Mesec žensk
Četrtek, 2. 4. 2026, 4.00
2 tedna, 1 dan
Življenjska zgodba Yulie Kristoforove, gledališke in operne režiserke
Yulia Kristoforova: Razlike med rusko in slovensko kulturo najbolj občutim prav na področju odnosa do umetnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,48
"V Sloveniji pogosto zaznavam bolj zadržan in včasih tudi negotov odnos do umetnosti. O njenem pomenu se veliko razpravlja – njeni nujnosti, umeščenosti v družbo, njeni vrednosti. To se kaže tudi v tem, da je umetniški poklic pogosto razumljen kot nekaj, kar potrebuje dodatno utemeljitev ali celo drugo oporo za preživetje," je povedala Yulia Kristoforova.
V tokratni življenjski zgodbi gostimo gledališko in operno režiserko Yulio Kristoforovo, ki je pri osmih letih z mamo zapustila rojstno državo in se iz Moskve preselila v Slovenijo. Tu je svoje okolje za izražanje našla kot gledališka in operna režiserka, a sprva ni bilo tako, saj je bila njena odločitev za karierno pot nepričakovana in iracionalna in je priletela kot nenadna jasnost. V pogovoru je med drugim spregovorila še o razlikah med Rusijo in Slovenijo, režiji opere z naslovom platno ter prilagajanju na tuje okolje, pa tudi o zanimivi zgodbi okoli svojega priimka, ki ga je spremenila po očetovi smrti. "Odločila sem se, da prevzamem priimek svojih grških prednikov in se ponovno povežem z družinskim izvorom," je pojasnila v intervjuju.
Otroštvo ste preživeli v Moskvi v Rusiji. Kakšni so vaši spomini na to obdobje in kako vas je ta čas zaznamoval?
Moje otroštvo v Moskvi zaznamuje predvsem zgodnje in zelo intenzivno srečevanje z umetnostjo, ki je začaralo mojo otroško dušo. Že od tretjega leta me je mama, ki je bila velika ljubiteljica umetnosti, vodila po razstavah in gledaliških predstavah, pogosto tudi takšnih, namenjenih odraslemu občinstvu. Ker sama ni uresničila želje po igralskem poklicu, me je intuitivno usmerjala v ta svet in mi predala globoko ljubezen do umetnosti. V tem obdobju sem vpijala raznolike umetniške forme, od baleta in opere do lutkovnih predstav in cirkusa, ki ima v Rusiji posebno tradicijo. Ta bogata izkušnja je bistveno oblikovala moj pogled na umetnost in kasneje postala temelj mojega ustvarjalnega raziskovanja v režiji.
"Čeprav selitev ni bila enostavna, se je ta odločitev kasneje izkazala za pravo, saj sva ubežali kaotičnemu obdobju, ki je sledilo v Rusiji."
Yulia Kristoforova je rusko-slovenska gledališka in operna režiserka, ki se je rodila v Moskvi in se pri osmih letih preselila v Slovenijo. Moskovsko otroštvo je močno zaznamovalo njeno ustvarjalno pot. Obiskovanje baletne šole ter opernih, baletnih, lutkovnih in cirkuških predstav je v njej vzbudilo ljubezen do gledališča. Leta 2005 se je vpisala na študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo smer gledališka in radijska režija. Danes se polje njenega ustvarjalnega zanimanja razprostira na vse zgoraj omenjene gledališke zvrsti. Posveča se režiji gledaliških predstav tako za odrasle kot za otroke. Trenutno kot režiserka sodeluje pri operi platno, ki smo si jo lahko ogledali 2. in 3. marca v Cankarjevem domu, 31. marca pa so z njo gostovali v Operi in balet SNG Maribor.
Kaj je vplivalo na odločitev, da ste se iz Moskve preselili v Slovenijo?
Po ločitvi staršev, pri mojih šestih letih, sva z mamo še nekaj let živeli v Moskvi ločeno od očeta. Nato je mama spoznala novega partnerja, ki je bil po narodnosti Hrvat, se z njim poročila in tako smo se preselili v Slovenijo, takratno Jugoslavijo. To je bilo ravno v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji in tik pred razpadom Sovjetske zveze. Čeprav selitev ni bila preprosta, se je ta odločitev kasneje izkazala za pravo, saj sva ubežali kaotičnemu obdobju, ki je sledilo v Rusiji. Devetdeseta so bila namreč precej negotovo obdobje, prežeto s kriminalom, zato tudi za očeta, ki je tam ostal, ni bilo lahko. Skušala sva ohranjati stik, vendar na daljavo in precej omejeno. V začetku sva si pisala pisma, nato sporočilca po mobilnem telefonu, kasneje pa ga je mobilni telefon precej obremenjeval, bil je starejše generacije in mislim, da ga je tehnološki svet prehitel. Leta 2017 je v 79. letu starosti umrl in takrat je bilo zadnjič, ko sem obiskala svojo domovino.
