evropske volitve
Petek, 31. 5. 2024, 22.08
1 teden, 1 dan
Nika Kovač: NSi ne podpira "aktivizma Nike Kovač", sama pa si želim politiko, ki jo zanima vsebina in ne obrazi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,62
Predsednik NSi Matej Tonin.
Lepo je slišati in vedno znova dobiti potrditev, da ljudje razmišljajo o vsebini, da presegajo predsodke in razumejo, da je svoboda odločanja nekaj, kar presega njihovo individualno izbiro in vrednote. In da tovrstno sporočilo glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki smo ga zapisali v našo ustavo, zdaj skupaj prenašamo vsej Evropi. Zato negativno me preseneča odziv politike, ki se ne osredotoča na vsebino in iskanje skupnih imenovalcev, ampak sledi logiki delitev in razdvajanja. O tem, kakšna bo politika prihodnosti, bomo odločali prihodnjo nedeljo na volitvah v Evropski parlament.
O Sloveniji, državi tesno povezanih ljudi
Trenutno sem v Washingtonu. Kolumno pišem na predvečer podelitve nagrade Global Leadership Award. Zadnje dni sem preživela obkrožena z ženskami, ki prihajajo iz vsega sveta in so dejavne na različnih družbenih področjih.
Skupno jim je, da si vsaka na svoj način prizadeva za pravičnejši in strpnejši svet. Nekatere so novinarke, druge političarke, tretje aktivistke. Prihajamo iz zelo različnih okolij, iz družb z različnimi, a tudi številnimi skupnimi problemi.
Spoštljivo me sprašujejo o Sloveniji in razmerah v njej, saj so nekatere za našo malo državo slišale prvič. "Želim, da bi si Slovenijo zapomnile po povezani skupnosti ljudi," jim razlagam.
"Skupnosti izjemnih, solidarnih ljudi, ki opravljajo različne poklice, so različno stari, imajo različne življenjske zgodbe in volijo različne stranke. Smo različni, a v mnogočem povsem enotni. Želimo si svet brez vojne, sovraštva, želimo, da bi vsi dostojno živeli, imeli socialno državo, vsem dostopno kakovostno javno zdravstvo in šolstvo, spoštovanje pravne države. To nas povezuje. V to verjamemo."
Ponosna sem na Slovenijo, na to skupnost ljudi. Ljudi, ki niso marionete, razmišljajo s svojo glavo in verjamejo v skupno dobro ter se vedno znova aktivirajo za skupne vrednote.
Iva Dimic in "samo ja pomeni ja"
V Inštitutu 8. marec si želimo, da bi bila tudi v državnem zboru slika podobna. Da bi bili v njem ljudje, ki sledijo vsebini in so zavezani načelom in programom, s katerimi so na volitvah iskali podporo. Vsake kampanje se zato lotimo podobno: brez predsodkov in posebnih pričakovanj pristopimo k vsem političnim strankam in njihovim poslanskim skupinam ter jih prosimo za pogovor in podporo. Verjamemo v moč sodelovanja civilne družbe in politikov in si vedno znova želimo, da bi se v kampanjah za teme skupnega dobrega (naj bodo to brezplačna šolska kosila, čist zrak v Anhovem, pravica do čiste in pitne vode ali pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok) povezali najrazličnejši politični akterji.
Nagrado Vital Voices Global Leadership, ki jih podeljujejo voditeljicam gibanj za človekove pravice, ekonomsko opolnomočenje in politične spremembe, je v četrtek v Washingtonu podelila ustanoviteljica gibanja Jaz tudi (#MeToo) Tarana Burke (levo zgoraj), dobitnice pa je pozdravila tudi bivša ameriška državna sekretarka Hillary Clinton.
Prva, ki nam je pokazala, da je to mogoče, je bila poslanka NSi in ženska, ki jo spoštujem, Iva Dimic. Ko smo v času Janševe vlade napovedali zbiranje podpisov za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, sem jo spoznala v državnozborskem odboru za izobraževanje, ki ga je vodila.
Na sejo sem bila povabljena po razkritjih spolnega nadlegovanja in nasilja v akademskem okolju. Med drugim sem spregovorila o nujnosti redefinicije kaznivega dejanja posilstva. Moje sporočilo je bilo, da, kot kažejo raziskave, 70 odstotkov žrtev posilstva otrpne. Ne zmorejo se braniti pred nasiljem. Na sodišču pa morajo, če želijo dokazati kaznivo dejanje posilstva, dokazati tudi, da so se fizično upirale. Sicer oseba, ki je dejanje storila, ni obsojena.
