O sramežljivih žarkih upanja

V drugo skupino spadajo seveda nadvse dolgočasni osebki povsem brez domišljije, ki vse življenje pijejo nemško pivo, jedo svinjske krače, vozijo nemške avtomobile … Skratka, ljudje, ki so odporni proti balkanskemu šarmu. Morda se bo zdelo tole komu malce preveč posplošeno. Morda malce tudi je: res je, gotovo med dolgočasneži obstajajo tudi izjeme, taki, ki imajo rajši zelje s klobaso. Podobno kot med švabskimi gospodinjami obstajajo take, ki se npr. med božičnimi in novoletnimi prazniki kdaj spozabijo in zapravijo več, kot bi po definiciji lahko. Ampak to tukaj ni bistveno. Bistveno pri tej zgodbi je, da igrajo Grki v njej stransko vlogo. Dejansko gre za zgodbo o Nemčiji oz. njeni viziji Evrope, se pravi o tem, kako nemarne južnjakinje prevzgojiti v švabske gospodinje. Vlogo vzgojitelja je kajpada privzela trojka. In rezultat? Ah, ne bi zdaj o tem … No, če že kdo vztraja: na začetku krize je grški dolg znašal 110 odstotkov BDP, danes pa 170 odstotkov. Kontekstualizacija grških volitev J. Fischer, nekdanji nemški zunanji minister, je prepričan, da zmaga Sirize pomeni "pogreb nemške politike varčevanja" (http://www.project-syndicate.org/commentary/syriza-greece-eu-crisis-by-joschka-fischer-2015-01). Najbolj zoprno za Nemce je, da je Cipras že takoj naslednji dan s počastitvijo žrtev nacistov vse skupaj postavil v zgodovinski kontekst, ki jim nikakor ne more biti všeč. Ob zadnjih kočljivih obletnicah namreč ugotavljajo, da Auschwitz (še vedno) pomeni konstitutivni moment nemške nacionalne identitete. J. Stiglitz, radikalni levičarski ekonomist, pred katerim zardevajo celo ortodoksni marksisti, sicer pa Nobelov nagrajenec za ekonomijo – znano je, da Nobelove nagrade pobirajo skoraj izključno radikalni levičarji –, je šel celo tako daleč, da glavnega problema sploh ne vidi v Grčiji, ampak v Nemčiji (http://www.cnbc.com/id/102367704). Pravzaprav je človek v zadregi in kar ne ve, kaj bi rekel, ko vidi, koliko radikalnih levičarskih ekonomistov v ZDA deli to mnenje. Zdi se, da je celo med Nemci vse več takih, ki so začeli razmišljati o smiselnosti aktualne varčevalne politike. Kdo ve, morda je k temu razmišljanju kaj prispeval tudi A. Rischl, nemški profesor ekonomske zgodovine, ko je v Spieglu opozoril, da je bila v 20. stol. največji dolžnik ravno Nemčija (http://www.spiegel.de/international/germany/economic-historian-germany-was-biggest-debt-transgressor-of-20th-century-a-769703.html). (Mimogrede, Stiglitz je omenjeno dejstvo zlobno komentiral takole: "Grčija vsaj ni skušala uničiti drugih nacij, ki so ji potem odpisale dolg.") Nemčija kot zgodovinski poraženec Claudia Schiffer dobro ve, da so njeni sonarodnjaki po naravi dolgočasni in brez smisla za humor, vendar pa se tolaži s tem, da delajo dobra prevozna sredstva. Znano je, da je bila domnevna tehnična superiornost glavni dejavnik, na katerega je računal Hitler pri operaciji Barbarossa. No, prva streznitev je prišla v podobi T-34. Wehrmacht v tistem trenutku ni imela tanka, ki bi mu lahko pariral. Žal je bil sovjetski oficirski kader v začetnem obdobju taktično tako inferioren, da tega ni znal bolje izkoristiti. Ko je vzel stvari v svoje roke maršal Georgij Konstantinovič Žukov, jih je hitro postavil na pravo mesto. Vsaj pri tankih je bila torej Nemčija brez dvoma v tehnološkem zaostanku. Zadnji poskus, da bi dokazala svojo tehnološko premoč, je bila operacija Citadela. Posodobljenemu T-34 je pripeljala nasproti tigra in panterja. Ko je bilo operacije konec, so vsi vedeli, da je zdaj pa res samo še vprašanje časa, kdaj se bo v Berlinu začela sovjetska veselica. S tehničnega vidika sta bila tiger in panter gotovo bolj sofisticirana tanka. Težava je bila v tem, da sta se rada kvarila in ju je bilo težko vzdrževati. Še huje, zaradi zapletenega procesa produkcije nemška industrija ni nikoli zmogla zadostiti potrebam. T-34, nasprotno, je bil robusten in preprost tank, lahek za upravljanje in vzdrževanje. Dobro, konstruktorji so seveda pozabili na prostor za odlaganje pločevink piva in podobne malenkosti, ampak sicer je bilo to precej zanesljivo prevozno sredstvo. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je, da je bila sovjetska industrija sposobna zadostiti povpraševanju. Bistvo zgodbe je, da glavna težava Nemčije očitno tiči v dejstvu, da ni sposobna misliti strateško. Če preveč pozornosti posvečaš posameznim vijakom in tehničnim finesam, je velika verjetnost, da na koncu pozabiš, čemu so te stvari sploh namenjene. Kaj storiti? Vsakdo ve, da za državo ni dobro, če je zadolžena – no, vsaj ne preveč. Vendar pa obstajajo tudi hujše stvari. Ena od najhujši stvari je, če državljani izgubijo perspektivo "dobrega življenja", v katerem je že Aristotel videl smisel politike. In natanko to je tisto, kar se je v današnji Evropi zaradi kratkovidnosti aktualne varčevalne politike dejansko zgodilo. Največje težave današnje Evrope ne predstavljajo dolgovi, ampak milijoni državljanov, ki končajo študij, potem pa pridejo na zavod za zaposlovanje. Katerih osebni in poklicni razvoj je torej trajnostno blokiran. Brez upanja na boljše čase. Glavni krivci za to žalostno stanje so seveda (neo)liberalci. O tem ni niti najmanjšega dvoma. Liberalno patologijo, ki je okužila politiko današnjega časa, je mogoče primerjati z mentaliteto nacističnih strojnikov: kdor v delu vidi zgolj produktivno funkcijo, vidi zgolj vijake in tehnične finese. Če takim ljudem zaupaš vodenje ekonomije, je to podobno, kot da bi Stalinu zaupal vodenje Rdeče armade. Stvar je v tem, da delo nikakor nima samo produktivne funkcije; med drugim ima tudi simbolno, tvori pomembno komponento posameznikove identitete, daje njegovemu življenju smisel … Delo ima tudi družbeno funkcijo, z njim družba posameznika disciplinira, zaradi njega ne misli in ne počenja neumnosti … Skrajno nevarno razmišljanje je, da se rešitev skriva v zasebnem sektorju. Se pravi, da bodo zdaj inovativni zasebniki zaradi nizkih davkov začeli množično odpirati delovna mesta in zaposlovati vse te brezposelne milijone. Nekaj je gotovo: če bo evropska politika še dolgo verjela v takšne debilizme, Evropejce čaka ponovitev žalostne lekcije. Kot pravi star slovenski pregovor: "Ko si lačen, si ful drugačen." Najelegantnejša rešitev se v tem trenutku skriva v ponovitvi rooseveltovske geste, tj. v nekakšnem novem New Dealu. Seveda pa so vedno mogoče alternative. Po Sirizi na svojo priložnost že čakajo Zlate zore.