S priznanjem tudi velik popust za obdolžence

Tako kažejo podatki vrhovnega državnega tožilstva, kjer pravijo, da prvo leto tega inštituta, "ki daje kakovosten procesni okvir tako za pogajanja kot za priprave na glavno obravnavo, kaže, da se je izjemno dobro prijel".

"Šlo je za tako veliko novost, ne samo priznanje krivde, temveč tudi pogajanja s tožilcem, da je skupina strokovnjakov približno tri leta sestavljala ta zakon," pove Aleš Zalar, ki je bil v času priprave te novele pravosodni minister v Pahorjevi vladi.

Zalar: Tega ni nihče pričakoval Po izjavah predsednikov sodišč se namreč kar 50 odstotkov vseh kazenskih postopkov konča že na predobravnavnem naroku oziroma na naroku za izrek kazenske sankcije. "Tega ni nihče pričakoval, niti pripravljavci zakona ne. Računali smo, da bi v obdobju desetih let lahko prišli do takšnih učinkov, ne pa že po letu dni," je presenečen tudi Zalar.

Časovni prihranek Inštituta priznanje krivde in sporazum o podpisu krivde izrazito skrajšujeta kazenske postopke, pri čemer je eden pomembnejših učinkov tudi finančni, saj so kazenski postopki zelo dragi, med drugim tudi zato, ker mora v veliko primerih država plačati tudi zagovornika po uradni dolžnosti, kjer so še stroški izvedenca, prič. Zalar opozarja še na drug finančni učinek: "Obdolženec s temi inštituti doseže tudi nižjo zaporno kazen, kar pomeni manj časa v zaporu. Ta namreč državo na mesec stane najmanj tisoč evrov."

Večja uporaba alternativnih oblik kazni Obdolženi in njihovi zagovorniki so ugotovili, da popust, ki ga dosežejo v zgodnji fazi postopka, ni samo popust v izrečeni sankciji, temveč se v sporazumu o priznanju krivde obdolženec in tožilec pogodita tudi o načinu prestajanja zaporne kazni. Vedno več je namreč primerov, ko se izrekajo alternativne oblike kazni zapora, kot so hišni in vikend zapor ali delo v splošno korist, na kar sicer že leta opozarja tudi penolog Dragan Petrovec.

Žišt: Če kršiš dogovor, sledi le odhod za rešetke "Zakon natančno določa, pod kakšnimi pogoji se sme izreči alternativna kazen, in sicer zato, da se človeku, ki je 'prelomil' zakon, ponudi še eno možnost, da se vrne nazaj v pošteno življenje. Dejstvo je, da se preživljanje zaporne kazni za rešetkami za marsikaterega, sicer morda urejenega človeka, lahko sprevrne v novo šolo življenja – ne reče se zaman, da je za marsikoga zaporna kazen šola še večjega kriminala," pravi penologinja Damjana Žišt, ki tovrstne kazni podpira.

Če se nekomu namesto zaporne kazni izreče delo v korist skupnosti – to možnost si mora namreč obsojeni tudi zaslužiti, kar pomeni, da je urejen, nekaznovan, da resnično obžaluje kaznivo dejanje –, je koristno za njegov nadaljnji osebnostni razvoj in za družbo, kjer bo počel nekaj koristnega za vse nas, pravi Žištova. "Ob tem je zelo pomembno zavedanje obsojenega, da je takšna oblika prestajanja zaporne kazni zanj darilo, ker če ga ne bo znal spoštovati, mu bo sledil le še odhod za rešetke," je povedala penologinja.

Kanduti: Včasih bi bilo lažje speljati kazenski postopek Čeprav državni tožilec Boštjan Jeglič pravi, da zakon dovoljuje priznanje krivde tudi recimo samo za del očitkov iz obtožnice, pa odvetnik Boris Kanduti, ki se bo v imenu Hilde Tovšak ravno te dni pogajal tudi o morebitnem podpisu sporazuma o priznanju krivde za zadevi Rimske Terme in Betnava, opozarja, da je v praksi drugače.

"Ta inštitut je dober, kadar je dokazno gradivo oziroma obtožnica popoln oziroma resničen odraz očitkov. Težava je recimo kombinacija, če se obdolženemu del očitkov ne zdi korekten, ker se ta obtožni predlog prizna v celoti," pravi Kanduti. Opozarja tudi na to, da marsikdo prizna krivdo, ker ve, da ne bo mogel dokazati svoje nedolžnosti, če je recimo umrla ključna priča, in podpiše sporazum zato, da ima mir.

Pasti sporazuma Sicer pa ugotavlja, da zagovorniki s temi inštituti, čeprav lahko svoji stranki znižajo kazen, prevzemajo tudi veliko odgovornost. "Paziti je treba, da s sporazumom ne pristaneš na previsoko kazen, treba je pretehtati, ali bi z navajanjem argumentov oziroma dokazov v rednem postopku morda prikazal drugačno sliko. Ta inštitut je za nepoznavalca lahko tudi izjemno nevaren, marsikdaj pa je sklepanje sporazuma težje speljati kot postopek na sodišču," pravi Kanduti.

Kot negativno stvar sporazumov omenja dejstvo, da ti ne predvidevajo, da bi se lahko ob priznanju krivde dogovorili tudi za način prestajanja zaporne kazni v smislu, ali in koliko časa bi recimo obsojenec preživel v zaprtem delu zapora ali pa morda na polodprtem ali odprtem. To je namreč zdaj prepuščeno zavodom samim, kot je tudi centrom za socialno delo prepuščeno, kakšna javna dela bodo odredili obsojencu.

Korist oškodovancev Zalar pa opozarja še na korist oškodovancev: "V teh sporazumih se stranke dogovorijo tudi, kako bo obdolženec povrnil škodo oškodovancu. Sodišča pri nas ne odločajo o odškodninskih zahtevkih v kazenskih postopkih, temveč po končanem postopku stranko napotijo na pravdo."

To pomeni, da mora sodišče najprej odločiti o kazenski odgovornosti obdolženca, ki traja leta, nato pa oškodovanca napoti na pravdo, kar spet traja leta, da ta doseže neko zadoščenje. Zdaj se to zgodi v nekaj mesecih.

Za analizo finančnih učinkov je še prezgodaj, a če vemo, da ena zadeva na sodišču traja približno dve leti na prvi stopnji, nato sledijo pritožbe na višje sodišče, vidimo, da se samo na času prihrani približno tri, štiri leta, kar pomeni, da se bodo zmanjšali tudi sodni zaostanki.