Povedala sem, da so poslanci in poslanke tisti, ki to lahko spremenijo. Da imajo moč, da sprejmejo zakon, ki ne bo zahteval takega dokazovanja. Da dokler ne spremenimo zakona po modelu "ja pomeni ja", žrtvam sporočamo, da so same krive, ker se niso dovolj upirale.
Spomnim se gospe poslanke Ive Dimic, ki me je zbrano poslušala. Vedela je, da sem do vlade in koalicije, del katere je bila, kritična, a je prisluhnila vsebini. Odzvala se je na moje besede, obljubila ukrepanje in predlagala sklep, ki naj ga odbor sprejme. Poslanka Levice Nataša Sukič je bila enako podpirajoča in je nadgradila sklep, ki ga je predlagala poslanka Dimic s kolegi, z jasno omembo tega, da nihče ne sme posegati v naše telo brez našega soglasja, da "samo ja pomeni ja".
Ravnanje poslanke Dimic je bila zame poučna lekcija o tem, da se ljudje lahko slišimo, četudi ne delimo političnih prepričanj. To je bilo sporočilo o moči univerzalnih vrednot in pomenu sodelovanja. Iva Dimic, Nataša Sukič in drugi, ki so se v nadaljevanju pridružili pobudi, so s svojimi dejanji vsem žrtvam spolnega nadlegovanja in nasilja sporočili, da imajo v parlamentu v vsej paleti političnih prepričanj svoj glas in zaščito.
Ko v tujini in medijih govorim o redefiniciji kaznivega dejanja posilstva, nikoli ne pozabim omeniti odločne geste poslank Levice in NSi.
Podpis za varen in dostopen splav oddajajo volivci vseh strank, tudi desnih
Danes, samo nekaj let pozneje, smo z Inštitutom 8. marec sredi naše največje kampanje do zdaj: po vsej Evropi zbiramo podpise za evropsko državljansko pobudo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice) za varen in dostopen splav, za udejanjanje svobode odločanja o rojstvu otrok. Za nekaj, kar je vpisano v našo ustavo, za kar naša država zagotavlja enake možnosti.
Inštitut 8. marec skupaj s sorodnimi skupinami iz vse Evrope zbira milijon podpisov za vseevropsko kampanjo za varen in dostopen splav.
Kampanja ščiti reproduktivne pravice in predlaga sprejetje evropske zakonodaje, s katero bi s finančno podporo Unije dostop do varne prekinitve nosečnosti omogočili 20 milijonom žensk v EU, ki danes do tega nimajo dostopa. Zakonodajna rešitev bi pomagala tudi 80 milijonom žensk v državah EU, kjer je splav legalen, a ni brezplačen, saj bi zagotovila, da bo osnovna zdravstvena storitev umetne prekinitve nosečnosti brezplačna.
Med kampanjo smo spoznali svojce žensk, ki so umrle v bolnišnicah na Poljskem, ker jim zdravniki niso pomagali, saj so dali prednost zarodku pred življenji žensk. Slišala sem pričevanja aktivistk in zdravnikov iz Malte, ki jih je strah javno govoriti o tem, da pomagajo ženskam do umetne prekinitve nosečnosti, saj jim zaradi tega grozi zapor. Zgodbo avstrijske študentke, ki kot natakarica zasluži 1.100 evrov na mesec in je komaj zbrala 900 evrov, kolikor je morala odšteti za splav. Slišimo pričevanja o tesnobah, stiskah in strahu.
V kampanji pa se je ponovno potrdilo tudi, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vrednota, ki jo v družbi deli velika večina ljudi. Med njimi so tudi ženske, ki povedo, da so prepričane, da se same za umetno prekinitev nosečnosti ne bi odločile in je ne bi izbrale, a razumejo, da se morajo o tem odločati posameznice same in da prepoved splava ter onemogočanje dostopa do varnega splava ne zmanjšujeta števila splavov, temveč le povečujeta število tistih posegov, ki so nevarni za zdravje in življenje žensk.
Prostovoljci in prostovoljke, ki po Sloveniji zbirajo podpise podpore, poročajo, da jih prispevajo tudi ljudje, ki ob tem povedo, da volijo stranke desnega političnega pola, a da to ne vpliva na njihovo odločitev za podporo kampanji in zakonodajni rešitvi, ki jo prinaša. Med njimi je tudi kandidat NSi David Klobasa, ki je oddal podpis podpore in kampanjo javno podprl.
