Zakaj se s partnerjem prepirava zaradi malenkosti?

Namrgodeno pomivate posodo in žvenket kozarcev močno preglasi televizijo.

"Je kaj narobe?" slišite moževo začudenje iz dnevne sobe. 

"Ne!" odrezavo odgovorite.

"Nisem prepričan," se zdaj že nekoliko razdraženo odzove, saj mu vaša "zvok in slika" več kot očitno ne gresta skupaj.

"Nič ni!" naveličano zavijete z očmi, čeprav vas sploh ne vidi.

"Zakaj se mi potem zdi, da boš vsak čas nekaj razbila?"

"Sem rekla, da ni NIČ! A greš ti pomivat, če misliš, da znaš bolje?! Tako ali tako mi NIKOLI ne pomagaš! VSE moram narediti sama …"

Mislim, da konec zgodbe vsi dobro poznamo.

In če sta dovolj dolgo v zvezi, se s partnerjem v nekem trenutku seveda spreta. A to še ne pomeni, da nista za skupaj oziroma da je vajina zveza obsojena na propad.

Foto: Thinkstock

Nesoglasja so neizogiben del vsakega odnosa

Zato pomenijo le, da vama je mar za razmerje in da želita težave razčistiti.

Hkrati pa sta pogostost in kakovost prepirov povezana s tem, kako zadovoljna sta v svoji zvezi. In večina med nami bi se seveda raje kregala čim manj.

Še nikoli namreč nisem slišala, da bi se kdo zaobljubil, da se bo prepiral več časa zaradi drobnih zamer. Si v koledar določil zakonsko zavezo, da mora vsaj enkrat na teden lep večer pokvariti s teženjem ali prizadeti partnerja. Vi?

Po drugi strani pa si zelo želimo, da se ne bi vnovič zapletli v nesmiselno pričkanje zaradi malenkosti. Kot je, kako je kdo med kosilom odložil žlico. Da bi preprečili nevihto s točo jeznih očitkov v trenutku, ko se je to še dalo.

Zakaj se konflikti potem vrstijo? 

Če je možu kristalno jasno, da vas njegovo poležavanje na kavču spravlja ob živce, še preden vas vpraša, kaj je narobe? A kljub temu ne vstane ter vam s preprostim vprašanjem:

• "Ti pomagam pospraviti posodo?"
• "Želiš, da pomijem namesto tebe?"
• "Si utrujena? Bom jaz poskrbel za …"

… da vedeti, da vas opazi, razume? Za kar bi mu bili od srca hvaležni.

In vi veste, da sta evolucija in vzgoja poskrbeli, da mož povsem sproščeno uživa v gledanju televizije, če je posoda pospravljena ali ne. A vas zagotovo ne bi zavrnil, če bi mu s stavki:

• "Mi pomagaš, prosim?"
• "Zelo bi bila vesela, če si delo razdeliva."
• "Danes sem utrujena, zato prosim, da pomiješ posodo..."

… lepo povedali, da vsega ne zmorete sami.

Kljub temu pa s "tihimi pričakovanji" in kuhanjem zamer v njem raje vzbujate slabo vest, čeprav veste, da se bo večer končal s prepirom.

In če sta iskrena, vesta, da so za oba tako prepiri kot "tihi dnevi", ko po nerešenih konfliktih ostaneta sprta, izgubljeni.

Foto: Getty Images

Kljub temu je pričkanje zaradi malenkosti pogosto

Nekateri pari ga celo vzamejo v zakup in ga sprejmejo kot nujno zlo življenja v dvoje. So sicer nezadovoljni, vendar jim nikoli ni dolgčas, če se malo pošalim.

Sta se tudi vidva zasidrala v takšni napeti komunikaciji? V kateri se sicer ne počutita dobro, a se k njej vedno znova vračata? Ker vaju adrenalinski koktajl med izbruhi dela "živa" in vaju boleče pogrešanje med tihimi mašami spomni, kako rada sta v resnici skupaj.

Če je tako, ne smeta pozabiti, da so vzorci nekaj zelo močnega. So prava zasvojenost telesa. Vemo, da nekaj ni v redu, pa vseeno vztrajamo. Se vrtimo v krogu.

V tem primeru bosta potrebovala kar nekaj časa, vztrajnosti in želje, predvsem pa zavestnega dela, da te močno ukoreninjene zapletene kroge spremenita.

A se jih da! Toda ne čez noč.

Kako se torej izogneta prepirom za vsako malenkost?

Za začetek razmislita:

• kaj vaju boli,
• kaj vaju je prizadelo,
• zakaj se je zgodilo med vama,
• je prebudilo neprijeten spomin iz preteklosti?

Ključno je torej, da spoznata, katere stvari so vama zares nepomembne in z njimi v odnosu lahko živita. Ko so nogavice na tleh, ki motijo ženske, ali ena kupljena šminka "preveč", ki moti moške.