"Sprva sem kolebala med igralstvom in režijo, tudi zaradi strahu pred izpostavljanjem, režija se mi je takrat zdela varnejša izbira."
Kakšni pa so bili vaši izzivi v novem okolju, se je bilo težko naučiti slovenskega jezika?
Slovenskega jezika sem se naučila precej hitro, saj sem v Slovenijo prišla ob koncu prvega razreda in zadnja dva meseca preživela s svojimi novimi sošolci. Spomnim se, da jezika nisem razumela, sem pa nato med poletnimi počitnicami s pomočjo maminih narekov in želje po igri z novimi prijatelji jezik usvojila, tako da mi to ni predstavljalo večjega izziva.
Veliko večji izziv je bila selitev, iztrganost iz domačega okolja, izguba stika s prijatelji in očetom ter premik iz velikega mesta na vas. Kot tujko so me v šoli tudi zbadali, tako sem, da bi se zaščitila, nekatere dele sebe za nekaj časa zaprla. S temi izkušnjami in neizraženimi čustvi sem se zares soočila šele kasneje, tudi skozi študij in svoje ustvarjalno delo, ko sem jih začela osvetljevati in vse bolj razumeti, kako močno me je ta selitev zaznamovala.
"Slovenskega jezika sem se naučila precej hitro, saj sem v Slovenijo prišla ob koncu prvega razreda in zadnja dva meseca preživela s svojimi novimi sošolci. Spomnim se, da jezika nisem razumela, sem pa nato med poletnimi počitnicami s pomočjo maminih narekov in želje po igri z novimi prijatelji jezik usvojila, tako da mi to ni predstavljalo večjega izziva."
Ste že zgodaj vedeli, kam vas bo zanesla karierna pot?
Ne, pravzaprav je bila ta odločitev nepričakovana in iracionalna, spomnim se, da je priletela kot nenadna jasnost, notranje vedenje, da je to moja pot. Po selitvi v Slovenijo sem stik z umetnostjo za nekaj časa izgubila, saj sem na Primorskem odraščala brez neposrednega stika z gledališčem. Ponovno sem ga vzpostavila šele v gimnaziji, ko sem v Gledališču Koper začela delati najprej kot hostesa, nato pa kot inšpicientka in šepetalka ter tako vedno bolj radovedno od blizu spoznavati dogajanje v zaodrju. Prav tam se je postopoma prebudilo moje zanimanje in naenkrat me je gledališče začaralo in postalo je jasno, da je to smer, ki ji želim slediti.
Sprva sem sicer kolebala med igralstvom in režijo, tudi zaradi strahu pred izpostavljanjem, režija se mi je takrat zdela varnejša izbira. A sem hitro ugotovila, da zahteva pravzaprav še več poguma, iskrenosti, ranljivosti in odgovornosti – od tega, da pred vsako novo ustvarjalno ekipo predstaviš svojo intimno idejo, do tega, da ob premieri stojiš za celotno idejo in izvedbo uprizoritve. Prav ta proces me je kot ustvarjalko in kot človeka bistveno preoblikoval. Naučil me je večje samozavesti, jasnosti, natančnega zaznavanja in izražanja svojih notranjih idej in občutij ter še mnogo tega.
"Pri postavitvi opere je moja vloga predvsem v tem, da se poglobim v vsebino in oblikujem svojo avtorsko interpretacijo dela, to pomeni, da izberem poudarke, perspektivo in sporočilo, ki ga želim skozi uprizoritev razviti."
Kdaj ste se spoznali z opero in režijo v operi?
Z opero in operno režijo sem se srečala prek spontanega povabila Katje Konvalinka leta 2010, ko sem začela sodelovati s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, ki zelo rad odpira prostor tudi mlajšim ustvarjalcem. Povabilo je prišlo v pravem trenutku, takoj po končanem študiju na akademiji za režijo, saj sem ravno iskala svojo smer. Izkušnja z režijo diplomske predstave je v meni namreč ustvarila dvome glede svojega dela in režije dramskega gledališča nasploh, opera pa se je ponudila kot nova ustvarjalna možnost, ki me je hitro očarala.
