Republikanizem in obujanje državljanskih vrlin

Konec je vlade Alenke Bratušek, konec nadvse bednega političnega eksperimenta in blagovne znamke PS, konec mita o vsemogočnosti nekdanjega predsednika republike, ki so mu poslušnost očitno odrekli celo nečaki … In seveda, kar je tukaj bistveno, imamo priložnost za nov začetek.

Nekateri sentimentalni gospodarstveniki ob tem sicer točijo vroče solze za izgubljeno politično stabilnostjo, ampak tako pač to je v demokraciji. Če želiš imeti državo, slej ko prej ugotoviš, da stvar ni ravno poceni.

No, v času, ko se državljani s ponosom spominjajo enega od najplemenitejših momentov v svoji zgodovini, takšna vulgarna razmišljanja najbrž niso najbolj na mestu – imeti svojo državo pomeni vendarle nekaj neprecenljivega, nekaj, česar ne moreš kupiti z MasterCardom. (Mimogrede, če kdo ne verjame, naj vpraša Katalonce.)

O največji težavi današnje Slovenije Danes celo že ekonomisti na tviterskih vejah čivkajo o tem, da največja težava Slovenije ni ekonomske, ampak politične narave. Stvar je sicer precej prepletena, ampak dobro, naj bo, včasih imajo prav celo oni. Težava je v tem, da tukaj ne gre zgolj za strankarsko politiko, kot večina naivno misli – ta je pravzaprav zgolj simptom nečesa mnogo globljega in bolj resnega.

Fenomen si je mogoče ogledati še s kakšne druge perspektive, npr. z medijske: ko postane najbolj obiskana medijska novica ta, da si je Severina zlomila noht na palcu leve noge, potem je to dober razlog, da se vsakdo resno zamisli. Ali s tem "kritična" javnost ne daje politiki na nek način legitimnosti za počenjanje neumnosti?

Toda ali je Slovenija v tem res tako posebna? Ne, nikakor ne, ta vulgarni duh obvladuje ves "razviti svet". To je pač kultura svobodnega trga. Večje države so, razumljivo, nekoliko v prednosti, saj lahko računajo na večjo kritično maso, imajo morda daljšo demokratično tradicijo – to pa je približno vse.

Ali je to nekaj normalnega? Ali se je treba s tem preprosto sprijazniti? Ali je tako že od nekdaj? Ali so državljani Slovenije, kot trdijo nekateri, za to res psihološko oz. biološko programirani? Tovrsten način razmišljanja in diagnosticiranja težav je seveda zelo priljubljen, ker daje duhovno lenim in nezrelim osebkom potuho, češ da tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti. Vsakdo ve, da se z naravo človek težko bori. Razsvetljeni kritiki iz svojih olimpskih višav na ta način legitimirajo status quo – in vsi so, kot kaže, nadvse zadovoljni.

Vendar pa se je treba spomniti, da je bil položaj ob koncu 80. in na začetku 90. precej drugačen. Takrat so se ljudje kritično zanimali za politiko, pri njenem ustvarjanju aktivno sodelovali, predvsem pa so bili za svojo državo v zadnji instanci pripravljeni zastaviti celo lastna življenja. Tukaj ni bilo prav nikakršne poljubnosti.

Kaj se je zgodilo? Nekje vmes se je potemtakem nekaj spremenilo. Kako to, da so bili tedaj državljani tako navdušeni nad svojo državo, danes pa bi jo mnogi najraje priključili kar Avstriji? Zakaj so bili tedaj za svobodo pripravljeni celo umreti, danes pa …?

Preprosto, vmes se je spremenila njena vsebina, se pravi, postopoma je povsem prevladala liberalistična ideologija s svojim značilnim razumevanjem svobode.

