Zadeva KPK ali vsi nauki, ki se jih nismo naučili

V naslednjih tednih in mesecih bodo dogodki izpred dveh let, ki so pripeljali do padca Janševe vlade, šli skozi rešeto navzkrižnih razlag. Vsak od akterjev afere bo v njih iskal argumente za svojo različico zgodbe.

V tej igri v valjenju odgovornosti bo vsakdo izpuščal detajle, ki pričajo o njegovi lastni odgovornosti.

Zato je prav, da se vrnemo nazaj in vsakega od akterjev spomnimo na elemente, ki motijo skladno sliko realnosti, ki si jo bodo ustvarili za lastno potrebo.

Kaj je pozabila SDS? Začnimo pri SDS. Od padca Janševe vlade dalje je stranka usmerila svoj srd proti KPK in njeno vodstvo obtožila nelegitimnega rušenja vlade. Državnega udara, tako rekoč.

Pri tem je prikladno pozabila, kako je sploh prišla na oblast. Zato jo velja spomniti, da je volitve izgubila. In za razliko od prejšnjih in poznejših volitev, ki sta potekali v znamenju afere Patria, si lahko zasluge za poraz leta 2011 v celoti pripiše sama.

Koalicija postavi – koalicija odstavi Na oblast je prišla šele po zaslugi parlamentarne večine, ki se je bila po Jankovićevem neuspehu pripravljena zediniti okoli minimalnega programa ekonomskih reform.

Odločitev večine, da za premierja postavi Janeza Janšo, je bila povsem legitimna. Toda enako legitimna je bila tudi njena odločitev, da ga odstavi.

To je dejstvo, pred katerim si SDS ves čas vztrajno zatiska oči. Njen predsednik mandata za oblikovanje vlade ni dobil na volitvah. Dobil ga je v parlamentu. Izhajal je iz konsenza koalicijskih partnerjev. Ta konsenz je po dobrem letu vladanja izgubil.

Vlada je padla, ker je bila šibka Vloga KPK je bila pri tem postranska. Trditev, da je Janševa vlada padla zaradi poročila KPK, je smešna. Nobena trdna vlada ne pade zaradi tako nedolžnih očitkov, še zlasti če prihajajo v obliki priporočila brezzobe institucije.

Vlada je padla, ker je bila notranje šibka. Razlogi za njeno šibkost so bili kompleksni. Med njimi je bilo dejstvo, da ni znala učinkovito razreševati notranjih nesoglasij. Ni znala delovati kot koalicija. Krivda za to pa je tudi pri pomanjkanju voditeljskega duha pri največji partnerici. To je nauk, ki se ga SDS do danes ni naučila.

Razlika med povodom in vzrokom Že v osnovni šoli so nas na primeru izbruha prve svetovne vojne učili razlike med povodom in vzrokom. Sarajevski atentat, nam je povedala učiteljica, je bil povod za vojno; vzroki zanjo so tičali v nakopičenih trenjih med velesilami.

Tako nekako je bilo tudi v tem primeru. Poročilo Klemenčičeve komisije je bil povod, ki ga je partner, ki je bil najbolj nezadovoljen nad stanjem v koaliciji, izkoristil za ultimatum.

Danes smo že malo pozabili, da DL ni kar zapustila vlade, temveč je od največjega koalicijskega partnerja zahtevala, naj predlaga drugega kandidata za premierja.

SDS ultimata ni sprejela. Janša je v intervjuju pozneje priznal, da so v stranki razmišljali, da bi Virantovi zahtevi popustili, a so kmalu ugotovili, da gre za manever, za katerim so se skrivali še drugi pogoji. Če bi jih stranka sprejela, bi nazadnje ostala brez vpliva nad politiko lastne vlade.

To morda drži. Odločitev SDS, da vztraja pri svojem predsedniku, je bila povsem legitimna. Mogoče politično celo edina pravična, saj bi ga v nasprotnem primeru prisilili k implicitnemu priznanju krivde, ki jo je zavračal (in sodišče mu je zdaj, vsaj po formalni plati, dalo tudi prav). Toda vseeno je šlo za suvereno odločitev.

Glede na to, da Janšev mandat svoje legitimnosti ni črpal iz volilnega rezultata, temveč iz soglasja koalicijskih partnerjev, je bila njegova usoda v celoti odvisna od tega soglasja. Ko jo je izgubil, je moral odstopiti. SDS je bila tista, ki se je odločila, da z Janševim mandatom preneha tudi koalicija, ki ga je ustoličila.

Česa se ni naučil Janez Janša? Razlika med povodom in razlogom je znana tudi Janezu Janši, ki je v odzivu na sodbo VS izjavil, da je bil resnični razlog za padec njegove vlade privatizacija.

Mogoče ima prav. Mislim celo, da je z izjavo zadel žebljico na glavico. Toda to bi lahko vedel že, ko je sprejel mandat. In tudi je. Vedel je, da je pred izjemno težavno nalogo. Vedel je, da je položaj lahko prevzel v veliki meri zato, ker se ga nihče drug ni upal in da bo imel natanko toliko manevrskega prostora, da spravi skozi najbolj neprijetne ukrepe. Vedel je, da bo od trenutka, ko bo začel izvajati politiko, ki bo šla onkraj nujnega varčevanja, postal tarča napadov.

