.

V javnosti se v zadnjih mesecih pogosto pojavljajo vprašanja, kako je mogoče, da imamo v Sloveniji težave z elektriko glede na to, da imamo jedrsko elektrarno, hidroelektrarne, TEŠ …

Kljub vsemu temu Slovenija do 40 odstotkov elektrike uvozi, če je dežja malo. Če je dežja veliko, pa uvozimo do deset odstotkov potrebne električne energije. Govorim o letnem povprečju.

So pa dnevi, tedni, ko je odstotek uvoza bistveno večji. Tudi večji od polovice vse porabe. In v teh primerih je cena elektrike temu primerna. Če bi imeli bistveno več proizvodnih kapacitet, ki jih lahko predstavljajo le obnovljivi viri, pa bi občasno lahko tudi kaj izvažali.

"Trg temelji na predvidevanjih, ki so vedno špekulacija. To je esenca tržnega obnašanja. Predvidevanja so trenutno slaba in to se pozna na sprotni ceni," pravi Janez Kopač. Foto: Ana Kovač

Torej za trenutno situacijo niso krivi trgovci z električno energijo, kot trdijo nekateri? Glavni argument kritikov je, da so lani trgovci v tujino prodajali letos proizvedeno elektriko.

V vseh evropskih državah se vedno del elektrike prodaja na podlagi dolgoročnih poslov, del pa na podlagi dnevnih poslov, tja, kjer je pač cena višja, saj ima EU enoten trg, ki se ne deli na doma in tujino. V Evropi se približno 60 odstotkov elektrike proda na dolgi rok, preostanek pa v dnevnih poslih. In Slovenija ni pri tem nobena izjema. Na kratkoročne posle vpliva dnevno dogajanje na trgih in posledično se danes plačujejo veliko višji zneski, saj so cene zaradi večjega števila dejavnikov zelo zrasle.

Pri sklepanju dolgoročnih pogodb trgovci upoštevajo običajne razmere na trgu na podlagi izkušenj iz zadnjih 15, 20 let. Pred enim letom ni mogel nihče predvideti tako izjemnih dogodkov, kot je npr. Gazpromovo nespoštovanje pogodb o dobavi plina, ruski napad na Ukrajino itd. Zato ni mogoče kriviti nikogar posebej. Najbolj je kriva energetska odvisnost Evrope od uvoza. Dobavitelji nas zlahka izsiljujejo.  

Kakšen pa je vpliv špekulantov na tržne cene?

Trg temelji na predvidevanjih, ki so vedno špekulacija. To je esenca tržnega obnašanja. Predvidevanja so trenutno slaba in to se pozna na sprotni ceni. Če pa prodaš elektriko na dolgi rok, potem kot trgovec zavaruješ vsak posel. In cena zavarovanja je odvisna od preteklih razmer. Kot sem že dejal, pred enim letom nihče ni predvidel norosti ruske invazije. Trg je tako zdaj zmes zelo visokih sprotnih cen in relativno nizkih cen iz dolgoročnih pogodb.

Tudi če bi bila Slovenija izvoznica električne energije, nam to v trenutnih razmerah ne bi pomagalo. Problem ima namreč vsa Evropa in zaradi enotnega trga se težave ene države poznajo v vseh preostalih. Kar se zgodi v Franciji, se pozna v Sloveniji. In tako naprej.

Evropa pa je v težavah zaradi dveh razlogov. Poraba energentov je prevelika, smo pa tudi preveč vezani na en vir plina – in to je Rusija. Ta je do začetka invazije dobavljala 40 odstotkov vsega plina, ki ga Evropa potrebuje. Danes smo pri osmih odstotkih in ta številka se samo zmanjšuje.

Kaj preostane Evropi na kratek rok? Utekočinjen zemeljski plin. Tega pa kupuje ves svet in Evropa zanj tekmuje s Kitajsko, Južno Korejo, Japonsko, Indijo … Ker je količina utekočinjenega plina omejena, so cene visoke. To se bo stabiliziralo šele čez nekaj let.

