Globalno segrevanje se je (vsaj začasno) ustavilo

Zagovornikom teorij o globalnem segrevanju gredo nedvomno v prid ugotovitve, da se morska gladina dviguje, da je bilo lansko leto deveto najtoplejše, odkar so pred 132 leti začeli s tovrstnimi meritvami, in da je bilo v istem skoraj poldrugem stoletju prejšnje desetletje najtoplejše, pri čemer naj bi dolgoročni trendi kazali na nadaljnjo rast temperatur. Od 19. stoletja do danes se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, od tega se je večji del spremembe, za kar pol stopinje, zgodil v zadnjem četrtletju prejšnjega stoletja. Ozonski plašč je vedno bolj načet, z vedno več izpusti pa rušimo obstoječa naravna ravnovesja. Koliko let mora trajati sprememba, da bi nakazala drugačen trend? Od leta 1998 pa krivulja ne leze več navzgor – povprečna temperatura je nehala naraščati. Ugotovitev sicer ni nova, a so se že pred leti znanstveniki spraševali, kako dolgo bi morala trajati "pavza", preden bi morali priznati, da podnebne spremembe ne potekajo tako, kot je bilo prvotno napovedano. Kaj je torej časovni mejnik nekega pojava, da bi lahko začeli govoriti o spremenjenem modelu podnebnih sprememb?

Znanstveniki so pred leti razmišljali, da bi bila ohranitev povprečnih temperatur v obdobju do 15 let še vedno v skladu z njihovimi napovedmi o naraščajočem globalnem segrevanju. Toda 15 let bi, so takrat razmišljali, že zanesljivo predstavljalo dovolj dolgo obdobje, po katerem bi morali ponovno razmisliti o napovedih.

Teh 15 let je nekako zdaj, zato bo zanimivo, kako bodo to dejstvo obravnavali Združeni narodi v svojem septembrskem poročilu o podnebju. Morja in oceani bi lahko povedali veliko (če znamo poslušati) Klimatologi niso enotni glede vzrokov za 15-letno stalnost povprečnih temperatur. Ali so to termostatski učinki morij in oceanov, ki zgolj v svojih zgornjih treh metrih hranijo toliko toplote kot vse ozračje? Prav zaradi izjemno velikih količin toplote, ki jih hranijo morja in oceani, so spremembe njihovih temperatur odličen kazalec podnebnih sprememb – a tudi pri tem znanstveniki niso dosegli soglasja.

Od leta 2003 do nedavnega te temperature niso naraščale, nedavne meritve ameriške agencije NASA pa nakazujejo, da se je rast ponovno nadaljevala. Oceanografi in drugi znanstveniki z nasprotnega brega vztrajajo, da je negotovost meritev, ki nakazujejo na nadaljevanja globalnega segrevanja, prevelika, in iščejo zanesljivejše metode. Le nekaj tisoč merilnih postaj, od tega nobena ne sega globlje kot 2000 metrov pod gladino, težko poda zanesljivo sliko o toplotnih razmerah v 700 milijardah litrov svetovnih morij in oceanov, so prepričani. Krhko je znanje Znanstveniki, s katerimi se je avtor prispevka Axel Bojanowski pogovarjal, so izpostavili še druge možne vzroke za ustavljanje rasti povprečne temperature – a vsem je skupen imenovalec, da so še vedno na ravni predpostavk, ki nimajo prepričljivih in zanesljivih utemeljitev in dokazov.

V isti sapi pa se Bojanowski kljub očitnim negotovostim v razumevanju (predvsem kratkoročnih) pojavov ne odpoveduje dolgoročnim teorijam o globalnem segrevanju in svari, da se globalno segrevanje lahko kadarkoli spet nadaljuje – v še bolj zaskrbljujočih razsežnostih.

Najbrž je nesporno, da negotovost med klimatologi nikoli ni bila večja. In ne samo to – morda se bomo morali vendarle sprijazniti, da kljub svoji inteligenci in znanju, ki naj bi nas postavila pred vse druge žive vrste na tem svetu, morda le nismo sposobni še razumeti vsega, kar se dogaja v naravi okrog nas in v kolikšni meri mi vplivamo na to.