Petek, 6. 9. 2024, 22.01
2 meseca, 2 tedna
Nika Kovač: Kraji, kamor z Alenko ne moreva skupaj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,89
V Parizu se bodo jutri končale paraolimpijske igre, ki se jih je udeležilo tudi 14 športnic in športnikov iz Slovenije. Franček Gorazd Tiršek je nosilec zlate medalje v streljanju z zračno puško stoje. Lokostrelca Živa Lavrinc in Dejan Fabčič pa sta na mešani ekipni tekmi osvojila bron.
Pred leti sem v živo spremljala paraolimpijsko smučanje, ko je Gal Jakič drvel po zasneženih strminah v Torinu. Z Galom sem še kot osnovnošolka in srednješolka preskakovala fizične ovire, katerih edino ime je brezbrižnost do sočloveka in njegovih posebnih potreb. Zato je dobro, a hkrati žalostno, da pogosto veliki športni dogodki v širši javnosti odpirajo vprašanje fizične dostopnosti javnih prostorov za ljudi z gibalnimi ovirami in posebnimi potrebami nasploh.
Paraolimpijske igre in fizične ovire na poti do olimpijskih prizorišč
Kmalu po začetku iger nas je pretresla izpoved nekdanje britanske paraatletinje Tanni Grey-Thompson, dobitnice 16 olimpijskih medalj s petih paraolimpijskih iger v vožnjah z vozičkom na različne razdalje. V svoji izjemni športni karieri je postavila tudi 30 svetovnih rekordov, po koncu aktivnega športnega udejstvovanja je ostala promotorka parašporta, njeno ime pa se pojavlja na seznamih najvplivnejših žensk v Veliki Britaniji.
Nekdanja vrhunska športnica se je želela udeležiti otvoritve paraolimpijskih iger v Parizu, tokrat v vlogi gledalke, a je na poti obtičala že na londonski postaji King's Cross, kamor je z vlakom zvečer prispela iz Leedsa. Petnajst minut je čakala na pomoč pri sestopu, nato pa obupala in se splazila na peron. "Sedla sem na tla, odrinila torbe in invalidski voziček in se zvlekla z vlaka. Na peronu sem začela kričati, naokoli ni bilo nikogar," je povedala za časnik The Guardian.
Britanska paraolimpijska šampionka Tanni Grey-Thompson. Fotografija je s paraolimpijskih iger v Sydneyju leta 2000, kjer je osvojila štiri zlate medalje.
S tem je Tanni Grey-Thompson opozorila na težave, ki jih doživljajo gibalno ovirane osebe že na začetku dnevnih ali daljših poti z javnimi prevoznimi sredstvi. V Parizu so sicer zaradi paraolimpijskih iger zanje izboljšali infrastrukturo, tako da so javni prostori, prevoz in trgovine dostopni vsem osebam z gibalnimi omejitvami (tudi starejšim, odraslim z otroškim vozičkom ipd.), smo lahko prebrali v članku na MMC RTV SLO. