Janez Janša
Nedelja, 24. 5. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Komentar urednika
Pučisti za ulico in Janiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,59
160
Podpise za odstop vlade so začeli zbirati kolesarski protestniki. Doseči poskušajo, da bi Janez Janša ravnal kot Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec, ki so zadnja leta že vrgli puške v koruzo. A o tem ne odločajo podpisi in protestniki. O tem, kdo bo vladal, že 30 let odločamo na volitvah. S pobijanjem in onemogočanjem političnih nasprotnikov iz ozadja in z ulico so to počeli v času fašizma in socializma.
S tega vidika je celo velik korak naprej, da pristaši Šarca, Dejana Židana, Luke Meseca in Bratuškove na protestih zdaj zbirajo podpise za odstop Janševe vlade in ne pozivajo več, da je treba Janeza Janšo kar “takoj ubiti”, kar smo slišali na protestih pred meseci, ko Janša še ni bil izvoljen.
No, večina ljudi ni slišala, ker so največji mediji sistematično prikrili javnosti, kaj je na protestih dolgo vpil Ludvik Tomšič, da je na koncu posredovala celo policija.
Dobro je tudi, da na kolesarskih protestih zdaj nekaj manj mahajo s pozivi k smrti pristašev Janše.
Ena pravila za mariborske, druga pa za ljubljanske skrajneže
A morda bo teh pozivov k umorom v prihodnje spet več. Ta teden so nam tožilci iz Ljubljane povedali, da pozivi na protestih, da je treba takoj ubiti opozicijskega voditelja Janšo, zanje niso spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki ga ustava in zakon prepovedujeta. Podobno so tožilci zavrgli ovadbe zaradi napisov Smrt janšizmu, svobodo narodu.
To se sme početi, bi lahko sklepali. Ni kaznivo.
Kot ni bilo kaznivo preganjanje notranjih sovražnikov v času Jugoslavije, katere oblast je temeljila na množičnih pobojih in onemogočanju nasprotnikov edine partije z logiko, da lahko tisti, ki so premagali fašizem, ravnajo kot fašisti, če le glasno vpijejo Smrt fašizmu, svobodo narodu.
Vzklik so zdaj spremenili v Smrt janšizmu, svobodo narodu.
A deluje drugače. So drugi časi. Ljudje točno vemo, da so vzkliki, da je treba Janšo ubiti in o Smrti janšizmu, spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti.
Še več kot to. Pred skoraj dvema letoma smo imeli volitve in poziv k uboju relativnega zmagovalca volitev na protestih strank, ki so izgubljale manjšinsko vlado, in k smrti njegovih pristašev, je bil poziv k odpravi glasovalne odločitve četrtine volivcev. To je bil poziv k nasilnemu puču. K državnemu udaru. In ni prvi tak dogodek.
V tej državi je bil, ko je Marjan Šarec po klavrnem rezultatu na volitvah leta 2018 prevzemal oblast, že zaprt Andrej Šiško, ker je s svojimi vardami paradiral po gozdovih, daleč od Ljubljane, s čimer je po mnenju tožilcev in sodišča ogrožal oblast Mira Cerarja, čeprav je ta bil takrat, ko so sodili Šišku, že bivši šef vlade, ki so ga odnesli volivci.
A Šiško je kot pučist končal v priporu in zaporu. Po objavi videoposnetka vard v gozdovih v medijih.
Protestnika, ki je sredi Ljubljane pozival množice, da je treba ubiti Janšo, ko je ta leto in pol po relativni zmagi na volitvah prevzemal oblast v državi, in to na protestih pristašev levih strank, ki so jo izgubljale, pa varuje svoboda govora in združevanja, so nam sporočili tožilci.
Če bi to odločilo neodvisno sodišče, bi še razumel. A morali bi povedati tudi, zakaj so ob Šišku ravnali drugače. Zakaj veljajo za ene skrajneže drugačna pravila kot za druge. Zakaj veljajo za mariborske drugačna kot za ljubljanske?