V naslednjih letih sem režirala več opernih del, ki so me kalila kot režiserko, vse do trenutka, ko sem se čutila pripravljena, da se znova preizkusim v dramskem gledališču. Moja prva profesionalna režija predstave za odrasle je bila Gospa Bovary avtorja Nebojše Popa Tasića v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, za katero sem tisto leto prejela tudi Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo kot najmlajša režiserka, ki je prejela to prestižno nagrado.
Kot režiserka moram vsako vlogo v zgodbi začutiti in razumeti njen notranji svet.
Kakšna pa je vaša vloga pri postavitvi opere?
Pri postavitvi opere je moja vloga predvsem v tem, da se poglobim v vsebino in oblikujem svojo avtorsko interpretacijo dela, to pomeni, da izberem poudarke, perspektivo in sporočilo, ki ga želim skozi uprizoritev razviti. Pri tem ne gre zgolj za ponovitev znanega dela, temveč za njegovo novo branje, ki nastaja iz dialoga z izvirnikom in v vsakem primeru nosi lasten ustvarjalni podpis.
Pri operi partitura natančno določa čas, dinamiko, čustveni lok in notranjo arhitekturo uprizoritve, zato režijski idejni koncept nastaja v tesnem dialogu z glasbeno strukturo, iz katere organsko izhajata tako vizualna kot igralska plast. Na tej podlagi pripravim idejno in uprizoritveno zasnovo, ki nastaja skupaj z avtorsko ekipo – dramaturgom, scenografom, kostumografom in koreografom.
Idejni režijski koncept nato na prvi vaji predstavimo preostali ustvarjalni ekipi, od tam pa se predstava skozi vaje postopoma oblikuje in nadgrajuje. Dramaturg pri tem skrbi, da se osrednje misli in pomeni ne izgubijo, režiser pa v sodelovanju z nastopajočimi, s skladateljem, dirigentom, koreografom, scenografom, kostumografom in oblikovalcem luči, povezuje vse elemente v celoto in vodi proces do končne uprizoritve.
Po študiju je Yulia Kristoforova poleg opernega gledališča raziskovala tudi druge uprizoritvene forme.
Poleg oper, s čim vse ste se še na tem področju umetnosti ukvarjali?
Po študiju sem poleg opernega gledališča raziskovala tudi druge uprizoritvene forme. Ustvarila sem več avtorskih projektov, ki so prepletali elemente dramskega, plesnega, performativnega in predmetnega gledališča. V kasnejšem obdobju sem se sramežljivo dotaknila tudi lutkovne umetnosti, ki se ravno v tem trenutku znova vrača v moj ustvarjalni fokus, saj za eno od prihajajočih predstav raziskujem senčno gledališče, natančneje tradicionalne ritualne senčne lutke wayang kulit iz Indonezije, ki me izjemno navdihujejo. Na moji ustvarjalni poti me že od študija zvesto spremlja tudi cirkuška umetnost z veliko mero (samo)ironije in žlahtnega humorja, čeprav se zdi, da me zadnja leta vse pogosteje kličejo bolj poglobljene, resnejše vsebine.
"Opero platno berem kot zgodbo o hrepenenju – o tem, kaj si ženske želimo, kaj si dovolimo sanjati in ali si to sploh dovolimo in kako si znamo ustvariti prostor, kjer lahko (pre)živimo."
Leta 2010 ste kot prva režiserka režirali operno predstavo v okviru Slovenskega komornega glasbenega gledališča, zdaj pa ponovno sodelujete. Kakšno je to sodelovanje?
Tokrat gre za režijo sodobne opere skladateljice Nine Šenk z naslovom platno, ki je svoje izhodišče našla v dramskem besedilu Simone Semenič. Opero platno berem kot zgodbo o hrepenenju – o tem, kaj si ženske želimo, kaj si dovolimo sanjati in ali si to sploh dovolimo in kako si znamo ustvariti prostor, kjer lahko (pre)živimo. V središču so štiri ženske, vsaka s svojo preteklostjo, starostjo, izkušnjo ljubezni, in Don Juan, ki je v naši interpretaciji pravzaprav odsoten. Ni konkreten moški, temveč odsotna prisotnost – projekcija, fantazma, možnost, obljuba. Vsaka izmed protagonistk si ga ustvarja, riše na platno po svoje, kot odsev lastnih hrepenenj, notranjih potreb, pričakovanj in priučenih predstav o moških in ljubezni. Vendar ženske, ki jih spremljamo, kljub težkim, brezizhodnim položajem, v katerih se znajdejo, niso žrtve, ampak bitja z voljo, humorjem, cinizmom, domišljijo, samoironijo in vzdržljivostjo.