Pred nadaljevanjem je treba nujno razčistiti naslednjo stvar: liberalistične ideologije in potrošniških orgij kot najvišje manifestacije posameznikove svobode v Sloveniji ni uveljavila stranka SDS – glede tega se v medijih pogosto ustvarja napačen vtis –, ampak kar stranka LDS. Ni naključje, da je prvi prevod Hayeka v slovenščino pripravil Slavko Gaber. V tistem času so imeli SDS-ovci po zaslugi Pučnika še veliko zdravih nastavkov in so Hayeka brali tako, kot bi ga moral vsakdo: s česnom za vratom. In še nečesa ne smemo pozabiti: tipični proizvod stranke LDS je med drugim tudi Zoran Janković.

Povedanemu je treba dodati samo še to, da je bila ta nevarna in trdoživa ideologija uvožena iz razvitega Zahoda, ki se, kot rečeno, danes s podobnimi težavami ukvarja tudi sam. V anglosaškem svetu se zato kot alternativa počasi oblikuje ideologija republikanizma (če želi kdo imena: Quentin Skinner, Maurizio Viroli, Philip Pettit itd.), ki o svobodi spet razmišlja politično.

Republikanistično razumevanje svobode Tipičnemu liberalcu svoboda pomeni to, da ga država pusti na miru, se čim manj vtika v njegovo življenje. Država je nujno zlo, zato je treba njen vpliv nujno omejiti, jo zreducirati na minimum itd. Brez dvoma vsakdo pozna te paranoje. Privilegirani prostor svobode predstavlja tako sfera zasebnosti.

In kako je videti republikanska svoboda? Paradigmatski primer, s katerim si bo bralec olajšal razumevanje, lahko predstavlja služenje vojaškega roka. Liberalec si brez dvoma težko zamisli bolj nesvoboden položaj, republikancu pa se, povsem nasprotno, ravno v tem kaže konstitutivni moment svobode, tako rekoč svoboda v akciji.

Tukaj seveda ne gre za kakšno idealiziranje vojske. Na kaj takega lahko pravzaprav pomisli samo nekdo, ki teh zadev ne pozna. Stvar je brez dvoma grozna: najprej tista nemogoča močeradska uniforma, zaradi katere se človek v ogledalu sploh ne prepozna več, pa neumni poveljniki, ki jim niti v sedmih mesecih ni mogoče dopovedati, da je hitenje nespodobno, pa … No, najhujša je gotovo straža na mrazu. Še enkrat: nikakršnega idealiziranja ni tukaj! A vendar, pravi republikanec se zaveda, da je svoboda kot taka mogoča samo v državi, da ni nikoli nekaj dokončno zagotovljenega, da jo je torej treba ves čas braniti in se zanjo boriti. (Liberalec se kajpada raje odloči za civilno služenje.)

Poanta povedanega je v tem, da republikanec v državi ne vidi zunanje prisile, ki bi mu kratila svobodo, ampak, nasprotno, manifestacijo svoje svobode. Republikanec tako ne deluje, ker bi moral, ampak ker tako hoče. In natanko v tej drži se skriva tudi tisti duh, ki je domoljube leta 1941 gnal v upor proti okupatorju in potem konec 80. let v osamosvojitev.

Republikanec je torej po definiciji nekdo, ki reče: "Država – to smo mi!"

Nauk te zgodbe Politiki tipa Zoran Janković so mogoči zaradi dveh vrst državljanov: 1. tistih, ki so tako duhovno leni ali nezreli, da si presojo nekritično izposodijo od senilnih starcev, in 2. tistih, katerih lenoba je tako velika, da jim preprečuje celo odhod na volišče.

Kakršnekoli spremembe pa so mogoče le ob aktivnem sodelovanju dovolj velike kritične mase državljanov.

Za začetek bi bilo veliko že, če bi si vsakdo vzel nekaj časa za nekoliko bolj poglobljen razmislek o aktualni politični ponudbi in potem odšel na volišče. Temu bi moralo slediti pozorno spremljanje političnega dogajanja. V zadnjem koraku pa, če bi bil seveda potreben, se pridružiti sodržavljanom, ki pred parlamentom jezno vpijejo in mahajo s transparenti, na katerih piše "Dol z vlado!" Skratka, v republikanskem duhu bo treba ponovno obuditi in ponotranjiti idejo aktivnega državljana.