Sreda, 15. 7. 2015, 21.03
8 let, 8 mesecev
Teorija iger in grško-evropska praksa
Evropski dogovori so taki, da so vsi zmagovalci. Da ni tistega vztrajanja "iz inata", ki smo se ga naučili na Balkanu. Tega bi se tudi v Sloveniji lahko počasi še kdo naučil.
Janis Varufakis je specialist za teorijo iger. To je področje matematike, ki ga je odprl pionir računalništva John von Neumann, z njim pa se je ukvarjal tudi pred kratkim umrli "čudoviti um" John Nash. Teorija iger se ukvarja z matematičnim modeliranjem vedenja odločevalcev, ki tekmujejo ali sodelujejo v neki igri s ciljem doseganja čim boljšega rezultata.
Ko so bili Grki še pijani od zmage na oxi referendumu, so Grki, pol Slovenije ter devetdeset odstotkov slovenskih mnenjskih agitatorjev, voditeljev in blogerjev živeli v prepričanju, da lahko deset milijonov Grkov izglasuje, kaj naj naredi pol milijarde Evropejcev.
Ampak v Nemčiji ni bilo nobenega referenduma in takoj, ko je človek odložil slovenski časopis na Adrijinem letalu za Bruselj, se je položaj popolnoma spremenil.
To je potem armada pravnikov s hodnikov Barleymonta popravila v začasni grexit. Pogodbe so namreč tudi zelo jasne v tem, da je vstop v evroobmočje dokončen. Izhoda ni. Ampak začasen izhod – s to luknjo so razlagalci evropske pogodbe zaslužili svojo plačo. Kakorkoli, Schäublejevo grožnjo je komisija naredila popolnoma kredibilno.
In od Hollanda se je že zaradi njegove socialistične internacionalnosti pričakovalo, da radikalnejših somišljenikov iz Grčije ne bo pustil na cedilu. In jih ni. Francozi so, kot dober policaj, pomagali Grkom pešačiti v Canosso – torej pisati domačo nalogo, v kateri je Grčija napisala, kaj vse bo naredila v zameno za svež denar. In kar je bilo več od tistega, kar so manj kot teden dni prej zavrnili na referendumu. In ko so Grki nalogo oddali, so je Francozi hvalili.
Še dobro, da se kaj takega ne dogaja Sloveniji, ker v treh dneh v Slovenji ne znamo sprejeti ničesar. Razen morda zagroziti z referendumom.
Kako neracionalno trmasti so Grki, najbolje ponazori podatek, da so jih šele s ponedeljkovim dogovorom "ponižali" z neodvisnostjo nacionalnega statističnega urada, torej organa, ki je pred petnajstimi leti friziral številke, da so Grki lahko sploh sprejeli evro.
Ampak z nekaj sreče in pameti lahko Grčija v nekaj letih postane država, kamor si bo sever Evrope upal in želel investirati, država pa bo hitro napredovala. Z investicijami prideta tudi znanje in odgovornost, s posojili pač ne. Grčija, kamor si Nemčija želi investirati, ne kamor nerada posoja, je najboljša perspektiva za to državo.
Je bila ta prisila lomljenje rok? Skladno z dogovorom se Grkom obeta od 82 od 86 milijard evrov ter še 35 milijard evrov nepovratnih sredstev iz raznih evropskih virov za nerazvite, pri čemer je vzhod Evrope manj razvit od Grčije. To je 11 tisoč evrov na vsakega Grka. Po mojem mnenju bi tudi v Sloveniji našli ljudi, ki bi si v zameno za 11 tisoč evrov pustili zlomiti roko. Dobesedno.
Nemčija postaja premočna. Nemško-francoski vlak ima šibko francosko in močno nemško lokomotivo. "Ustavite Nemčijo!" so v sobotnih prilogah zahodnega tiska svetovali vidni ekonomisti in intelektualci. Pisalo je sicer "pomagajte Grčiji", ampak to zgolj zaradi naslanjanja na človeški instinkt sočutja.
Pred koncem tedna so imeli Grki veliko prijateljev, posebej takih, ki jih podpora ni nič stala. Angleži so od velikih zagovornikov Grčije v enem samem dnevu postali bolj nemški od Nemčije – takoj, ko se je začelo govoriti, da premostitvenega posojila, gre za "drobiž" od 10 do 15 milijard evrov, ne bodo solidarno darovale samo članice evroobmočja, ampak bo solidarnost vseevropska, kar pomeni kar velik delež tudi za Veliko Britanijo.
Politična moč v Evropi je zanihala nazaj proti državam članicam. Ključnih odločitev nista sprejemala "Bruselj" in neko neizvoljeno uradništvo, niti ne potujoči evropski parlamentarci, ampak so odločali člani Evropskega sveta. Torej predsedniki vlad držav članic, ki imajo polno demokratično legitimnost.
Edina dobra izbira za Slovenijo je, da ostane v nemški gospodarski sferi, kjer je bila, konec koncev, zadnjih tisoč let. Francija strateško gleda na jug, Rusija ima večje prijatelje v pravoslavnih državicah Balkana. Jugoslavija je lahko cilj maturantskih izletov, ne pa zunanje politike države.
In zato je dobro, da sta zunanjo politiko v teh dneh vodila Cerar in Mramor, ne pa Erjavec ali Židan.
Zmagala je Siriza, ki stopa v zadnjo fazo revolucije, kot bi temu rekel Milovan Đilas. Ne gre več za principe, gre za oblast, za službe in položaje. Ohranili jih bodo. Oblast imajo, zdaj gre za to, da jo zadržijo. Odpovedati se je treba radikalnežem tipa Varufakis. Revolucija spet žre lastne otroke.
Zmagali so tudi Nemčija, ki je dosegla svoje pogoje, Francija, ki je bila ključni posrednik, pa Cerar in Mramor, ki bosta za Slovenijo izpogajala več kot Križanič …
Evropski dogovori so taki, da so vsi zmagovalci. Da gre vsak lahko z nečim domov. Da ni tistega vztrajanja "iz inata", ki smo se ga naučili na Balkanu. Samo zato, da lahko do onemoglosti vztrajaš pri svojem. Pa tudi če ničesar ne dosežeš.
Tega bi se tudi v Sloveniji lahko počasi še kdo naučil.