Najhujši pirat je daleč najboljša stranka

Analitiki Ofcoma so tako na podlagi raziskav, izvršenih na državni ravni, odkrili, da je za 80 odstotkov vseh primerov kršenja avtorskih pravic z nezakonitim deljenjem zaščitenih multimedijskih vsebin (t. i. spletno piratstvo) odgovornih vsega 10 odstotkov uporabnikov tovrstnih storitev, ki pa skupaj z nadaljnjimi desetimi odstotki, ki piratizirajo le malce manj, za omenjene vsebine zapravijo trikrat več kot "pošteni" uporabniki, ki še nikdar niso slišali za izraza tracker in torrent. Prvotni namen Ofcomove raziskave je bilo sicer zbiranje informacij o metodah, s katerimi uporabniki interneta, starejši od 12 let, pridobijo dostop do filmov, glasbe, TV-serij, iger, programske opreme in e-knjig. Zbrani podatki bi bili namreč v veliko pomoč pri oblikovanju pravil in sankcij, ki bi jih v primeru čezmernega tovrstnega nezakonitega pridobivanja zoper uporabnike izvrševali ponudniki internetnih storitev (ISP-ji). Za vsakogar se (digitalna) šiba najde Ofcom je vse redne goste Pirate Baya, Kat.ph, Mininove in podobnih piratskih zatočišč razvrstil v skupine glede na njihovo aktivnost p2p (peer-to-peer) in odhodna sredstva, namenjena zgolj digitalnim dobrinam. 9 odstotkov najhujših kršiteljev avtorskih pravic meni (odgovorni so za 24 odstotkov vseh prenosov zaščitene vsebine, predstavljajo pa le 2 odstotka vseh anketiranih potrošnikov), da svoje početje upravičuje z rednimi nakupi vsebine (te so raziskovalci potrdili), a se o njeni kakovosti z nezakonitim prenosom prepriča še pred odlivom sredstev. Ofcomovi raziskovalci pravijo, da je prva skupina tudi daleč najbolj dovzetna za po mnenju mnogih daleč najboljšo alternativo dvomljivim torrentom – digitalno vsebino s pošteno cenovno nalepko.

Skupina "digitalnih prestopnikov" prav tako predstavlja 9 odstotkov kršiteljev avtorskih pravic, volumen njihove aktivnosti pa je malce nižji (22 odstotkov vse "spiratizirane" vsebine). Glede na raziskavo za svoje početje kažejo najmanj obžalovanja od vseh anketirancev, se pa od vseh najbolj bojijo, da bi jim pristojne oblasti stopile na prste oziroma da bi prejeli opozorilo s strani njihovega ISP-ja.

"Zastonjkarji" (42 odstotkov vseh sodelujočih v raziskavi, 35 odstotkov vseh nezakonito prenešenih gigabajtov) so točno to. Vsebin se polaščajo zato, ker so brezplačne, zanje pa v povprečju odštejejo manj od vseh preostalih uporabnikov.

Zadnjih 40 odstotkov kršiteljev je v primerjavi s preostalimi skupinami uporabnikov najbolj pridnih (zgolj 20 odstotkov vseh prenosov), obenem pa si lastijo tudi največ plačanih licenc za digitalno vsebino. Občasnega piratstva sicer niti ne poskušajo skrivati.

Bogastvo v rokah peščice 10 odstotkov vseh izprašanih, ki so glede na gole podatke Ofcoma najboljši "sejalci" zaščitenih vsebin, predstavlja le 1,6 odstotka vseh uporabnikov spleta od 12. leta dalje, na vesti pa imajo neverjetnih 79 odstotkov vseh prenosov datotek. Če jim prištejemo še naslednjih 10 odstotkov uporabnikov, je zgolj petina vseh sodelujočih v Ofcomovi raziskavi zaslužna za 88 odstotkov piratskega prometa, kar pomeni, da je na plečih preostalih 80 odstotkov anketirancev zgolj dobra desetina kršitev avtorskih pravic.

Toda! Kljub nesporno zelo plodnemu nezakonitemu početju je zgornja petina uporabnikov za zabavno industrijo zelo pomembna, saj za nakupe vsebine nameni več sredstev kot preostalih 80 odstotkov izprašanih spletnih piratov, pa tudi več kot potrošniki, ki v opravilni vrstici operacijskega sistema nimajo bližnjice za uTorrent.

V obdobju šestih mesecev je 20 odstotkov vzorčne skupine uporabnikov v povprečju namreč zapravilo 168 funtov (dobrih 198 evrov), preostala večina pa le 105 funtov (približno 124 evrov). "Pošteni digitalni potrošniki" so bili obenem najbolj zadržani, saj so porabili "zgolj" 54 funtov (slabih 64 evrov), kar trikrat manj od domnevno največjih hudodelcev. Pod katerimi pogoji bi se bilo ljudstvo pripravljeno odpovedati spletnemu piratstvu? Glavni dejavniki, ki bi lahko odločilno nagnili jeziček na tehtnici, so globalna (takojšnja) dostopnost vseh digitalnih vsebin in storitev, njihova kakovost in seveda cena, jasno razločevanje med dovoljenim in prepovedanim ter strah pred odklopom interneta oziroma morebitnimi pravnimi posledicami.