Nedelja, 14. 6. 2020, 4.05
3 leta, 10 mesecev
Igor Omerza: Ni res, da je šlo za demokracijo in osamosvojitev. Resnica je drugačna.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,37
98
Akcija Sever, s katero je bil leta 1989 v Ljubljani preprečen srbski miting, ni bila prelom s prejšnjim režimom, še manj pa začetek slovenskega osamosvajanja. Šlo je zgolj za obrambo takratnega slovenskega partijskega vodstva pred Slobodanom Miloševićem, ki je hotel postati novi jugoslovanski socialistični diktator, v svoji novi knjigi razkriva raziskovalec polpretekle zgodovine Igor Omerza.
Konec junija bo izšla vaša nova knjiga z naslovom Udba in akcija Sever. Kaj je njeno bistvo?
Knjiga govori o mitingih v letih 1988 in 1989, ki jih je predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije Slobodan Milošević hotel pripraviti v Sloveniji. Želel je namreč zrušiti takratno slovensko partijsko vodstvo ter po Črni gori, Vojvodini in Kosovu osvojiti še Slovenijo, da bi lahko postal novi jugoslovanski socialistični diktator.
Knjiga opisuje predvsem preprečitev zadnjega mitinga, ki bi moral biti 1. decembra 1989. Slovensko politično vodstvo, policija in tudi politična alternativa so pritiskali, da se miting prepreči, zato so se za mitingaše meje postavile že na Kolpi oziroma na takratni meji med socialistično Slovenijo in socialistično Hrvaško.
Doslej je bila vloga milice v tej akciji Sever že dobro opisana, jaz pa v knjigi opisujem udbovsko in politično ozadje, kar bo prvič objavljeno.
"Verjetno bodo odzivi v združenju Sever, ker pokažem, da ne drži, kar govorijo. Na splošno govorijo o pomenu te akcije. Ni šlo za osamosvojitev, ni šlo za demokratizacijo, ampak za obrambo partijske oblasti. To je bilo takrat za Slovenijo koristno, ni bil pa to še preboj, v katerega je partijo prisilila demokratična opozicija."
Kakšna so ta ozadja?
Takratna slovenska politika je seveda vedela, da ji Milošević streže po življenju in po oblasti, zato je angažirala notranje ministrstvo, tako tajno kot javno policijo, da se ta zadnji miting prepreči. Pred tem sta bila preprečena že dva mitinga, a brez pomoči milice. Tajna policija, ki je bila v službi slovenskega komunističnega vrha, je takrat začela še bolj intenzivno spremljati, zalezovati, prisluškovati, slediti in odpirati pošto posameznim članom srbske enklave v Sloveniji.
Pod drobnogledom so bili med drugim dopisniki srbskih časopisov v Sloveniji. Spremljali so, kako so nekateri poskušali v belokranjskih srbskih vaseh zanetiti mednacionalno mržnjo, kar jim ni uspelo. Seveda so nadzirali tudi srbsko pravoslavno cerkev v Ljubljani.
Lahko rečemo, da je Udba tukaj odigrala pozitivno vlogo, saj je šlo za obrambo takratne nastajajoče slovenske demokratične skupnosti in posledično se je tudi šlo v osamosvojitev, a takrat seveda še ne. V knjigi dokazujem, da je v tem primeru vloga Udbe bila pozitivna, a da je hkrati še vedno zasledovala tudi slovensko alternativo oziroma nastajajočo opozicijo. Gre za neki dualizem Udbe, ki je še vedno delovala proti demokratičnim silam, hkrati pa je delovala proti temu, da bi Milošević v Slovenijo uvozil svoj tip režima.
Šlo je torej za spopad slovenske in srbske komunistične partije?
Tako je, šlo je za spopad vrhov jugoslovanske komunistične partije, ki je takrat že razpadala. Razpadel je tudi že vzhodni blok. V istem mesecu, ko je bil v Sloveniji preprečen srbski miting, so v Romuniji ubili diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja. Ostale vzhodnoevropske države so se že odpirale. Znotraj Slovenije in še kje, recimo v Srbiji in tudi na Hrvaškem, so že delovale močne opozicijske sile, tako da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Jugoslavija izgubila socialistični predznak. Ni bilo pa seveda še jasno, ali se bodo lahko republike osamosvojile. Predvsem sta si to želeli Slovenija in Hrvaška.
"Tomaž Ertl je v akciji Sever odigral izjemno dobro vlogo. Notranje ministrstvo, javno milico in tajno policijo je dobro organiziral, kar razkrivam v knjigi. Ampak on je bil odlikovan zaradi svojih osamosvojitvenih teženj, ki mu jih je pripisal predsednik republike, kar pa ni res. Jaz dokazujem, da je bil Ertl do konca za tako imenovano "avnojsko Jugoslavijo"."
Kaj vas je najbolj presenetilo med raziskovanjem, ko ste se pripravljali na pisanje te knjige?
Predvsem politična ozadja. Videl sem magnetograme partijskih sestankov in slovenskega predsedstva, kjer se pravzaprav vidi, da so bili pod pritiskom alternative, železničarskega sindikata Slavka Kmetiča in pod pritiskom slovenske javnosti, ki je enotno nasprotovala mitingom. Pod temi pritiski so morali znotraj Jugoslavije postaviti mejo na Kolpi. Udba je seveda morala delovati kot obrambna sila Slovenije proti vdoru srbsko-črnogorskega mitingaštva, ki je prej že razbilo kar nekaj komunističnih vodstev, ne pa več kot tajna politična policija.