In je mandat kljub temu sprejel. Za to si zasluži vse spoštovanje. Manj spoštovanja pa si zasluži, ker iz tega ni znal potegniti pravih političnih naukov. Ni razumel, da mora v ta namen oblikovati široko družbeno koalicijo, ki bi jo skupaj držal reformistični duh. Ni razumel, da je kaj takega mogoče le s širino in velikodušnostjo, in ne z užaljeno samovoljo, ki za vsakim vogalom vidi zamišljene zarote (kot da ne bi bilo dovolj resničnih) in se zato oklepa preverjenih kadrov, ne oziraje se na njihovo sposobnost, ob prvem kriznem trenutku pa panično popusti s strupenimi hlapi lastnega resentimenta.

Seveda so bile razmere težke. In Janez Janša jim ni bil kos.

Tudi zato ne, ker ni razumel nauka, skritega v vzponu DLGV. Da sredinsko volilno telo ne želi zamenjave ene elite z drugo, temveč prekinitev s klientelnim sistemom in višje kriterije javne morale.

Zato ga je lahko pokopala bombica, imenovana poročilo KPK. Ker je udarila natanko v to šibko točko: na povečano občutljivost javnosti do vprašanj, povezanih s politično moralo. Občutljivosti, na katero se SDS ni znala učinkovito odzvati.

Prva Virantova napaka Napaka drugega velikega akterja afere KPK, Gregorja Viranta, je bila ravno obratna od Janševe. Virant je razumel pomen povečane javne občutljivosti do vprašanj politične morale: a iz nje ni znal narediti ničesar koristnega. Ni je znal vpeti v konstruktiven političen projekt, temveč jo je zgolj izkoristil za kratkotrajno podaljšanje svoje politične kariere.

To se je najbolj izkazalo ravno pri poročilu KPK. Kot rečeno, je šlo za povod. Vodstvo komisije je sicer pripravilo oder za melodramo, toda vlogo primadone v njej je prostovoljno prevzel Virant.

Pobral je iztočnico komisije, ki je malenkostne očitke glede Janševih nepremičnin pompozno postavila ob bok mnogo resnejšim obtožbam o Jankovićevih "družinskih poslih" (besedno zvezo lahko, če želite, preberete s sicilijanskim naglasom). To mu je omogočilo, da je v jeziku morale – edinem, ki so ga razumeli njegovi volivci – sporočil politično odločitev, ki je v njem očitno dozorevala že dlje časa: da sodelovanje z Janezom Janšo ni mogoče.

S tem je naredil dvojno napako. Dopustil je, da so mu osebne zamere zameglile presojo okoli tega, v kateri koaliciji lahko uresniči politične zaveze do svojih volivcev. Ta napaka je njegovo stranko potisnila v politično irelevantnost in pripeljala do njenega izginotja.

Druga Virantova napaka Druga napaka je bila še hujša. Namesto da bi se s premierjem soočil politično – torej tako, da bi jasno izpostavil točke, v katerih se ni strinjal z njegovo politiko –, se je odločil, da bo igral na karto njegove moralne diskreditacije. In to kljub temu, da je moral kot pravnik vedeti, da so bili postopki, ki so pripeljali do poročila KPK, vsaj vprašljivi, očitane kršitve pa malenkostne.

S tem je upravičeni moralni zanos, ki je botroval nastanku njegove stranke, zapravil v ceneni politizaciji – napaka, ki se mu je maščevala, ko je sam podlegel podobno malenkostnim aferam.

Tu se skriva paradoks Virantove politike: mandat za moralizacijo politike, ki ga je dobil od volivcev, je v celoti zapravil za reševanje lastne politične kože – in jo nazadnje izgubil. Pri tem je še najhuje, da je razvrednotil retoriko politične morale in tako na široko odprl vrata razvodeneli karikaturi samega sebe, ki se imenuje Miro Cerar.

Ko sodnik začne igrati za eno od ekip Toda tisti, ki bi mu morali držati največje ogledalo, je Goran Klemenčič. Po njegovi zaslugi se je KPK postavila v vlogo moralnega razsodnika in s tem povzročala politične posledice, za katere ni bila pripravljena prevzeti odgovornosti.

Te pa so v tem primeru zelo velike, saj je na kocki vprašanje legitimnosti političnega procesa. Tu imamo podobno zagato kot pri aferi Patria: stokrat se lahko obregnemo ob strategijo največje opozicijske stranke, ki odreka legitimnost volitvam. A dejstvo je, da je obstoj demokracije odvisen od medsebojnega priznanja legitimnosti med tekmeci.

Ko obstaja sum, da se institucije, ki bi morale bdeti nad pravili politične igre, same spuščajo vanjo – da sodnik v tekmi igra za eno od ekip –, je treba te očitke vzeti skrajno resno.

Klemenčič naj odstopi V tem primeru velike dileme, kaj to pomeni, ni.

Klemenčičeva edina kvalifikacija za pravosodnega ministra je bilo njegovo vodenje KPK. Zato je prav, da zdaj, ko se je njegova praksa vodenja pokazala v vsej problematičnosti, končno prevzame odgovornost – in odstopi.