Razbijamo enega največjih mitov o raziskovanju vesolja

Uporaba svinčnika je v breztežnostnem prostoru, kot je notranjost Mednarodne vesoljske postaje (na fotografiji), nevarna. Delci grafita, ki se krušijo med pisanjem, lahko namreč zaidejo v elektroniko ali mehanizacijo vesoljskega plovila in povzročijo nevšečnosti, v najslabšem primeru tudi požar. Foto: Reuters

Gravitacija je razlog, da kuli v vesolju ne deluje

V vesolju je nemogoče pisati s klasičnim kemičnim svinčnikom ali nalivnikom, saj se za delovanje zanaša na gravitacijo, ki proti konici pisala potiska črnilo. V okolju z mikrogravitacijo oziroma v breztežnostnem prostoru pa črnilo v pisalu ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč zgolj plava na mestu. 

Svinčnik se sliši kot dobra rešitev, kajne? Ne.

Uvodna anekdota najverjetneje izvira iz dejstva, da je ameriška vesoljska agencija Nasa leta 1965 res naročila 34 posebnih pisal za pisanje v vesolju, za katere je plačala skupno 4.382 dolarjev, to pomeni 128 dolarjev na pisalo. Ameriška javnost je bila takrat prepričana, da gre za nepotreben izdatek, saj ta pisala razen okrepljenega ohišja niso ponujala prednosti v primerjavi z navadnimi. 

Nasa je svoje astronavte zato opremila s cenejšimi pisali, natančneje z mehanskimi oziroma tako imenovanimi tehničnimi svinčniki z grafitnim jedrom. Ti so svojo nalogo opravljali zelo dobro, a so imeli veliko hibo - če se je konica svinčnika odlomila, je lahko predstavljala veliko nevarnost za posadko v kabini vesoljske kapsule. 

Vsak, ki je že kdaj uporabljal mehanski oziroma tehnični svinčnik, ve, da se konica lahko zlomi zelo hitro. Foto: Thinkstock

Košček grafita, ki prosto lebdi v kabini, je namreč zelo slaba novica. Ne le da lahko koga piči v oko, izbori si lahko pot v elektroniko ali mehanizacijo vesoljske kapsule in povzroči kratek stik ali celo požar, ki pa je bil v zgodnjem obdobju raziskovanja vesolja smrtna obsodba. V zraku v notranjosti vesoljskih kapsul praktično ni drugega plina od kisika, kar pomeni, da gre za idealno okolje za širjenje požara. 

Primer takšnega tragičnega dogodka je bilo pripravljanje na misijo Apollo 1 27. januarja 1967. V vesoljski kapsuli je v električno vezje zašel košček enega od materialov, ki so jih pri delu povzročali astronavti v kabini, povzročil kratek stik in požar, ki je v vsega petih sekundah pobil celotno posadko. Na fotografiji od leve proti desni astronavti Gus Grissom, Ed White II in Roger Chaffe, ki so umrli v požaru Apolla 1.  Foto: Reuters

Neke vrste svinčnik so uporabljali tudi v vesoljskem programu Sovjetske zveze, a sredica ni bila grafitna, temveč voščena. Njihov svinčnik ni imel težav z lomljivostjo konice, a je imel druge hibe. Pisanje z njim je bilo precej nenatančno, saj je bil bolj kot svinčniku podoben voščenki.

Za nameček so voščeni svinčnik sovjetski kozmonavti "šilili" tako, da so z njega odstranjevali sloj za slojem papirja (obkroženo z rdečo) - papirja, ki je nato prosto plaval po vesoljskem plovilu.  Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Kdo je rešil težavo astronavtov in kozmonavtov?

Približno nekje v času, ko je Nasa naročala kontroverzne 128-dolarske nalivnike, je svojo rešitev za pisanje v vesolju patentiral Paul C. Fisher, ameriški inženir in lastnik podjetja, ki je proizvajalo pisala.

Pisalo Fisher Space Pen (v prevodu Fisherjevo vesoljsko pisalo) je bilo zasnovano ne le za delovanje v breztežnostnem prostoru, temveč tudi v drugih nevsakdanjih okoliščinah. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Največja revolucija vesoljskega pisala je bila posebna bombica s črnilom, ki jo je Fisher opremil s z dušikovo kapsulo. Plin v njej je pritiskal na črnilo in ga potiskal proti konici pisala. Gravitacija, na katero se za delovanje zanašajo navadni kemični svinčniki, oziroma dejstvo, da je v vesolju ni, je zaradi tega postalo brezpredmetno. 

Fisher v svoje vesoljsko pisalo tudi ni nalil navadnega črnila, temveč bolj viskozno mešanico, ki je bila ne le imuna na izhlapevanje, temveč tudi precej bolj viskozna od navadnega črnila. S tem je preprečil neželeno puščanje črnila skozi konico pisala. Tudi konica je bila sicer zasnovana tako, da ni dovoljevala spontanega uhajanja črnila. 

S Fisherjevim vesoljskim pisalom je bil odpravljen tudi en največjih strahov vesoljskih agencij - vnetljivost materialov. Ohišje je bilo v celoti kovinsko, črnilo bi se moralo segreti na več kot 200 stopinj Celzija, da bi prišlo do samovžiga. 

Čeprav jih je prodajal Američanom in Sovjetom, Fisher z revolucionarnimi pisali najprej ni zaslužil

Paul C. Fisher je v razvoj vesoljskega pisala vložil približno en milijon dolarjev svojega denarja, ki ga s prodajo pisala ameriškim in sovjetskim astronavtom najverjetneje nikoli ni zaslužil nazaj. 

Vizitka, ki je priložena vsem Fisherjevim vesoljskim pisalom. Na fotografiji zraven je Paul C. Fisher, izumitelj vesoljskega pisala. Umrl je leta 2006, star je bil 93 let. | Foto: fromthepen.com

Nasi je Fisher pisalo predstavil že leta 1965 in sicer kmalu po fiasku s 128-dolarskimi vesoljskimi nalivniki, a so bili pri Nasi skeptični vse do leta 1967, ko jim je nesreča Apolla 1 odprla oči. Od Fisherja je Nasa nato kupila 400 vesoljskih pisal za ceno 6 dolarjev po kosu (nekateri viri navajajo celo samo 2,39 dolarja za pisalo), prvič pa so jih uporabili pri misiji Apollo 7 leta 1968. Fisher je približno 100 pisal prodal tudi Sovjetski zvezi. 

Fisherjevo blagajno je vesoljsko pisalo zares začelo polniti šele, ko ga je lahko kupil vsak in ne le vesoljske agencije. Na krilih zelo dobrega oglaševanja - naše izdelke uporabljajo v vesolju - je postalo manjša prodajna uspešnica. Fisherjevo vesoljsko pisalo lahko kupimo še danes, "originalno" stane okrog 50 evrov. 

Vesoljsko pisalo Fisher Space Pen AG7, ki ga je danes mogoče kupiti na uradni spletni strani spacepen.com. | Foto: Fisher Space Pen

Zdaj poznate celotno zgodbo o vesoljskem pisalu. Ko vam bo kdo naslednjič "solil pamet" z uvodno anekdoto o Nasinih milijonskih kulijih in sovjetskih svinčnikih, mu postrezite s tem člankom. 

Viri: Nasa, Spacepen, Snopes