Slovenija je zelo odvisna od elektrike iz držav Zahodnega Balkana, ki pa slovijo po nespoštovanju okolijskih standardov ter so do okolja in zdravja ljudi milo rečeno zelo neprijazne. Ali bo glede na to, da se te države pospešeno približujejo EU, ki pa od njih zahteva zmanjševanje onesnaževanja, to vplivalo tudi na stanje energetskega trga v Sloveniji?

Vse te države bi morale zaradi članstva v evropski Energetski skupnosti že zdavnaj namestiti filtre vsaj za odžvepljevanje in zajemanje prašnih delcev. Tega seveda niso naredili, ker se jim ne izplača. Kjer pa celo so namestili filtre, primer je termoelektrarna Ugljevik v BiH, jih ne vključijo, ker filtri za svoje delovanje uporabljajo elektriko. Vodstvu elektrarne pa je več do tega, da ima večjo maržo pri prodaji elektrike, kot pa bolj čist zrak. Te emisije povzročijo predčasne smrti več tisoč ljudi tudi zunaj regije Zahodnega Balkana, torej v Italiji, Sloveniji, na Madžarskem … Prepričan sem, da države Zahodnega Balkana ne bodo prišle v EU brez spoštovanja osnovnih evropskih standardov.

Zakaj pa prebivalci v BiH "prenašajo" onesnaževanje okolja?

Nekateri protestirajo, a večina to tolerira, ker imajo poceni elektriko. Elektrarne v BiH doma zaračunavajo veliko nižje cene za elektriko kot pa pri nas.

"Kot ste omenili, zdaj vlada poskuša spet vzpostaviti dobavo zemeljskega plina iz Alžirije. Ta hip je to sicer res skorajda edina rešitev, vendar vseh težav ne bo rešila. Ker je Slovenija  v evropskem merilu zelo majhna porabnica plina, se bo našim potrebam vedno dalo nekako zadostiti. Vprašanje pa je sicer, za kakšno ceno," opozarja Janez Kopač. Foto: Ana Kovač

Zakaj pa Evropa nič ne stori?

Evropa je zelo pritiskala na vse te države, vendar se je z začetkom napada Rusije na Ukrajino to spremenilo, saj zaradi pomanjkanja elektrike zdaj premog ni več na zatožni klopi. Ko se bo položaj na evropskih trgih energentov spet stabiliziral, pa se bo politični pritisk iz Bruslja najverjetneje spet povečal.

V javnosti se veliko govori tudi o tem, da je TEŠ 6 ustavljen. Predsednik vlade je pred tedni dejal, da je premoga premalo. Kaj se pravzaprav dogaja s TEŠ 6?

Predvsem je žalostno, da je bil TEŠ načrtovan ob lažnivih napovedih o količini razpoložljivega premoga. Jaz sem na to opozarjal še kot direktor direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo leta 2011. Takrat je sindikat rudnika na pobudo tedanjega direktorja Premogovnika Velenje dr. Medveda od mene zahteval, da vrnem svečano rudarsko uniformo, ki sem jo dobil še kot minister, pristojen za rudarstvo leta 2002, češ da z nezaupanjem v prenapihnjene ocene strokovnjakov sramotim slovensko rudarsko "stroko". Z ministrico Radićevo sva naročila revizijo zalog lignita in cene pri nemških strokovnjakih in potrdili so vse moje dvome.

Sindikalistom sem takrat  dejal, da če se bo izkazalo, da so moje napovedi napačne, bom uniformo vrnil. Kot vidite, so bile moje napovedi točne, uniformo še vedno imam, slovenski rudarski "strokovnjaki" so pospravili honorarje za svoje napačne napovedi, vsi skupaj pa imamo problem.

Prenapihnjeno ocenjeno zalogo premoga v Velenjskem rudniku so zagovorniki gradnje bloka 6 potrebovali zato, da so lahko upravičili preveliko dimenzijo šestega bloka TEŠ. To pa so izbrali, ker je tako dimenzijo kotla dobavljal le Alstom, ki je moral biti izbran kot dobavitelj. Ta koruptivna shema je torej izvirni greh vseh današnjih težav.

Sicer lahko premog kupimo v tujini, vendar poleg velike konkurence na nabavnem trgu in posledično visokih cen preglavice povzroča tudi logistika. Zaradi ruske invazije na Ukrajino so železnice po vsej Evropi prezasedene in pojavljajo se ozka grla, tudi v Sloveniji. Velike količine premoga, ki bi nadomestil velenjskega, je nemogoče dostaviti do Šoštanja.  