Proces ustvarjanja te opere je zahteval izjemno natančnost in hkrati izostreno intuicijo. Uprizoritveni jezik smo odkrivale in gradile plast za plastjo, da bi glasba in beseda zadihali v sozvočju z dogajanjem, gibanjem in prostorom. To je zahtevalo režijsko-koreografski pristop, ki se močno osredotoča na atmosfero in prostorsko dinamiko. Proces je bil še posebej dragocen zato, ker smo se med snovanjem predstave ustvarjalke, večinoma ženskega spola, poglobile v teme, ki jih opera naslavlja. Raziskovale smo vprašanja hrepenenja, ljubezni, zlorabe, nasilja, moči, svobode in ženskosti ter subtilno integrirale lastne izkušnje v uprizoritev.
Kako pa vaše osebne izkušnje vplivajo na vaše delo?
Kot režiserka moram vsako vlogo v zgodbi začutiti in razumeti njen notranji svet. Zato v predpripravi prehajam skozi različna čustvena stanja likov in njihov zemljevid odnosov, saj lahko le skozi lastno vživljanje in doživljanje zgodbe vodim igralce in zgradim avtentični odrski svet. Pri tem se moje delo nujno prepleta z mojimi lastnimi izkušnjami, ne ostaja ločeno od mene, temveč me sooblikuje in spreminja. Zgodbe pa pogosto pridejo do mene na način, ki ga težko racionalno razložim; ne doživljam jih kot lastno izbiro v dobesednem smislu. In prav ta proces odkrivanja, zakaj me določena vsebina poišče in nagovori, kateri deli mene se v njej zrcalijo, razumem kot enega najbolj intimnih in hkrati najbolj magičnih razsežnosti svojega dela.
Zgodbe pogosto pridejo do mene na način, ki ga težko racionalno razložim; ne doživljam jih kot lastno izbiro v dobesednem smislu.
"Zgodbe pogosto pridejo do mene na način, ki ga težko racionalno razložim; ne doživljam jih kot lastno izbiro v dobesednem smislu."
Če odmisliva politiko, kako iz svojega zornega kota gledate na situacijo, v katero se je z vojno v Ukrajini vpletla vaša matična država?
Na to vprašanje lahko odgovorim le skozi osebno izkušnjo in skozi odnose, ki jih imam s svojimi rojaki. Že od začetkov bivanja v Sloveniji gojimo in ohranjamo stike tako z ruskimi kot z ukrajinskimi prijatelji, ki so, prav tako kot midve z mamo, našli svoj dom v Sloveniji. Lahko potrdim, da se te vezi niso pretrgale in da v teh žalostnih okoliščinah ostajamo povezani in navezujemo stike tudi s tistimi, ki so zaradi vojne bili primorani pribežati iz Ukrajine ter potrebujejo našo podporo, pa tudi s sorodniki in znanci v Rusiji, ki so neposredno ali posredno soočeni z vojno.
O vojni pa težko govorim. Zavedam se njene kompleksnosti, vzrokov in predvsem posledic, kar v meni vzbuja žalost. Ob takšnih preizkušnjah se namreč razkriva krhkost skupnega prostora, ki si ga delimo. Zdi se, da so skozi zgodovino vedno znova obstajali poskusi, da bi se slovanski prostor razdvojil in oslabil njegov skupni duh. Kljub temu verjamem, da je naš kolektivni slovanski duh neuničljiv in da čez čas znova najde moč, da obstane in prepozna resnico onkraj vidnega, da smo v svojem bistvu povezani in prav v tej povezanosti tudi najmočnejši.
"O vojni težko govorim. Zavedam se njene kompleksnosti, vzrokov in predvsem posledic, kar v meni vzbuja žalost. Ob takšnih preizkušnjah se razkriva krhkost skupnega prostora, ki si ga delimo."
Kaj pa vas v Sloveniji najbolj navdihuje? Morda okolje, narava?
