Petek, 31. 10. 2014, 14.38
8 let, 10 mesecev
Zakaj boste večno nezvesti in nesrečni
Odločila sem se, da bom v tokratni kolumni idejo, ki sem jo tam delila s poslušalci in gledalci, delno zapisala in jo širši javnosti predstavila tudi prek pisane besede. Vsi vemo, da se svet vrti okoli ljubezni. Ljubezni v odnosih. Ljubezni do dela. Ljubezni do stvari, živali, Boga. Ljubezen je nekaj najbolj človeškega v človeku. Po ljubezni bomo večno hrepeneli, saj smo čuteča bitja. Želimo biti ljubljeni in želimo ljubiti. Ne glede na to pa vam bom zdaj razložila, zakaj bo večina ljudi večno nezvestih in nesrečnih. Morda ste med njimi tudi vi. Naj takoj na začetku napišem, da tokrat nimam v mislih nezvestobe z nekom tretjim, kot je verjetno najprej pomislila večina izmed vas. Ne, tokrat se bom osredotočila predvsem na nezvestobo do sebe in posledično nesreče, ki jo občutimo. Vsak dan vsi vsepovsod srečujemo ljudi, ki nam vneto razlagajo zgodbe glede odnosov, dela, prijateljev, avtomobilov, kilogramov in še in še bi lahko naštevala. Zakaj nečesa nimajo, ne zmorejo, nočejo, zakaj so nekaj izgubili, tega nikoli niso imeli itd. Bistvo vsega tega pa je, da so ti ljudje polni izgovorov. Za izgovori pa se vedno skriva strah. Strah pred bolečino, pred neuspehom. Ti ljudje so posledično nesrečni, nezadovoljni, neizpolnjeni, morda celo depresivni. S tem, ko prepričujejo druge, v bistvu prepričujejo sami sebe. Prav s tem pa večno varajo sami sebe. To, dragi bralci, je odličen model za to, kako ostati večno nezvest in nesrečen: IZGOVORI in za izgovori STRAH! Do določene mere lahko vedno znova in znova varamo sami sebe. Človek je poln obrambnih mehanizmov, ki bolj ali manj delujejo. Seveda pa ne povsem, kar lahko vidimo v različnih boleznih, ki si jih pridelamo. Depresija je na primer ena izmed bolezni, kjer jezo, ki si je ne upamo izraziti, oziroma stvari, ki si jih ne dovolimo narediti, obrnemo vase, v telo in ga blokiramo. Kot drugi primer lahko navedem ljudi, ki se znajdejo v začaranem krogu neuspeha, izgorelosti v odnosu ali poslu, nato pa si vzamejo leto, dve ali več in se podajo na pot okoli sveta iskat smisel življenja. S tem nikakor ni nič narobe, težava pa nastopi, če se na poti življenja in na pol poti uresničevanja svojih ciljev ustavimo. Če se po vrnitvi v domače okolje spet vrnemo v stare tirnice in se zadovoljimo s tem, da si rečemo, da ljudje v revnih deželah živijo brez tega in onega, pa so kljub temu srečni. Kajti okolje, v katerem živimo, zahteva svoje. Dobra plat tega je, da nam naša mati narava vedno znova in znova da nove priložnosti. Priložnosti za rast in razvoj. Priložnosti, da se osvobodimo strahov in blokad. Da ozdravimo in živimo. A v največ primerih ljudje na to pot ne stopijo, ampak tavajo v začaranem krogu nemoči. Zato, drage dame in cenjeni gospodje, boste zaradi strahu in bolečine ob padcih in velikokrat pred tem, kaj bodo drugi rekli, na poti iskanja in poslušanja samih sebe večno nezvesti in nesrečni. Razen če … Če si ne želite biti do sebe večno nezvesti in zato nesrečni, potem morate: - sami sebe vprašati in si iskreno odgovoriti kaj, česa, koga si želite; - tvegati ter si dovoliti iskati in stopati naprej po poti kljub padcem, kajti padci vam le pokažejo, da stopite na drugo pot iz slepe ulice; če tvegate, boste imeli možnost, sicer pa niti možnosti ne; - nehati iskati izgovore, zakaj se nekaj ne da, ampak si zastavite cilj in pot do cilja; - osvoboditi se strahov in si priznati, da bo na poti velikokrat tudi bolelo; a bolečina je le eno izmed čutenj v repertoarju čutenj in vsa lahko preživite; - dovoliti si postati ranljivi, ljubiti in biti ljubljeni, hoditi po poti, ki si je želite; pa naj bo to partnerstvo, poslovna pot ali katerakoli druga pot in kljub bolečinam boste v sebi, ker si sledite in se poslušate, izpopolnjeni, srečni in zvesti!