Sreda, 21. 9. 2022, 22.04
1 leto, 11 mesecev
Udbaland Slovenija!
V sredo, 14. septembra 2022, je bila v Portorožu državna proslava ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini. Ta praznik je bil letos v znamenju pred meseci preminulega in nam vsem ljubega tržaškega rojaka Borisa Pahorja. Delo je to, istega dne, na 5. strani pospremilo z obsežnim člankom, kaj se bo zvečer dogodilo v Portorožu, in objavilo fotografijo Pahorja ter ob njej pripisalo, da "velja za simbol primorskega upora." Lepo in primerno!
Potem pa je 20. septembra sledilo, vsaj zame, prav tako v Delu, in to na prvi strani (!), neprijetno presenečenje. Izvedel sem namreč in tudi videl fotografijo, da so Društvo slovenskih pisateljev, Beletrina in Direkcija Mladininega rolanja po sceni "razkrili kip v čast pisatelju in dramatiku Petru Božiču". Gre že za drugi Petrov kip, znanci smo ga ljubkovalno, zaradi drobne postave, klicali Voščenka. Kakšno kodno oz. tajno ime mu je pa dala tajna politična policija slovenskega komunističnega vrha (ponarodelo Udba), Peter je bil namreč registrirani sodelavec Udbe, pa mi še ni uspelo ugotoviti.
Posebej paradoksalno pri vsej zadevi je to, da je Delo naprej objavilo slavospev Pahorju in kmalu zatem še počastilo Božiča, kajti Peter je Borisa leta 1977 zatožil Udbi. Poglejmo, zakaj in kako se je to dogodilo!
Novinar Dela Viktor Blažič in sodnik ljubljanskega sodišča Franc Miklavčič, oba sta bila skrita simpatizerja takrat od režima hudo preganjanega Edvarda Kocbeka, sta konec leta 1975 v Pahorjevi tržaški reviji Zaliv objavila prispevka (v korist Kocbeku) pod lažnima imenoma. Čuječa Udba, ki se je po Trstu sprehajala kot po Ljubljani, je hitro ugotovila, kdo sta resnična pisca, kar ni bilo težko, saj je intenzivno pokrivala tako Edvarda Kocbeka (kodno zalezovan po Udbi kot Bohinjski) kot Borisa Pahorja (kodno zalezovan po Udbi kot Jambor) in tudi Viktorja Blažiča (kodno zalezovan po Udbi kot Blaž) ter Franca Miklavčiča (kodno zalezovan po Udbi kot Privesek). Vrh režima se je odločil zapreti Blažiča in Miklavčiča, pa ne toliko zaradi pisanja v Zalivu, ampak zaradi njune povezave s Kocbekom, ki je marca 1975 razkril in obsodil, v knjižici Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, komunistični povojni pomor razoroženih domobrancev in totalno dolomitsko-partijsko podreditev (februarja 1943) sicer že poprej samo formalno koalicijske Osvobodilne fronte. Ker si Kocbeka, predvsem zaradi njegovega mednarodnega ugleda, niso upali zapreti, v njegov bran se je odločno postavil tudi svetovno znani človekoljub, pisatelj in Nobelov nagrajenec Heinrich Böll, se je vrh partije spravil na "manjši" ribi. Nekoga je bilo pač treba zapreti, da bi ustrahovali druge, pokazali svoje mišice slovenskemu prebivalstvu in pomirili beograjsko komunistično centralo s Titom na čelu.
Kakorkoli že, oba je Udba 17. maja 1976 aretirala in režimsko pravosodje je uprizorilo montiran politični proces, formalno zaradi pisanja v Pahorjevem tržaškem Zalivu (pri Miklavčiču so dodali še vsebino njegovega zasebnega dnevnika, kjer je pisal o samostojni Sloveniji). Boris Pahor, živeč v Trstu, ob tem ni sedel križem rok, ampak je z vsemi silami, ki jih je imel na razpolago, tolkel po tem sramotnem pravosodnem postopku in zahteval osvoboditev obeh prijateljev in sodelavcev. Tako je npr. 23. januarja 1977 poslal cirkularno protestno pismo 103 članom Društva slovenskih pisateljev, živečih v Sloveniji. V pismu je apeliral na pisatelje, da se zavzamejo za sodno preganjana kulturnika.
Slovenska tajna politična policija je prestregla kar 68 primerkov tega cirkularja in o tem sestavila zaupno Informacijo za slovensko komunistično vodstvo ter mu hkrati sporočila, "da le redki prejemniki zavračajo ta Pahorjev 'apel'. Med temi je novinar in publicist Peter Božič, ki izjavlja, da je želel najprej ostro odgovoriti Pahorju, zdaj pa resno razmišlja, da bi veljalo javno spregovoriti o tem, zlasti še zaradi dokaj nerazumljive politike vodstva društva književnikov, in pripravlja oster napad v tisku." Iz tega udbovskega poročila je tudi razvidno, da je Božič sam predal Pahorjevo pismo organom za notranje zadeve, torej Udbi.
Ob tem naj dodam, da je sam Viktor Blažič konec leta 2009 izjavil v Reporterju: "Ko sem po pomilostitvi leta 1977 prišel iz zapora, me je (Peter Božič, op. Omerza) napadel, da se grem heroja … Kaj takega ni bilo v moji naravi. Pač pa je moj primer – predvsem to, da se pred sodiščem nisem pokesal – šel v nos Petru Božiču, za katerega je bilo udinjanje tajni policiji nekaj normalnega."
Ker je bil pred procesom proti Vikiju Blažiču književnik in novinar Peter Božič njegov sostanovalec v sobici uredništva reportažne strani na Delu, sem prepričan, da je imela Udba, prek Božiča, odličen nadzor tudi nad "predobsodilnim" delovnim okoljem Viktorja Blažiča.
Torej, če povzamem, je književnik Peter Božič, v "svinčenih" slovenskih sedemdesetih letih minulega stoletja – izraz je skoval prav Viki Blažič – podpiral montiran politični proces proti dvojici Blažič - Miklavčič in ovajal Borisa Pahorja tajni policiji zaradi njegovega zavzemanja za zaprta kulturnika!
Za popolno absurdnost pa naj še dodam, da je, po poročanju Dela, zbrane nagovoril Stane Pejovnik, v propadlem slovenskem socializmu zaupnik naše Udbe, in v sledečem pogovoru o Božiču je sodeloval tudi Darko Štrajn, po Udbi zalezovan kot Hipy. Čudna mešanica!
Medtem ko ima recimo udbovski špicelj Peter Božič v Ljubljani že dva spomenika, enega (in še enega v Novi Gorici) tudi udboljubec in fanatični nasprotnik slovenske osamosvojitve Janez Stanovnik, pa še vedno čakamo spomenike velikanom slovenske osamosvojitve – npr. Janezu Toplišku (zalezovan po Udbi kot Potres), Francu Jezi (zalezovan po Udbi kot Separatist), Cirilu Žebotu (zalezovan po Udbi kot Peter).
Hm, na ta način se ne dela slovenska država, ampak se sramoti. In poveličevanje Udbe, ki si ga privoščijo nekateri, lahko vse nas, v tem negotovem svetu, pripelje v situacijo, ko jo bomo zopet dobili. Tisti, in teh je v Sloveniji veliko in preveč, ki se požvižgajo na temno plat naše zgodovine, so namreč obsojeni na to, da se jim bo (in nam) slej ko prej ponovila!
65