Kaj lahko igre starše naučijo o vzgoji otrok?

Velika večina sodobnih iger za osebne računalnike, konzole in mobilne naprava igralca takoj seznani z jasnimi pravili in zahtevami, ki se jih mora držati in jih izpolniti, če želi napredovati. Otroci, ki se z igrami srečujejo redno, vedo, kaj morajo storiti za napredovanje na naslednjo stopnjo oziroma česa ne smejo početi, če ne želijo pogubiti svojega lika, prejeti zadetka ali razbiti dirkaškega avtomobila.

Je vzgoja res lahko tako preprosta kot videoigra? Bret in Kate McKay s portala The Art of Manliness digitaliziranim staršem predlagata, da delovne navade in lepo vedenje otrokom približajo z zgledovanjem po modelu vnaprej določenih pravil in posledic, ki je skupen praktično vsem videoigram.

"Če narediš A, se zgodi oziroma dobiš B. Vsakič. Če so starši konsistentni pri postavljanju omejitev in discipliniranju, a tudi nagrajevanju, bodo otroci hitro povezali dejanja in posledice ter dojeli, da jim B prinese le A, ne pa metanje po zobeh in premalo načelni starši," pravita zakonca McKay.

Igre se ne zmenijo za krokodilje solze Otroci od igre preprosto ne morejo zahtevati boljše opreme za svoj lik – morajo si jo prislužiti. Igre ne razumejo empatije, le vnaprej določen sistem pravil, ki se jih mora igralec držati, če želi biti ustrezno nagrajen. Otroke zato nagradite le, če se držijo dogovorov o vedenju oziroma storijo tisto, kar jim je bilo naročeno. Enako dosledni bodite tudi pri kaznovanju – če Super Mario zdrsne v prepad, mora nazaj na začetek stopnje, pri čemer mu ne pomaga ne jok ne stok. Kazen naj bo izvedena hitro in brez kakršnegakoli čustvenega vrtiljaka, predlagata McKayeva. Igre so zelo hladne, a znajo tudi odpuščati – igralec, ki se ne podreja njihovim normam, je brez polemiziranja "zakaj to, zakaj tisto" kaznovan takoj, a nato brž dobi novo priložnost za napredovanje.