Navdihuje me, da se vse več posameznikov povezuje z naravo na pristen način in da obstaja vse več občutljivosti do prostora, v katerem živimo. Obdana sem z ljudmi, ki cenijo preprostost, naravo, čist zrak, izvirsko vodo in možnost pridelave lastne hrane. To se mi zdi precej dragoceno in v današnjem času tudi velik privilegij. Prav ta bližina naravi in spoštljiv odnos do nje ustvarjata višjo kakovost življenja, saj prostor, v katerem živimo, vse bolj doživljamo kot nekaj živega in smo z njim povezani na tih, neposreden način. V tem stiku se lahko počasi vzpostavi tudi naše notranje ravnovesje, kot da se notranji ritem znova uskladi z nečim večjim.
Kakšne so po vašem mnenju največje razlike med rusko in slovensko kulturo? So vas katere v Sloveniji še posebej presenetile?
Razlike med rusko in slovensko kulturo najbolj občutim prav na področju odnosa do umetnosti. Če pomislim, po čem moja "ruska duša" zahrepeni, so to predvsem izkušnje polnih gledaliških in koncertnih dvoran ter posebna posvečenost občinstva. V Rusiji je prisotno močno spoštovanje do umetnosti in ustvarjalcev, ki se kaže tudi v drobnih, a pomenljivih gestah obiskovalcev, kot je na primer prinašanje in polaganje cvetja na oder kot na oltar po predstavi ali kar med koncertom.
V Sloveniji pogosto zaznavam bolj zadržan in včasih tudi negotov odnos do umetnosti. O njenem pomenu se veliko razpravlja – njeni nujnosti, umeščenosti v družbo, njeni vrednosti. To se kaže tudi v tem, da je umetniški poklic pogosto razumljen kot nekaj, kar potrebuje dodatno utemeljitev ali celo drugo oporo za preživetje.
Hkrati pa ima ruski prostor, vsaj v svoji tradiciji, izrazitejše zavedanje o pomenu kulture in večje sistemsko vlaganje vanjo, kar umetnikom omogoča večjo družbeno vidnost in tudi materialno stabilnost. Seveda pa ima tak sistem svoje omejitve, predvsem v vprašanju svobode izražanja in širine umetniškega glasu. Prav v tem občutljivem ravnovesju med spoštovanjem umetnosti in svobodo ustvarjanja prepoznavam eno ključnih razlik med obema kulturnima prostoroma.
"Po očetovi smrti so se vprašanja o priimku začela vračati bolj intenzivno. S priimkom Roschina se pravzaprav nikoli nisem zares poistovetila. Začela sem raziskovati in ugotovila, da ga je oče prevzel iz literature, iz romana Pot na Kalvarijo Alekseja Tolstoja, po liku generala Roschina."
Nam lahko za konec poveste še zgodbo o spremembi svojega priimka in zakaj se je to zgodilo? Preden ste se odločili za priimek Kristoforova, ste se namreč podpisovali Yulia Roschina?
Gre za zelo zanimivo zgodbo. Kot otrok sem vedela le, da je moj oče svoj priimek nekoč spremenil, vendar temu nisem namenjala pozornosti. Vedela sem tudi, da je bil njegov oče, moj dedek, grškega rodu, da je med drugo svetovno vojno izginil in da ga je oče izgubil zelo zgodaj v otroštvu.
Po očetovi smrti pa so se vprašanja o priimku začela vračati bolj intenzivno. S priimkom Roschina se pravzaprav nikoli nisem zares poistovetila. Začela sem raziskovati in ugotovila, da ga je oče prevzel iz literature, iz romana Pot na Kalvarijo Alekseja Tolstoja, po liku generala Roschina.
Prelomni trenutek je bilo moje prvo potovanje v Grčijo leta 2019, kjer sem se začela spraševati o svojih prednikih in priimku, ki ga nosim. Ta proces vračanja k svojim koreninam je bil prežet z intenzivnimi čustvi, uvidi in globokim občutkom osvobajanja. Odločila sem se, da prevzamem priimek svojih grških prednikov in se ponovno povežem z družinskim izvorom. Ta sprememba je močno spremenila moje občutenje sebe in moje življenje razprla v povsem nove dimenzije.
Yulia Kristoforova se je odločila, da prevzame priimek svojih grških prednikov in se ponovno poveže z družinskim izvorom.
Preberite še:
