Nina Gaspari: Strahopeten lov na čarovnice

Leta 2000 sem v času študija svoje prve izkušnje s pisanjem spoznavala v kolektivu slovenskega finančnega časopisa. Kmalu po prihodu me je urednica poslala na celodnevno delavnico in predavanje italijanskega fotografa Oliviera Toscanija, poznanega predvsem po zloglasnih oglasnih kampanjah, ki jih je med letoma 1982 in 2000 pripravljal za znamko Benetton.

Njegove fotografije, med katerimi jih je nekaj pristalo med najbolj prelomnimi in eksperimentalnimi oglasi poznega 20. stoletja, so prikazovale žrtve virusa hiv in aidsa, okrvavljena oblačila mrtvega vojaka, medrasne in istospolne odnose, problematiko LGBT in druge, na družbeni rob potisnjene teme neslišanih in prezrtih manjšin.

V nabito polnem prostoru sredi prestolnice je Toscani učinkovito držal pozornost udeležencev. Med predavanjem je v zadnjih minutah izgovoril stavek, ki se ga spomnim vsakič, ko tema pogovora nanese na raznolikost družbe in pomen zaščite manjšin: "Si predstavljate, kako dolgočasen bi bil svet, če bi bili vsi enaki?"

Nespodobni napadi

Zadnje tedne mi Toscanijeve besede v glavi odmevajo glasneje kot kadarkoli prej. Spodbudila sta jih dva odmevnejša dogodka – grobo medvrstniško nasilje, ki se je s celjske strehe nakupovalnega središča prelilo na družbena omrežja in v medije, ter napad v obliki osebnih diskreditacij na bodočo profesorico angleškega jezika na eni od mariborskih osnovnih šol, ki se je odvijal na družbenih omrežjih. Napad na študentko, ker je transspolna oseba.

Foto: Shutterstock Na prvi pogled primera nista povezana. Če za drugi primer razlog hitro najdemo v strahu in nevednosti, moramo v celjskem pogledati globlje. Zakaj se med mladino odvijajo vse bolj brutalni napadi?

Gre za iskanje sovražnikov, bitko nad šibkejšimi v skupini ali preprosto za spoznanje, kaj je v naši družbi dovoljeno, dopuščeno, sprejeto in postavljeno v okvir normale.

Odsotnost pozitivnih zgledov

Medvrstniško nasilje ni novo. Običajno gre za skupino mladih, ki znotraj skupine prepoznajo svojo tarčo, na katero se nato ob pomoči vpliva množice in želje po pripadnosti zlije ves gnev skupine.

Celjski primer je svež in trenutno najodmevnejši. Podobne zgodbe se odvijajo pogosteje in ostanejo skrite očem, če jih ne ujame kamera in se ne stisne gumb objavi.

Otroci in mladina svoj svet oblikujejo z opazovanjem okolice. Kot spužva iz okolja črpajo pravila in norme obnašanja, izbiranja besed in razmišljanja.

Foto: Shutterstock Poglejmo, kakšen je pogled na njihov svet.

Že en sam skok na družbena omrežja odpre Pandorino skrinjico predsodkov, žalitev in diskreditacij. Komentarji pod spletnimi članki, objave na družbenih omrežjih, tviti vidnejših predstavnikov v družbi, nivo diskurza v medijskih objavah, da o vseprisotnih kvazi vsakdanjih junakih preštevilnih resničnostnih oddaj niti ne izgubljam besed.

Danes se bitke bijejo na bojiščih najbolj bizarnih in ogabnih sporočil. Edina namena, ki ga imajo tovrstna sporočila, sta razdvajanje in preusmerjanje pozornosti. Odvijajo se brez posebnega uvida v dejstvo, da nas, odrasle, spremljajo oči neoblikovanih otrok in mladostnikov.

Zgražanje nad nasiljem na celjski strehi nakupovalnega središča je bilo seveda upravičeno. Precej manj pa kasnejši pozivi k linčanju vpletenih in začudenju, koliko nasilja so v izredno kratkem času zmožni 13-letniki. Smo res lahko začudeni, ali se je bolje vprašati, kakšen zgled vsak od nas pošilja v svet okrog sebe?

Foto: Shutterstock

Strah in predsodki

Napadi večine nad manjšino se odvijajo zaradi strahu. Strah pred drugačnostjo, ki je ne razumemo ali nočemo razumeti. Strah pred izgubo privilegijev, ki jih imamo kot predstavniki večine in jih ne želimo predati tudi manjšini. Strah pred spremembami.

Nerazumevanje, da družbo sestavljajo raznoliki posamezniki, poglablja predsodke. Ti se hitro prenašajo od odraslih na mlade. Predsodki in zgledi, kakšno obnašanje je družbeno dovoljeno odraslim, še hitreje vodijo v nasilje.

Kot družba bi morali kolektivno ustavljati tovrstne napade na šibkejše manjšine. Iz zgodovine bi se morali učiti, da je vsako javno hujskanje in spodbujanje nasilja nevarno. Na tem mestu bi morali s svojimi zgledi vključujočega komuniciranja stati predstavniki političnih in družbenih elit, ki v naši družbi dajejo okvirje spodobnega obnašanja. Vsak tovrstni napad bi moral biti povod za alarm.

Ne le kot odziv na zgodbe, kakršna je celjska. Spodobno obnašanje in komuniciranje morata postati norma.

Če ne zaradi zaščite manjšin, vsaj zaradi otrok. Saj nam gre za otroke, kajne?

Foto: Shutterstock

Stop okuževanju

Za takšne spremembe potrebujemo prepoznavanje, da imamo resno družbeno težavo, in pogum, da se skupaj lotimo njenega reševanja. Prišli smo do točke, ko krvavo potrebujemo družbeni konsenz, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne.

Začeti je treba pri glavi, pri posameznikih, ki v družbi uživajo največ pozornosti in katerih besede in dejanja imajo največji odmev.

Pozitivni zgledi so prvi korak k ustavljanju požara nasilja, ki se odvija v družbi.

Družbena odprtost do sprememb in razlik med nami, sprejemanje drugačnosti in razumevanje, da se v tem skriva bogastvo družbe, so spremembe, na katerih bomo morali delati vsi skupaj.

Morda je končno prišel čas, da ustavimo lov na čarovnice.