Ponedeljek, 10. 8. 2015, 16.56
1 leto, 2 meseca
Ograje, ogledalo nemoči in sprenevedanja
Ravno včeraj so v Berlinu proslavljali obletnico padca berlinskega zidu. Ovire, ki je vzpostavila umetno in ideološko mejo med Zahodom in Vzhodom, čeprav je bilo njeno uradno poslanstvo "varovanje".
Ovire, ki je sredi Evrope skoraj do konca 20. stoletja ločevala, ne pa tudi povsem preprečevala, kot so to njeni snovalci želeli in pričakovali.
Ovire, ki je prepričanim, da bodo prišli mimo nje, predstavljala izziv, ne pa konca poti.
Ovire, ki jo je kljub njeni navidezni neprebojnosti in dovršenosti mnogim le uspelo prelisičiti.
Ovire, na kateri so nekateri izgubili svoja življenja, a ji kljub temu ni uspelo uničiti volje tistih, ki so iskali svobodo in boljše življenje.
Ovire, ki Evropi ni in ne bo v čast in za katero so snovalci združene Evrope verjeli, da nikoli več ne bo del življenja na naši celini.
Toda kaže, da evropskih držav ta košček zgodovine ni veliko naučil.
Nekaterim evropskim državam je do zdaj uspelo ohraniti varno fizično razdaljo od begunske krize in se še naprej obnašajo, kot da se to (njim) sploh ne dogaja. Tudi tiste, ki se z begunsko krizo neposredno spoprijemajo, so to do zdaj reševale samo na en način – s pošiljanjem beguncev naprej, v naslednjo državo. Nekatere tako, da jih organizirano peljejo naprej, druge celo tako, da z njimi služijo na račun oderuških prevoznin (vsaj na to, da nismo v skupini teh, smo lahko ponosni).
Vsem državam pa je skupno, da s tem, ko begunce pošiljajo naprej, menijo, da težavo rešujejo. A je ne. Ne le zato, ker na meje trkajo novi begunci, temveč zato, ker tudi tisti, ki so šli naprej, niso kar izginili. Še vedno so tu, v naši Evropi, v kateri tudi tistim najbolj gostoljubnim državam zmanjkuje sredstev za sprejem in oskrbo novih beguncev.
Ob odsotnosti neke učinkovite temeljne rešitve je vsaka evropska država začela reševati zgolj svoj vrtiček. Madžarska, ki je bila predmet zgražanja, ko je postavila ograjo na meji s Srbijo, pozneje pa tudi na meji s Hrvaško, je naenkrat postala tihi vzor tudi drugih evropskih držav. Orban je za mnoge Madžare junak, ker je z ograjo odstranil begunce z madžarskih polj, cest in ulic, a prepričanje, da je s tem težava za Madžarsko in Evropo rešena, je skrb vzbujajoče. Da, za neko krajše obdobje morda je, a dolgoročno se sod smodnika humanitarne katastrofe le še polni in dosega razsežnosti, ki ne bodo več obvladljive. Pometanje težav pod preprogo teh ne rešuje, le prelaga reševanje do trenutka, ko smiselnih rešitev morda sploh ne bo več.
S tem miselnim vzorcem se je Evropa srečala že pred slabim desetletjem, le da je bila takrat praktično vsa Evropa na strani tistih, ki niso videli, kaj se dogaja. Se spomnite Ceute in Melille, španskih eksklav v Maroku, ki so takrat prejemale veliko število prebežnikov iz Maroka? Takrat to ni zanimalo nikogar v Evropi, Španci so preprosto postavili ograjo in na zgodbo se je pozabilo. Že videno, torej.
Slovenija vsekakor ima vso pravico in dolžnost, da skrbi za svojo javno varnost, a ograje tega dolgoročno ne bodo dosegle. Ne le zato, ker ograje spadajo v neke čase polpretekle zgodovine, ki jih nočemo več, temveč tudi zato, ker nam aktualni dogodki dokazujejo, da te ob takem navalu ljudi preprosto ne morejo učinkovati. Kot majhna država morda res težko premaknemo veliko Evropo, a težava je v tem, da v Evropi očitno vedno več držav in ljudi v njih vidi samo do svoje meje oziroma ograje.
Edina prava rešitev za begunsko krizo je ustvarjanje takšnih pogojev v Siriji, Afganistanu, Iraku in drugih kriznih žariščih, da bo za ljudi s teh območij najboljša prostovoljna odločitev o vrnitvi domov. V tej smeri pa je Evropa naredila komaj kaj. Ograje na tej poti ne bodo pomagale, temveč bodo migrantske tokove le preusmerjale. A dokler učinkovite rešitve ne bo na vidiku, bodo povsod tam, kjer je voda prišla do grla, ograje rasle, ker drugega in boljšega očitno ne bodo znali in zmogli.