Če se vrnem na zemeljski plin. Vlada Roberta Goloba rešitev vidi v Alžiriji. Kako realne so te napovedi?

Slovenski plinski sektor ima dve težavi. Za razumevanje te zgodbe se je treba vrniti v sedemdeseta leta preteklega stoletja. Ko so načrtovali plinifikacijo Slovenije, je tedanja oblast zemeljski plin namenila le za potrebe industrije, ne pa za ogrevanje domov. Zemeljski plin smo takrat kot edina republika v Jugoslaviji dobivali iz dveh virov, iz Rusije in Alžirije. Zelo modro načrtovanje. Po osamosvojitvi Slovenije je padla prva varovalka, ko se je zemeljski plin začel množično uporabljati tudi zunaj industrije. Druga je padla, ko so Janševi kadri na čelu Geoplina odločili, da od Alžircev plina ne bomo več kupovali, češ da je dražji. In tako smo postali odvisni le od Rusije.

Kot ste omenili, zdaj vlada spet poskuša vzpostaviti dobavo zemeljskega plina iz Alžirije. Ta hip je to sicer res skorajda edina rešitev, vendar vseh težav ne bo rešila. Ker je Slovenija v evropskem merilu zelo majhna porabnica plina, se bo našim potrebam vedno dalo nekako zadostiti. Vprašanje pa je sicer, za kakšno ceno.

Slovenski problem je, da plin uporabljamo za ogrevanje. Poleg tega se je župan Janković odločil še za nespametno investicijo v plinsko parno elektrarno v Ljubljani, ki po mojem mnenju sploh nikoli ne bo začela redno obratovati. Tako bomo dobili še en spomenik … ne vem ravno, čemu. Seveda bomo Ljubljančani morali to vseeno plačati, vendar šele po lokalnih volitvah.

"Do zdaj se je dogajalo to, da je bila zaradi medsebojnega tekmovanja med evropskimi državami cena za Evropsko unijo kot celoto dvakrat višja kot za druge kupce po svetu. S fleksibilno kapico pa bi bila recimo le nekaj odstotkov dražja. Taka kapica zahteva zelo usklajeno delovanje znotraj EU. To pa je velik izziv. Toda videli smo, da je nabavna cena plina močno padla, že ko se je EU načelno dogovorila za tak pristop na sestanku predsednikov vlad prejšnji teden. Enotnost EU je res velika moč," meni Janez Kopač. Foto: Ana Kovač

Še pred nekaj tedni se je govorilo o nacionalizaciji Geoplina. Trenutno ideja ni več aktualna, vendar se lahko stvari spet spremenijo. Je bila ideja dobra?

Geoplin je zašel v cenovne škarje, ker je imel premalo zakupljenih količin plina po sprejemljivi ceni. Da bi lahko dobavil, kar je moral po pogodbah, bi moral kupovati na pregretem trgu. To bi mu povzročilo neslutene likvidnostne in posledično bilančne težave. Vlada je sicer razmišljala o dokapitalizaciji in ne o nacionalizaciji. Z dokapitalizacijo bi postala daleč največji lastnik Geoplina, a ne edini. Upam pa, da to ne bo potrebno.

Ideja za tem pa ni bila reševanje Geoplina, temveč pomoč kupcem plina. Geoplin bi moral visoke cene prenesti na kupce in to bi vodilo v bankrot mnogo podjetij.

V Sloveniji se spet govori o povezovanju obeh energetskih stebrov. Je to pametna poteza glede na trenutno dogajanje?

Jaz sem vedno bil zagovornik združitve obeh stebrov oziroma še prej nasprotnik razbitja Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) na dve podjetji, ki jo je izpeljala Janševa vlada. Slovenija je že tako majhna, z razbitjem HSE pa je razbila že tako zelo omejen kadrovski in finančni potencial. To je nesmiselno.

Zdajšnji predsednik vlade mi je nekoč nasprotoval, ko sem poskušal oba stebra združevati kot Direktor direktorata v Pahorjevi vladi. Upam, da si je premislil in da bo združitev izpeljal on. To bi zelo podprl.

Ste velik podpornik alternativnih virov. Kaj pa jedrska energija? Je drugi blok JEK rešitev?

Sicer nisem religiozni nasprotnik jedrske energije in upam, da bo obstoječa jedrska elektrarna v Krškem delovala še zelo dolgo. Od nje smo namreč življenjsko odvisni. Vendar so do zdaj v zgodovini samostojne Slovenije vse ideje o nekem velikem objektu ubijale množico iniciativ za majhne rešitve. Žrtev investicije v Šoštanj so bili npr. geotermalna elektrarna v Pomurju, mnogo investicij v sončne in vetrne elektrarne, nekaj kogeneracij na lesno biomaso. Ob diskusijah o velikih projektih mnogi zaspijo z mislijo, da bo en objekt rešil vse težave. Tako je tudi pri drugem bloku v Krškem. Tudi če bi ta hip zelo resno začeli razvoj projekta, bi rešili probleme oskrbe z elektriko čez 10 ali 15 let. Mi pa moramo rešiti probleme čez leto ali dve. Zato naj priprave na morebitni drugi blok tečejo naprej, danes pa se moramo osredotočiti na rešitve, ki nam lahko pomagajo jutri. To pa so izključno obnovljivi viri energije. In zelo verjetno se bo izkazalo, da drugega bloka sploh ne potrebujemo.

Tako slovenska vlada kot Evropska unija v zadnjih tednih poskušata aktivno rešiti težavo z energenti. Kako vidite ukrepe?

Evropska unija je zamudila sedem, osem let. Leta 2014 je takratni predsednik poljske vlade Donald Tusk predlagal, da bi Evropa skupaj kupovala plin. Že takrat se je Poljakom zdelo nesprejemljivo, da oni plačujejo tretjino več za ruski plin kot Nemci, do katerih je transport celo dražji. Vendar so takrat države Zahodne Evrope to idejo z gnusom zavrnile, češ da je rešitev vsega prosti trg.

Vendar na tem prostem trgu evropske države tekmujejo med seboj. Hkrati pa Evropska unija predstavlja enovit trg. Dokler so bile dobave plina stabilne, to ni bil hud problem. Danes pa je zgodba drugačna, saj evropske države druga drugi zvišujejo nabavno ceno utekočinjenega zemeljskega plina. Zato je edini logični odgovor skupno nakupovanje plina, tako kot to že desetletja poteka pri nakupu jedrskega goriva.

Evropski vrh se je pred dvema tednoma dogovoril, da se vsaj 15 odstotkov plina za skladiščenje kupuje skupaj. To je sicer dober majhen prvi korak, vendar, kot rečeno, sedem let prepozno.

Evropska unija se pogaja tudi o uvedbi fleksibilne kapice na ceno plina, ki bi se gibala nad ceno na konkurenčnih trgih. V določenih odstotkih.

Do zdaj se je dogajalo to, da je bila zaradi medsebojnega tekmovanja med evropskimi državami cena za Evropsko unijo kot celoto dvakrat višja kot za druge kupce po svetu. S fleksibilno kapico pa bi bila recimo le nekaj odstotkov dražja. Taka kapica zahteva zelo usklajeno delovanje znotraj EU. To pa je velik izziv. Toda videli smo, da je nabavna cena plina močno padla, že ko se je EU načelno dogovorila za tak pristop na sestanku predsednikov vlad prejšnji teden. Enotnost EU je res velika moč.

Poleg tega se zdaj Evropska unija pogovarja še o kapici na ceno zemeljskega plina, ki se porabi za proizvodnjo elektrike. Kako bodo to v praksi izvedli, si ne znam predstavljati in se mi ne zdi realno.

"Moramo predvsem zmanjšati porabo plina in elektrike. Rapidno zmanjšati. Če bi zmanjšali porabo elektrike za deset odstotkov, od zemeljskega plina ne bi več bili heroinsko odvisni. Za to pa bo treba storiti marsikaj. Predvsem živeti malo manj udobno. Živimo energetsko preveč potratno," opozarja Janez Kopač. Foto: Ana Kovač

Kaj nam torej preostane, kaj še lahko storimo danes?