Lepo je slišati in vedno znova dobiti potrditev, da ljudje razmišljajo o vsebini, da presegajo predsodke in razumejo, da je svoboda odločanja nekaj, kar presega njihovo individualno izbiro in vrednote. In da to sporočilo, ki smo ga zapisali v našo ustavo, zdaj skupaj prenašamo vsej Evropi.
"V NSi aktivizma Inštituta 8. marec in Nike Kovač ne podpiramo"
V Inštitutu 8. marec smo v kampanji za brezplačen in dostopen splav v Evropi vsem strankam in njihovim kandidatom na evropskih volitvah poslali vprašalnik o tem, kako bodo delovali, če bodo izvoljeni v Evropski parlament. Zanimalo nas je, ali bodo podprli rešitev, ki jo predlagamo in ki zagotavlja varen in dostopen splav vsem tistim, ki sprejmejo tako odločitev.
Pomembno je namreč, da volivci in volivke dobijo informacijo o tem, da se na volitvah 9. junija odločajo tudi o reproduktivnih pravicah, da bodo o usodi zakonske rešitve, za katero zbiramo podpise, odločali tisti, ki bodo izvoljeni v Evropski parlament. In da je zato prav, da vemo, kakšno stališče zagovarjajo kandidati in kandidatke liste.
Uradni odgovor stranke NSi je: "V NSi aktivizma Inštituta 8. marec in Nike Kovač ne podpiramo." Nič o vsebini vprašanja. Nič o dejanski temi. Samo splošna zavrnitev na podlagi imena tistega, ki nekaj predlaga.
Poslanka NSi Iva Dimic
Sporočilo me je negativno presenetilo. Taka retorika in politika, ki zavrača posplošeno in na osebni ravni, ni primerna za nekoga, ki se sklicuje na načela in vrednote. Stranka se je odločila, da ne bo sledila argumentom, premisleku in odprtosti, ki sta jo izkazala Klobasa in Dimičeva.
Odziv, za katerega so se odločili v stranki, je simptom politike, ki se ne osredotoča na vsebino in iskanje skupnih imenovalcev, ampak sledi logiki delitev in razdvajanja.
Odziv je verjetno tudi posledica zavedanja, da številni potencialni volivci in volivke NSi podpirajo pravico do varne in dostopne prekinitve nosečnosti. Zato je stranka kot izhod – namesto razkritja vsebinskih stališč – izbrala komunikacijski pristop polarizacije in razdvajanja. Politike, ki bi jo morali volivci in volivke zavrniti.
Odziv pa prikliče v spomin tudi prejšnja ravnanja stranke, izjave predsednika Mateja Tonina, da bi bilo treba dostop do splava otežiti, in izjavo nekdanjega vodje poslanske skupine Jožefa Horvata pred zadnjimi volitvami, v kateri je zanikal obstoj ustavne pravice do splava. Zdi se, da je s tem postalo jasno, kako bi ravnala taka politika, če pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ne bi bila zagotovljena z ustavo.
Česa na volitvah nočemo?
Pred nami so evropske volitve. Še pred nekaj leti se je zdelo, da udeležba na teh volitvah ni pomembna. A tokrat je drugače. V času vojn, podnebne krize in čedalje večjih socialnih razlik med ljudmi, v času, ko se glasovi, ki posegajo v svoboščine ljudi, krepijo, je glas na volitvah pomemben.
Še pomembnejše pa je odločanje na osnovi argumentov, stališč in ravnanj kandidatk in kandidatov ter njihovih strank. Nasprotovanje pravici do dostopnega in varnega splava ter svobodi odločanja o prekinitvi nosečnosti je zagotovo lakmusov papir za odločitev glede tega, kakšno prihodnost Evrope želimo.
Želimo Evropo, ki bo poskrbela za 20 milijonov žensk, ki danes nimajo dostopa do varne umetne prekinitve nosečnosti, ali Evropo, ki bo ignorirala stiske žensk? Bo to Evropa enakosti, svobodnega odločanja in upanja ali Evropa delitev, strahu in omejevanja osebnih svoboščin?
Zato je odločitev, zakaj na volitve in za kakšno prihodnost voliti, jasna.
Siolova kolumnistka Nika Kovač je antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo soboto v mesecu.