Pred leti je bilo veliko polemik, ker je takratni predsednik Danilo Türk nekdanjega republiškega notranjega ministra Tomaža Ertla odlikoval za njegova prizadevanja pri preprečevanju mitingov. Je bilo to odlikovanje upravičeno, ali ne?
Ertl je v akciji Sever odigral izjemno dobro vlogo. Notranje ministrstvo, javno milico in tajno policijo je dobro organiziral, kar razkrivam v knjigi. Ampak on je bil odlikovan zaradi svojih osamosvojitvenih teženj, ki mu jih je pripisal predsednik republike, kar pa ni res. Jaz dokazujem, da je bil Ertl do konca za tako imenovano "avnojsko Jugoslavijo".
Tudi Janez Stanovnik in vrh partije so bili za federativno Jugoslavijo. Ta podelitev je bila v smislu osamosvojitvenih zaslug Ertla popolnoma zgrešena. Milica je po akciji Sever še vedno delovala kot podaljšek tajne politične policije. Tako je bilo praktično do aprila 1990, ko smo imeli prve demokratične volitve.
V knjigi delam "mini anatomijo" delovanja Tomaža Ertla in dokazujem, da je daleč od trga, da bi bil kakšen demokrat ali osamosvojitelj, kot to implicira njegova nagrada, ki mu jo je podelil predsednik republike. Ta nagrada je bila popolnoma neupravičena.
Se takratni dogodki okoli mitingov še vedno odražajo v politiki?
V Sloveniji delno. V ostalih nekdanjih republikah to nikogar ne zanima. Decembra leta 1989 je bilo dogajanje okoli mitinga grozovito, saj so grozili, da pridejo v Slovenijo s sto tisoči "razbijačev". Vsi so pritiskali, da se to prepreči, in v vrhovih politike so vedeli, da padejo, če to dopustijo. Vse je namreč iz ozadja vodil Milošević, zato se je po preprečitvi mitinga odločil za ekonomsko blokado Slovenije. Dogajanje okoli mitinga se je sicer zaradi hitrega sosledja dogodkov hitro pozabilo, znova pa je prišlo v ospredje zaradi nagrade Ertlu, kar je v Sloveniji povzročilo razkol.
Združenje Sever neprestano preveč potencira preprečitev mitinga kot nekaj, kar je vodilo slovensko demokratizacijo in osamosvojitev. V knjigi dokazujem, da ni bilo tako. Sicer so se milica, notranje ministrstvo, Ertl in celotna politika dobro postavili, a to seveda ni bil prelom s prejšnjim režimom, še manj pa začetek slovenskega osamosvajanja. Milica je postala osamosvojitvena sila šele z Demosovim prihodom na oblast. V osamosvojitveni vojni je dejansko bila poleg teritorialne obrambe ena najpomembnejših sil.
Pričakujete kakšne burne odzive ob izidu knjige?
Moje knjige vedno zajemajo veliko dokumentov. Vse, kar povem, je dokumentirano in argumentirano. Čudim se, da moram jaz, ki nisem zgodovinar, predstavljati dokumente, ki so odprti več kot deset let.
Verjetno bodo odzivi v združenju Sever, ker pokažem, da ne drži, kar govorijo. Na splošno govorijo o pomenu te akcije. Ni šlo za osamosvojitev, ni šlo za demokratizacijo, ampak za obrambo partijske oblasti. To je bilo takrat za Slovenijo koristno, ni bil pa to še preboj, v katerega je partijo prisilila demokratična opozicija.
"A bomo zdaj prepovedali tudi Bandeiro Rosso, ker so tudi komunisti delali zločine? To se mi zdi nesmiselno."
Pomembno vlogo je imel v času osamosvajanja tudi Janez Janša, ki je danes predsednik vlade. Vi ga dobro poznate. Kako ocenjujete njegovo sedanje delo?
Vlada je fantastično vodila borbo z virusom. Jaz mogoče ne bi pošiljal pisem v Bruselj, ker se mi to zdi kontra produktivno in nepotrebno. Drugače pa je vlada začela izjemno dobro, res pa je, da je premalo časa, da bi videli njene rezultate. Zdaj verjetno prihaja gospodarska kriza, v kateri se bo spet morala zelo izkazati.
Veliko prahu dviguje tudi zelena luč ministrstva za notranje zadeve za organizacijo Thompsonovega koncerta v Mariboru? Je ministrstvo ravnalo prav ali narobe?
Kot človek in demokrat menim, da ne moreš vnaprej preprečevati koncertov. Če bi na koncertu Thompson prekršil neka zakonska pravila, bi ga pač preganjali. Da pa vnaprej rečete, da bo on počel, ne vem česa, je pa neumnost. V zadnjih letih se je Thompson precej spremenil. V času, ko je bila Hrvaška v vojni, je seveda strašno grdo obravnaval Srbe, kar je s takratnega hrvaškega vidika logično.
Tudi to, da poje, da je Herceg-Bosna srce Hrvaško, je res, čeprav je to območje zdaj v drugi suvereni državi. Saj tudi mi pojemo, da je Koroška naša zibelka, pa s tem mislimo na avstrijsko Koroško. Te domoljubne stvari me ne motijo. Če pa so težava kakšni ustaški pozdravi in emblemi, če so pri nas prepovedani, pa naj se to vnaprej pove, da se to ne sme delati.
Da pa prepovedujemo koncerte ... A bomo zdaj prepovedali tudi Bandeiro Rosso, ker so tudi komunisti delali zločine? To se mi zdi nesmiselno.
98