Najbolj učinkovit odgovor je zmanjšanje porabe zemeljskega plina. Za ilustracijo, če bi v Evropi v notranjih prostorih ogrevanje zmanjšali za eno stopinjo Celzija, bi porabili za deset milijard kubičnih metrov manj zemeljskega plina na leto. Če bi zmanjšali temperaturo za 15 stopinj Celzija, nekdanjih količin ruskega plina sploh nikoli ne bi potrebovali. Oblačenje puloverja v stanovanjih je majhna žrtev za prijaznejšo evropsko prihodnost. Ukrajinci morajo za našo lepšo prihodnost plačevati s krvjo.

Se pa bo poraba zmanjšala zaradi manjše porabe v industriji, kar  se bo žal poznalo na blagostanju ljudi. Govorim o recesiji.

Torej ideje o zaustavitvi gospodarstva v času zimskih mesecev niso dobre?

Bojmo se tega. Slovenija bo v tem primeru sploh zelo prizadeta, saj velik del BDP predstavlja industrija.

Evropske države se hvalijo, da jim je uspelo napolniti skladišča zemeljskega plina. Nas torej ni treba več skrbeti, da nas bo pozimi zeblo?

Skladišča plina zadoščajo za približno eno tretjino zimske porabe. Zemeljski plin mora torej še vedno prihajati v Evropo, vsak dan.

To zimo bomo najverjetneje še preživeli brez večjih posledic. Težava pa bo prihodnje leto, saj bo ruskega plina vse manj. Zdaj v Evropo prihaja samo še prek Ukrajine in Turčije, ne pa več prek Severnega toka. Mogoče je, da se bo ustavil dotok tudi prek Ukrajine.

Zato me skrbi, kaj se bo dogajalo spomladi, ko bo spet treba polniti skladišča za naslednjo zimo.

Veliko delate tudi v Ukrajini. Zadnje tedne spremljamo, kako ruska vojska pospešeno uničuje ukrajinsko energetsko infrastrukturo. Ali nas lahko to še dodatno skrbi?

Zagotovo bodo stvari veliko slabše za Evropo. Ukrajina je od marca letos izvažala elektriko v EU. Če pa bo ostala brez lastnih proizvodnih kapacitet, bo prisiljena uvažati. Ukrajina je namreč ogromen porabnik električne energije in zaradi tega se lahko dodatno dvignejo cene v Evropi. Zato upam, da bo ukrajinska zračna obramba čim bolj učinkovita, potrebuje pa pomoč Zahoda. Predvsem pa potrebujejo transformatorje in stikališča. Slovenska elektrodistribucijska podjetja bi lahko pomagala s staro, nerabno opremo. Še Makedonija pošilja pomoč v tovrstni opremi, Slovenija pa nič.

Torej bo prihodnja zima še bolj težavna? Kako naj se pripravimo?

Kot sem že dejal, moramo predvsem zmanjšati porabo plina in elektrike. Rapidno zmanjšati. Če bi zmanjšali porabo elektrike za deset odstotkov, od zemeljskega plina ne bi več bili heroinsko odvisni. Za to pa bo treba storiti marsikaj. Predvsem živeti malo manj udobno. Živimo energetsko preveč potratno.

Prebivalci?

Tako prebivalci kot gospodarstvo, še najbolj pa javni sektor. Gospodarstvo se sicer kar hitro odziva oziroma prilagaja spremembam. 

Kaj nas torej čaka v prihodnjih nekaj letih?

Kar zadeva oskrbo z električno energijo, nas čaka kar nekaj težkih let. Vendar vsaka kriza prinese tudi hitre tehnološke spremembe in hitre spremembe v obnašanju ljudi in podjetij. To pa je lahko zelo pozitivno. Morda bomo čez tri leta hvaležni za današnjo krizo, ker nas bo prisilila v pozitivne spremembe. Do takrat bo pa težko.

Novice Energetska podjetja objavila rekordne dobičke

Novice Od začetka vojne v Ukrajini v EU proizvedli rekordne količine energije iz obnovljivih virov

Novice Golob: Državna dokapitalizacija Geoplina morda sploh ne bo potrebna