Ko je problem 50 milijonov, 500 pa ni
Med kolesarji in vardisti so še dodatne skupne točke. Za obojimi so frustrirane politične stranke, ki imajo težave z volivci. Pri kolesarjih so to stranke prejšnje Šarčeve vladne koalicije, ki jim v začetku leta ni uspelo izsiliti predčasnih volitev po porazu na predčasnih volitvah leto in pol prej, ko je LMŠ in SD v seštevku volilo manj volivcev kot SDS in presenetljivem, rekordno hitrem odstopu Marjana Šarca.
Šiško je še bolj neuspešen politik od omenjenih, ki mu še v državni zbor ali mariborski mestni svet ni uspelo priti. Oboji nadomestilo za poraz na volitvah iščejo na ulici in z občasnimi pozivi k sili.
A tako se oblasti v demokratični državi ne menja. Šibki pa so tudi razlogi. Eden glavnih razlogov za kolesarjenje naj bi bil, ker je nova vlada Janeza Janše nakupila za 50 milijonov evrov zaščitnih sredstev, da je napolnila prazna skladišča, ki jih je zapustila prejšnja vlada.
S tem so reševali življenja zdravstvenega osebja in ljudi v domovih za ostarele. Ker so kupovali na vrat na nos v času, ko je bila konkurenca velika, vse nakupljeno ni bilo najbolj kakovostno in ventilatorji so bili tudi krepko cenejši in manj kakovostni, kot bi želel Rihard Knafelj, ki je pisal del volilnega programa LMŠ.
A ni treba biti strašno pameten, da ugotoviš, da razlog za proteste zanesljivo niso ti nakupi in ta denar. Ko je oblast prevzela Alenka Bratušek, je nalila pol milijarde evrov v kontrolirano ukinjanje Probanke in Factor banke, ki so ju zavozili levi tajkuni, in ki sta bili povsem nepomembni za bančni sistem. Pa ni bilo medijev, ki bi padali v nezavest zaradi tratenja denarja ljudi in nikjer ni bilo nobenega protestnika. Ravno nasprotno.
Takrat, ko je res šlo v jamo desetkrat več denarja, so nehali protestirati.
So kolesarji vse to spregledali? Ne. Niso. So predvsem sredstvo levih strank proti Janezu Janši. Kar pokaže tudi zbiranje podpisov, naj odstopi še četrti premier zapored.
A odstopa Janše celo podpisi izvoljenih poslancev ne morejo sprožiti. Edini, ki o odstopu res odloča, je premier sam. Zdaj je to Janša. To možnost so doslej uporabili Bratuškova, Cerar in Šarec. Nobenega volivci pozneje niso nagradili. Odstopil pa ni noben premier pred njimi. Nobeden od bolj resnih. Nikoli Janez Drnovšek, nikoli Janša. Celo Borut Pahor ne.
Ob protestih in zbiranju podpisov, da bi Janša odstopil, poskušajo vlado zamajati še poslanski prestopniki. V zadnjih dveh tednih sta koalicijo zapustila že dva: po Janiju Möderndorferju še nogometni poslovnež Gregor Židan.
Möderndorfer in Židan nista tako pomembna, kot so bili prestopniki v preteklosti, ki jih je bilo veliko.
Vsi naši prestopniki
Najbolj znan prestopnik doslej je Ciril Pucko, katerega prestop je bil odločilen, da je po volitvah leta 1996, ko so SDS, SLS in SKD dobile natanko polovico vseh sedežev v državnem zboru, druga stran pa dva manj, Janez Drnovšek ostal šef vlade LDS.
Veliko bolj spektakularni od zadnjih dveh so bili tudi prestopi nekdanjih šefov vlad in strank. Denimo prestop nekdanjega premierja in šefa LDS Toneta Ropa iz LDS k SD, ali izstop Janeza Drnovška iz LDS, ki je pomenil dejanski konec resne vloge te stranke v državi.
Podobno sta imela velike posledice izstopa Andreja Bajuka iz SLS, ko je ustanavljal NSi, in Alenke Bratušek iz Pozitivne Slovenije, ko je tudi ustanavljala svojo stranko.
Möderndorfer in Židan sta bolj druga liga, ko posledice niso tako resne.
In prav je tako.
Odločiti morajo volivci. Na rednih volitvah čez dve leti ali že prej, če protestirajočim prestopnikom in veliko bolj vplivnim gospodom za njimi le uspe doseči predčasen razpust parlamenta, kar jim je doslej uspelo že trikrat zapored.
160