Še sama sebi gresta kdaj na živce, kako vam ne bi šel drugi, ki je kar naprej slabe volje?

Ker, če se drug nad drugim ves čas le pritožujeta, si dajeta občutek, da nista za skupaj. Počasi tako nastajajo razpoke in ko bo enemu od vaju dovolj, bo odšel.

Takrat bo prepozno reči, da nista tako mislila. Da vaju v resnici sploh nič ni tako zelo motilo.

Foto: Getty Images

Kaj pa naredita v trenutkih, ko vaju preplavi jeza?

Ko vesta, da je prepir tik pred vrati? Pomembno je, da jo znata primerno izraziti, saj je sicer lahko zelo razdiralno. Zato ...

Namesto, da ji data prosto pot in se sramotita, žalita in obtožujeta, jo ubesedita. A ob tem ne kričita nenadzorovano!

• Nekaj časa torej lahko le govorita, da sta jezna. Zelo jezna, zelooooo jezna! Toda ne dovolita si eksplodirati.
• Če čutita, da v vaju vre, si vzemita čas, da se umirita in se razidita.
• Nikakor pa si ne grozita z odhodom! To je nedovoljeno, saj bo v vaju vneslo strah pred dejanskim končanjem zveze. Varnost se razbije tudi, če tega ne storita.

Med umikom premislita:

• kaj se je zgodilo,
• kaj čutita,
• kaj vam to pove,
• sta zares jezna ali
• jeza v resnici prikriva žalost, razočaranje, bolečino?

• Nato se na "varnem mestu" do konca pogovorita o težavah in poiščita rešitev. To je mesto, ki sta ga že prej izbrala, da se v težkih situacijah po določenem času (lahko 15 minutah, eni uri ali več) povsem umirjeno zagotovo pogovorita. In takrat ne čakajta, kdo bo naredil prvi korak! Tam sta, ker sta si obljubila, da bosta.  

Govorita le o sebi! O tem, kaj občutita, kako stvari vidita in kaj vama pomenijo. Toda ...

Kaj, če eden od vaju kljub vsemu kriči?

Drugi naj nikar ne kriči nazaj!

Raje naj …

... v mirnem tonu reče: "Usedi se, prosim, in se brez poniževanja pogovoriva,"

… pove, kar opazi: "Vidim, da si zelo jezen,"

… zagotovi, da bo poslušal. In to brez vpadanja v besedo, kar tudi stori,

… utihne in čaka. Če se partner še kar naprej jezi, pa pove, da se bo pogovoril, a ne tako.

Ko se pomirita, naj vsak pove, kako vidi težavo in opiše občutke, ki jih spremljajo.

Ker gre v resnici v dobrem odnosu prav za to - da drug drugega razumeta in po svojih najboljših močeh skušata primerno povedati, kaj zares čutita in razmišljata.

Da torej "sliko uskladita z zvokom", če se vrnem na začetek.

In, ja, nobeno razmerje ni ena sama čudovita harmonija. Vendar ...

V svoji več kot 15-letni terapevtski praksi opažam, da se nekatere težave v odnosih ves čas ponavljajo. Celo pri na videz popolnoma različnih parih so si na las podobne.

Ob nesmiselnih prepirih zaradi malenkosti, se naše zveze trgajo še, ker:

• ne čutimo, da nas partner sprejema in razume,
• v odnosu ne rastemo skupaj,
• ne znamo reševati težav,
• nam primanjkuje časa in volje za negovanje odnosa,
• se v spolnosti pojavijo težave ...

In večinoma seveda vemo, kaj bi morali popraviti. Ne vemo pa, kako.

Kako vem, da so učinkovite?

Ker sem jih v svojem partnerskem odnosu kot tudi pri več kot tri tisoč posameznikih, parih, družinah, s katerimi sem sodelovala v zadnjih letih, preizkusila. Enkrat, desetkrat, stokrat.

In verjamem, da bosta postala par, kakršen sta si od nekdaj želela biti - ljubeča in zadovoljna posameznika, ki sta zgradila trdno in izpolnjujočo z(a)vezo.

Ker nihče nikoli ni popoln. Lahko pa sta vidva idealni osebi, da drug z drugim ustvarita ljubezensko zgodbo, ki bo trajala vse življenje.

Da se nam nekaj dogaja pogosto, ni vedno zgolj ali pa sploh naša krivda; kaj bomo iz tega naredili, pa je v veliki meri naša odločitev, ki temelji na resnem, predanem delu.

In z vsakim videoposnetkom bosta prišla do novih spoznanj, idej za boljšo zvezo, s katerimi bosta lahko korak za korakom ponovno zgradila točno takšen odnos, ki sta si ga želela, ko sta se spoznala.

Zato ne odlašajta. Preberita si več o Transformaciji partnerskega odnosa

Z ljubeznijo,

dr. Veronika Podgoršek

Naročnik oglasnega sporočila je dr. Veronika Podgoršek, Ljubezen.si.