Sobota, 27. 2. 2016, 20.24
8 let, 7 mesecev
Vse najboljše, Pikachu!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Igri Pokemon Red in Green, pozneje se jima je pridružila še Blue, sta igralca na Nintendovi ročni konzoli Game Boy postavila v vlogo trenerja, ki raziskuje domišljijsko deželo in pri tem zbira, uri in se bojuje s pokemoni, bitji s supermočmi.
Igralec je svojega prvega pokemona prejel kot darilo na začetku igre, preostale pa je nato zbiral med potikanjem po divjini in pri dvobojevanju z drugimi trenerji. V obeh primerih je moral premagati ali divjega pokemona ali pa pokemona svojega nasprotnika.
Primeri dvobojev v igrah Pokemon Red in Pokemon Blue:
Poraženca oziroma poraženčevega pokemona je nato lahko, če je imel na voljo kakšno prazno, pospravil v poke-žogo, okroglo kapsulo za shranjevanje udomačenih pokemonov. Ti so z zmagovanjem v dvobojih pridobivali izkušnje in se, ko so jih nabrali dovolj, razvili v močnejše inkarnacije. Nekateri pokemoni so imeli tri razvojne stopnje, nekateri samo dve.
V prvi generaciji iger (pozneje jih je izšlo še veliko več) je bilo mogoče najti 150 svojevrstnih pokemonov, ki so nasprotnike napadali z vodo, ognjem, udarcih teh in onih vrst, elektriko in drugimi elementarnimi silami.
V glavni vlogi je nastopal deček Ash Ketchum, ki je želel postati najboljši trener pokemonov na svetu. S privoljenjem mame je odpotoval pustolovščini naproti in se pri tem spoprijateljil s številnimi trenerji in pokemonom Pikachujem, ki je s TV-serijo naposled postal zaščitni znak medijske franšize Pokemon.
Asha Ketchuma smo gledali tudi v Sloveniji, sinhronizirana risanka je bila na več domačih televizijskih kanalih na sporedu v dopoldanskih urah. Še dobro se spomnimo Asheve priljubljene fraze, s katero je začel vsak dvoboj: "(Vstavi ime pokemona), jaz izberem tebe!"
Naslovna pesem animirane serije Pokemon, v kateri se večkrat ponovi njen glavni slogan "Gotta catch 'em all" (Ujeti moram vse):
Princip kvartopirskega bojevanja s pokemoni je bil podoben kot v videoigri - v grobem sta igralca vsaksebi postavila karte s pokemoni, na katerih so bili navedeni moč njihovih napadov in življenjske točke. Zmagal je tisti, čigar napad je presegel število življenjskih točk sovražnega pokemona. V boj je bilo mogoče, tako kot v videoigri, poslati do šest pokemonov - igralec, ki mu jih je zmanjkalo, je izgubil.
Med prvimi so Pokemon kritizirale krščanske institucije, ki jih je zmotila igralna mehanika, pri kateri so se pokemoni z zbiranjem izkušenj razvijali v močnejše in trpežnejše inkarnacije. Snovalcem igre so očitali, da s tem predstavljajo evolucijo življenja, ki je v nasprotju s svetopisemsko teorijo o nastanku sveta in življenjskih oblik.
Društva proti mučenju živali so snovalce iger in animirane serije Pokemon večkrat obtožila, da spodbuja živalske boje in zasužnjevanje živali za zadovoljevanje potreb ljudi.
Podjetju Pokemon Company, ki je upravljalo z licencami za različne izdelke Pokemon, so mnogi očitali tudi, da pri mlajših generacijah spodbuja materialistično in potrošniško razmišljanje. Ukvarjanje s pokemoni je bilo res pogojeno z nakupom igralne konzole, iger in paketkov igralnih kart. Iz tega vidika franšize Pokemon so se med drugim norčevali v eni od epizod (Chinpokomon) kultne risanke za odrasle South Park.
Nekaj epizod animirane serije Pokemon, ki so bile predvajanje na Japonskem in Kitajskem, pa je pri otroških gledalcih povzročilo več sto primerov epileptičnih napadov. Epizode so bile umaknjene, risanka pa je bila na Kitajskem zaradi incidentov kratek čas celo prepovedana, nato pa prestavljena na manj ugoden termin predvajanja.
