Zoja, štirinajstletnica, ki ji je ena ura interneta na dan dovolj

"Želim si, da bi bil internet lepa stvar in ne vir jeze ali sramote za nekoga, ki pove, da ima omejen dostop," nam v sproščenem pogovoru svoje misli razkrije štirinajstletna navdušenka nad plezanjem, ki odrašča v vasi sredi Zgornjesavinjske doline.

Toda njeno odraščanje ni takšno kot pri skoraj vseh drugih vrstnikih, ki bi za Zojo lahko površno povedali, da ima omejen dostop do interneta. Zoja namreč internet uporablja samo eno uro na dan, televizije ne gleda skorajda nikoli, mobilnega telefona, ki ga je dobila najpozneje od vseh v razredu, nikoli ne nese v šolo.

"Želim si, da bi bil internet lepa stvar in ne vir jeze ali sramote za nekoga, ki pove, da ima omejen dostop." Foto: Bojan Puhek

Niso omejitve, temveč dogovor

Zoja sicer ni najbolj zadovoljna, ko ji kdo reče, da ima omejen dostop do interneta. Takrat skuša pojasniti, da gre za dogovor, ki ga je sklenila z mamo.

Dogovor, ki ga natančno opredeljuje pravilnik, ki ga je prejela, ko je (šele) ob koncu sedmega razreda dobila svoj pametni telefon – ne najnovejšega in najdražjega, a takšnega, ki zmore vse, kar potrebuje in želi. Dogovor, ki ga danes spoštuje in razume, zakaj je zanjo dober.

Novice Odgovori, ki bi jih moral poiskati vsak starš

"Sprva sem mislila, da veliko zamujam"

A ni bilo vedno tako, je zaupala Zoja. "Nekje v tretjem razredu so moji sošolci začeli dobivati mobilne telefone od svojih staršev in takrat sem že opažala, kako glede vsega, kar je povezano z internetom, tudi telefonijo in televizijo, odstopam od drugih."

Prvi odziv je bila neke vrste jeza nad mamo: "Nisem se počutila manj vredna, a sem bila vendarle žalostna, ker sem imela takrat občutek, da veliko zamujam."

"Želela sem imeti, kar imajo drugi"

Ta občutek se je v naslednjih letih še krepil. "Nekje v šestem ali sedmem razredu so imeli mobilni telefon res že vsi moji sošolci in takrat sem najbolj izstopala," se še spominja.

"Bolj kot to, da sem pogrešala telefon, sem pogrešala občutek, da imam to, kar imajo drugi. Nihče me ni zbadal zaradi te moje posebnosti, a sem preprosto želela biti kot vsi drugi."

"Nekje v šestem ali sedmem razredu so imeli mobilni telefon res že vsi moji sošolci in takrat sem najbolj izstopala," se še spominja Zoja, ki je svoj mobilni telefon dobila ob koncu sedmega razreda. Foto: Bojan Puhek

Mobilnega telefona ne nosi v šolo

Zoja je po končanem sedmem razredu dobila mobilni telefon, a je del dogovora tudi to, da ga ne nosi v šolo. Ali se zaradi tega počuti manj varno?

"Ne, saj bi mamo, če bi bilo res potrebno, lahko poklicala iz šole ali bi jo kdo iz razreda zame poklical s svojega telefona. Njeno številko znam na pamet, in ker se mi v šoli večkrat zgodi, da zamudim avtobus, takrat prosim prijatelje za telefon, da pokličem prevoz do doma."

"Razumem, pred čim me želi mama obvarovati"

Bolj ko se je krepila njena zavest o pasteh interneta, hitreje je kopnelo njeno nezadovoljstvo, ki ga danes, kot zatrjuje, ni več. "Film Ujete v medmrežju me je tako rekoč precej zaznamoval.

Ta resnična slaba plat interneta me je prestrašila in tako sem tudi dojela, kaj vse se lahko zgodi meni in mojim vrstnicam in vrstnikom, ter sem razumela, pred čim me želi mami med drugim obvarovati. Tudi zato jo vedno bolj razumem, ker se o vsem odkrito pogovarjava."

Novice "Pristne izkušnje so s potolčenimi koleni in mivko v očeh"

"Čutim, da vedno bolj odraščam"

Tako se je tudi poglobilo zaupanje, ki ga ima v svojo mamo. "Imava zelo zanimiv odnos, saj imava dobesedno enak značaj," ugotavlja Zoja.

A kot vsaka najstnica tudi Zoja ne zaupa vsemu, kar ji reče mama, a do soglasja le pride. "Čutim, da vedno bolj odraščam in ji vedno bolj zaupam, saj lahko na prste preštejem, kolikokrat se je v mojem življenju zmotila. Včasih pa ji le ne verjamem in takrat sva obe nepopustljivi, a se potem praviloma le izkaže, da ima mama prav."

"Vsekakor dajem prednost druženju v živo"

Zojino življenje zaradi krajšega časa, ki ga preživi z digitalnimi napravami, ni prav nič okrnjeno. Ravno nasprotno, prepričana je, da so njeni odnosi z družino, prijatelji in znanci kakovostnejši, kot če bi se zanašala na digitalno komuniciranje.

"Vsekakor dajem vedno prednost druženju v živo. Pisanje s prijatelji ni slaba stvar, dokler se bolj poznate v živo kot prek zaslona. To sprejemajo tudi vsi, ki se družijo z mano, in dobro vedo: najbolje je, da gremo ven."

"Pisanje s prijatelji ni slaba stvar, dokler se bolj poznate v živo kot prek zaslona." Foto: Bojan Puhek

"Plezanje je moja strast, moja zdrava odvisnost"

V njenem življenju ima plezanje posebej pomembno mesto in vlogo. Tako pomembno, da si brez plezanja svojega vsakdana in življenja ne more več zamisliti.

"Že od malega je to moja strast. Za treniranje tega športa sem se odločila že, ko sem bila stara šest let. Kar se je začelo kot zabava in radovednost, mi danes pomeni veliko več. To je moja strast in zdrava odvisnost, včasih tudi pobeg od težav."

"Vesela sem, da me telefon ne obremenjuje"

Kako pa danes razmišlja štirinajstletnica glede uporabe mobilnega telefona, ki ga njeni vrstniki uporabljajo veliko več kot ona? "Spomnim se, ko sem dobila pravilnik, kako sem poskusila z različnimi zvijačami obiti omejitve, a sem že kmalu ob uporabi družbenih omrežij, ko aplikacija družinskega nadzora ni delovala, sama ugotovila, da je bila moja glava polna od vsega tega brskanja in se na številne ogledane stvari ni dobro odzivala."

Takšnih in podobnih zvijač si danes niti ne želi, ker je zadovoljna s časom, ki ga ima. "Vesela sem, da me telefon ne obremenjuje, in celo všeč mi je, da ima mami malo nadzora nad tem, kajti ona odlično ve, kaj in kako me je obremenjevalo in kaj ne."