Nedelja, 19. 10. 2025, 4.00
39 minut
Kolumna
Jure Marolt: Daj mi vse smejalne gubice tega sveta, da bo le življenje polno smeha - o staranju in smrti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,19
Jure Marolt
Pametnejši od mene so vedno trdili, da si izberi aktualno temo, ki se vsakogar na tak ali drugačen dotika, in piši o tem. Kajti to bo zagotovo brano, klikano, všečkano in vse, kar pritiče sodobnemu spremljanju tovrstnih vsebin. Vendar iskreno verjamem, da je prag naše pozornosti v vsej tej poplavi instantnih informacij, ki so nam vedno na dosegu roke, že tako zelo nizek. Zato raje pišem o vsakdanjih stvareh, ki pa so po mojem mnenju prepogosto spregledane. Tokrat bom razglabljal o staranju in smrti. Zabavno, kajne?
Sorodni temi, ki imata mnogo skupnega in sta noro predvidljivi, pa se ju vseeno ljudje kar bojimo. Pa se najprej obregnimo ob staranje. Najboljša stvar pri tem je, da vse doleti enako hitro, da mu nihče ne more ubežati. Je pa dojemanje staranja povsem odvisna od posameznika. Poznamo ljudi, ki jih to močno iztiri, in take, ki starost jemljemo kot naslednji krog v cilju življenja. Nič več.
Za nekoga, ki je star deset let, je štiridesetletnik že živi fosil, čeprav se ta počuti odlično v svoji koži. Tudi sam sem v tem stadiju življenja. Z naklonjenostjo se spominjam svojega otroštva, mladosti, najstniških in študentskih let, zgodnje odrasle dobe in vsega, kar sem doživel v teh štirih desetletjih, a nimam nikakršne želje, da bi jih ponovil. To obdobje je – na srečo – za mano. Obdobje življenjskega učenja, simpatičnih napak in predvidljivih zmot, ki so služile kot stopnice mojim naslednjim korakom. Ker sem vedno trdno verjel, da grem le gor.
"Vzamem milijon gubic"
Vsak od nas pozna tisto situacijo, ko se dva prijatelja po daljšem času srečata in na hitro obnovita svojo družinsko zgodovino. "Koliko je že star tvoj otrok? Osem let! Kam gre ta čas, še včeraj je bil dojenček …" Sploh nimata občutka, da sta se tudi sama v tem času postarala za prav teh osem let. Ko se pogledata v ogledalo, je tam kakšna guba več in kakšen las manj, sicer pa je vse v redu.
In tako so naši otroci najboljši indikatorji tega, kako gremo naprej v življenju. Vedno le gor. Telo ne zmore več toliko, kot je lahko pred nekaj desetletji, a je zato glava na višji ravni. Mati narava je že poskrbela za to. Ko si mlad in zmoreš vse, še zdaleč ne veš vsega. A z leti, ko um beleži in dojema stvari na nov, lepši, bolj poln način, se telo umiri. Zdivjal si se že, zdaj pišeš novo zgodbo.
Nikoli nisem maral tistih novodobnih prepričanj, da so trideseta nova dvajseta, štirideseta nova trideseta, petdeseta nova štirideseta in podobno. Čeprav se sodobna družba stara, to ne pomeni, da se moramo tega bati. Sprejmi, ponotranji to! Ker to je nekaj skupnega čisto vsem. Gube niso nekaj, kar bi morali zakrivati, ampak so znak, da smo lep kos življenja že uspešno obdelali. In da smo ponosni na to. Nekateri se menda celo neradi preveč smejijo, ker ravno takrat pridejo obrazne gubice najbolj do izraza. Jaz na to gledam nekoliko drugače. Daj mi vse smejalne gubice tega sveta, da bo le življenje polno smeha. Vzamem jih milijon, če to pomeni, da se bomo na naši poti vedno zabavali.
"Dejstvo je, da je noro težko, ko nekoga fizično ni več ob tebi"
Sklepno dejanje staranja – in naših življenj nasploh – pa je seveda smrt. Skoraj vedno nas preseneti, naj bo človek mlad ali star, zdrav ali bolan. Nanjo pač nismo pripravljeni. Ampak smrt je sestavni del življenja, tudi njej nihče ne ubeži. Rojstvo predstavlja začetek, smrt pa konec. Tako predvidljiv je pač naš cikel življenja.
Nekatere kulture celo slavijo smrt. Takrat se spomnijo na vse dobro, kar je ta človek storil, veselijo se njegove zapuščine. Ne objokujejo njegovega odhoda, ampak iskreno pozdravljajo to, da je obogatil njihova življenja. Dejstvo je, da je noro težko, ko nekoga fizično ni več ob tebi. Še posebej, če je bil sestavni del tvojega življenja. A hkrati iskreno verjamem, da človeku, če ga imamo iskreno radi, to redno dokazujemo takrat, ko lahko vso to ljubezen tudi sprejme. Občuti. Ko vidi, kako pomemben ti je. Morda bo potem končno slovo od te osebe še težje, a bo brez obžalovanj. Ker je bilo vedno polno.
Ko z leti mnogotera rojstva potomcev naših znancev, prijateljev in družinskih članov postajajo (na srečo) vedno pogostejša, se tudi smrti nam ljubih oseb kopičijo. Starejši ko si, več tega imaš na grbi. Več ljudi si poznal, več življenja doživel. Več ljudi je zapustilo tvoj notranji krog … Ampak kako lepo je dejstvo, da so bili del naših življenj! Kajti brez njih tudi mi danes ne bi bili to, kar smo.
"To bo šele nepozabna pustolovščina!"
Ne predstavljam si, da bi živel večno. To je bila stoletja in tisočletja želja mnogih. Večno življenje. Sam bom več kot zadovoljen, če bom živel dolgo, srečno in polno življenje. Kako bo videti ta moja osebna pot, pa je čista skrivnost. A se veselim tega, da jo bom dan za dnem odkrival. To bo šele nepozabna pustolovščina!
Obstaja pa neki eliksir mladosti in najboljšega življenja, ki ga res ne smemo spregledati. Ko odraščamo, marsikaj tudi pozabimo. Predvsem tiste lepe, iskrene, nedolžne misli in dejanja, ki so nas soustvarjali kot otroke. Ko odrasteš, moraš znova obuditi otroka v sebi. Le tako si lahko iskreno srečen, le tako je tvoje življenje polno. Včasih pač moraš pozabiti na vse "odrasle" misli, ki begajo naš vsakdan, in preživeti popoldne v otroškem peskovniku. V popolnoma predvidljivi igri s svojimi otroki. Ti daješ njim, oni tebi vračajo še več. Ker moramo ceniti te malenkosti. Kdor to ceni, ne potrebuje veliko, ker že ima ogromno.
