Zakaj ljubezen umre? Zgodba iz terapevtske sobe.

Foto: Matej Leskovšek

Odnos in pripadnost sta postajala vedno močnejša. Uradno sta postala par. On je dal to hitro vedeti vsej okolici. Včasih tudi na malo bolj grob način. Nenapovedano jo je pričakal na mestih, kjer je bila. Tega prijetnega presenečenja je bila na začetku močno vesela. Počutila se je posebno. Kako močno misli nanjo, kako močno si želi biti z njo. On je bil vesel njenega nasmeha, njene želje po njem. Bila je tako lepa in ona je izbrala njega. Prav njega!?

Nekega popoldneva, ko je ona končala delo, jo je do avtomobila pospremil sodelavec, ki je šel v isto smer. Nekaj časa sta še klepetala o službenih stvareh, ko je pristopil on. Tokrat osoren, brutalen do njenega sodelavca ter poniževalen in poln različnih obsodb do nje. Zakaj si se mu tako smejala. Zagotovo ti je všeč. Si spala z njim … S tako lajdro nimam kaj početi. Takšna si kot druge.

Začela se mu je opravičevati za nekaj, česar sploh ni bilo

Odvihrala je za njim in ga obupana prosila, naj ne misli vendar tako. Od kje mu take ideje. Gospod je le sodelavec. Bila je zgolj prijazna. Začela se mu je opravičevati. Opravičevati za nekaj, česar sploh ni bilo in se ni zgodilo. Pa vendar je bilo v njegovi glavi, še posebej ko se mu je začela opravičevati, vse še toliko bolj res. Razmišljal je, da bi se to očitno prej ali slej še bolj pokazalo. To, da bi odšla, da bi ga zapustila in da ni dovolj vreden.

Začel je pogledovati za drugimi ženskami in si z njimi dopisovati. Ob večerih se je začel z njimi odprto zabavati. Ona pa ga je hodila v lokale iskat in ga prosila, naj pride domov. Da ga vendar ljubi. Kako da on tega ne vidi.

Preberite še:

-> Seks z bivšo/-im
-> V katerih primerih partnerskega odnosa ne zapuščamo?
-> Zakaj me ne ljubiš več?

Oba je bolelo kot že tolikokrat prej.  Preplavljala so ju čutenja, ki sta jih tako dobro poznala. Pa ne že spet. Zakaj?

Zakaj je bilo vprašanje, ki sta si ga zastavljala oba. On: zakaj me je tako prizadela? Zakaj me je zavrgla? Zakaj nisem dovolj dober zanjo? Ona: zakaj mi ne verjame? Zakaj ne vidi, da ga ljubim? Kako mu ne morem dokazati tega, da sem vredna? Zakaj me ne ljubi?

Čez vso dramo podobnih čutenj sta tako ona kot on šla v svojem življenju že mnogokrat. Mnogo propadlih odnosov. Ista občutja. Ista bolečina. Iste misli in vprašanja v glavi.

Na videz le še ena zgodba. In številni, ki jo gledajo od zunaj, imajo marsikaj povedati. Kakšna sta. Kakšen je on. Kakšna je ona. Zakaj sta šla narazen ali zakaj ostajata skupaj. Stvari pa so mnogo globlje. Vprašanje je, kakšno psihično strukturo imata. Kaj je zapisano v njuno telo, v misli, vedenje, kaj verjameta, da je res.

Kaj vidimo, če pogledamo v otroštvo

Kakšni so njuni vzorci, ki jih nezavedno nosita s seboj. In ker so vzorci zanju domači, se jima zdijo varni. So nekaj, kar poznata. Zato jih vedno znova iščeta, poustvarjata. Sebe v drug drugem dojemata, kot so ju dojemali pomembni drugi že v otroštvu. In če bi zelo na kratko pogledali v njuno otroštvo, bi spoznali ti zgodbi.

Ona prihaja iz družine, kjer je bil oče pogosto zdoma. Rad je zahajal v bližnje lokale, kamor jo je mama pošiljala ponj. Vse otroštvo ga je iskala in hodila za njim. Ob tem je iskala razlog, zakaj ne mara mame, zakaj je mama zagrenjena, zakaj doma joka in zakaj vsaj ona ni dovolj vredna, da bi bil oče doma.

On prihaja iz družine, kjer je bil nezaželen. Bil je otrok, ki se je "zgodil", in to so mu dali tudi vedeti. Mama mu je pogosto očitala, da je on kriv, da se z očetom ne razumeta več tako dobro. Komaj so čakali, da se ga znebijo, in ko ga tudi kot mladostnika ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal.

Foto: Thinkstock

Ob tem se pojavi vprašanje, kaj jima je skupno. Občutek zavrženosti, nezadostnosti, spregledanosti, sram. Ta ponotranjena čutenja so bila glavni sestavni del njune osebnosti. Ta čutenja, temeljne afekte, sta zato vedno znova nezavedno poustvarjala. V telesu so se prebujala, ne da bi se tega zares zavedala, sta se počutila "tako zelo doma".

Ona je hodila za njim in ga prosila, kot je nekoč svojega očeta. Verjela je, da ni dovolj vredna, da bi bil zraven nje. Da pa bo tokrat naredila vse, da ji bo uspelo. Da bo videl, da je vredna …

On je bežal, da ga ne bi znova zamenjali, kar se je in bi se po njegovem zagotovo zgodilo. Kdo bi namreč lahko njega sploh ljubil!? Saj je vendar izmeček, kot je govorila njegova mama …

Ponižanja, sramotenja, ki sta si ju zadajala, se sploh nista zares zavedala, saj sta bila oba tega tako zelo navajena.

Na takšen in drugačen način se odvijajo marsikateri odnosi. Z dejstvom, da se ne zavedamo, kako močno lahko preteklost, mladostne izkušnje vplivajo na posameznika in kako močne posledice imajo na življenje. Če se vzorcev ne zavedamo, jih ne ozavestimo, tako jih, če hočemo ali ne, v življenju lahko le znova in znova in znova preigravamo. Vedno ista čutenja v malo drugačnem okolju. V preteklosti, otroštvu so vas prizadeli drugi, danes pa to počnete sami sebi! Bodite sami do sebe odgovorni (in do svojih otrok, ki jim nezavedno vse ponotranjene vzorce z vso silovitostjo prenašate) in se poglobite vase. Kdo ste in zakaj ste to, kar ste. Zakaj čutite, kot čutite. Zakaj mislite o sebi ali drugem, kot mislite. Ob tem pa se vprašajte, kaj si želite za prihodnost, in se s tem tudi ukvarjajte. Ni lahko in traja. Vsaka sprememba zahteva čas. Se pa splača!