Ograje, ogledalo nemoči in sprenevedanja

Ovire, ki je sredi Evrope skoraj do konca 20. stoletja ločevala, ne pa tudi povsem preprečevala, kot so to njeni snovalci želeli in pričakovali.

Ovire, ki je prepričanim, da bodo prišli mimo nje, predstavljala izziv, ne pa konca poti.

Ovire, ki jo je kljub njeni navidezni neprebojnosti in dovršenosti mnogim le uspelo prelisičiti.

Ovire, na kateri so nekateri izgubili svoja življenja, a ji kljub temu ni uspelo uničiti volje tistih, ki so iskali svobodo in boljše življenje.

Ovire, ki Evropi ni in ne bo v čast in za katero so snovalci združene Evrope verjeli, da nikoli več ne bo del življenja na naši celini.

Toda kaže, da evropskih držav ta košček zgodovine ni veliko naučil.

S prelaganjem na druge se težav ne odpravi Dogajanja okrog begunske krize v Evropi so razkrila neverjetno veliko sprenevedanja in nemoči, predvsem pa odsotnost znanja, volje, skupnega delovanja in pripravljenosti v Evropi, da bi begunsko krizo rešili na edini mogoč način: z odpravljanjem vzrokov, zaradi katerih se množice ljudi s kriznih območij odpravljajo na negotovo pot na Zahod. Pri iskanju dolgoročne rešitve je pravzaprav povsem vseeno, ali se za to pot odločajo zaradi varnosti ali gospodarskih motivov.

Nekaterim evropskim državam je do zdaj uspelo ohraniti varno fizično razdaljo od begunske krize in se še naprej obnašajo, kot da se to (njim) sploh ne dogaja. Tudi tiste, ki se z begunsko krizo neposredno spoprijemajo, so to do zdaj reševale samo na en način – s pošiljanjem beguncev naprej, v naslednjo državo. Nekatere tako, da jih organizirano peljejo naprej, druge celo tako, da z njimi služijo na račun oderuških prevoznin (vsaj na to, da nismo v skupini teh, smo lahko ponosni).

Vsem državam pa je skupno, da s tem, ko begunce pošiljajo naprej, menijo, da težavo rešujejo. A je ne. Ne le zato, ker na meje trkajo novi begunci, temveč zato, ker tudi tisti, ki so šli naprej, niso kar izginili. Še vedno so tu, v naši Evropi, v kateri tudi tistim najbolj gostoljubnim državam zmanjkuje sredstev za sprejem in oskrbo novih beguncev.

Ob odsotnosti odločnosti nastopa vrtičkarstvo Evropski politiki se medtem le dogovarjajo o tem, kje in kdaj bi se dogovarjali – pa še to brez neke naglice, kot da bi nas želeli prepričati, da se begunska kriza ne dogaja. Ko jim le uspe sesti za skupno mizo, dogovora ni. Videti je, da vsak vidi le do meje svoje države in da nekega skupnega evropskega duha, kaj šele pripravljenosti za iskanje rešitve, ni. Vse dogovorjene kvote in vsi protokoli so še pred objavo zastareli ter postali nezadostni pred nezadržnim migrantskim valom.

Ob odsotnosti neke učinkovite temeljne rešitve je vsaka evropska država začela reševati zgolj svoj vrtiček. Madžarska, ki je bila predmet zgražanja, ko je postavila ograjo na meji s Srbijo, pozneje pa tudi na meji s Hrvaško, je naenkrat postala tihi vzor tudi drugih evropskih držav. Orban je za mnoge Madžare junak, ker je z ograjo odstranil begunce z madžarskih polj, cest in ulic, a prepričanje, da je s tem težava za Madžarsko in Evropo rešena, je skrb vzbujajoče. Da, za neko krajše obdobje morda je, a dolgoročno se sod smodnika humanitarne katastrofe le še polni in dosega razsežnosti, ki ne bodo več obvladljive. Pometanje težav pod preprogo teh ne rešuje, le prelaga reševanje do trenutka, ko smiselnih rešitev morda sploh ne bo več.

Ograje ne zadržujejo, le preusmerjajo Ograje ustvarjajo lažno prepričanje o učinkovitosti in varnosti, a resnica je povsem drugačna. Sami smo najbolje izkusili, kako so ob zapiranju madžarske meje begunci hitro našli novo pot čez Hrvaško in Slovenijo. Če bodo tudi na tej poti ovire, bodo begunci našli neko novo pot. Evropa s postavljanjem ograj navidezno rešuje posledice, a s tem vzrokov ne odpravlja, kar bodo že v kratkem pokazali novi valovi beguncev. Menda ne mislimo vse celine zapreti v kletko?

S tem miselnim vzorcem se je Evropa srečala že pred slabim desetletjem, le da je bila takrat praktično vsa Evropa na strani tistih, ki niso videli, kaj se dogaja. Se spomnite Ceute in Melille, španskih eksklav v Maroku, ki so takrat prejemale veliko število prebežnikov iz Maroka? Takrat to ni zanimalo nikogar v Evropi, Španci so preprosto postavili ograjo in na zgodbo se je pozabilo. Že videno, torej.

Slovenija vsekakor ima vso pravico in dolžnost, da skrbi za svojo javno varnost, a ograje tega dolgoročno ne bodo dosegle. Ne le zato, ker ograje spadajo v neke čase polpretekle zgodovine, ki jih nočemo več, temveč tudi zato, ker nam aktualni dogodki dokazujejo, da te ob takem navalu ljudi preprosto ne morejo učinkovati. Kot majhna država morda res težko premaknemo veliko Evropo, a težava je v tem, da v Evropi očitno vedno več držav in ljudi v njih vidi samo do svoje meje oziroma ograje. Lotiti se je treba vzrokov Nisem dobil občutka, da bi se Evropi uspelo zbrati in bi zmogla dovolj znanja in moči za neko skupno rešitev. Obveljalo je načelo "me ne zanima, če ni na mojem dvorišču", postavljanje ograj je zgolj pranje lastne vesti brez dolgoročnega učinka. Niti ovire na meji ZDA z Mehiko niso nepremagljive, tudi številne druge žice, meje in ograje v zgodovine niso bile neprebojne. Še nemirna morja Sredozemlja ne ustavijo beguncev in migrantov …

Edina prava rešitev za begunsko krizo je ustvarjanje takšnih pogojev v Siriji, Afganistanu, Iraku in drugih kriznih žariščih, da bo za ljudi s teh območij najboljša prostovoljna odločitev o vrnitvi domov. V tej smeri pa je Evropa naredila komaj kaj. Ograje na tej poti ne bodo pomagale, temveč bodo migrantske tokove le preusmerjale. A dokler učinkovite rešitve ne bo na vidiku, bodo povsod tam, kjer je voda prišla do grla, ograje rasle, ker drugega in boljšega očitno ne bodo znali in zmogli.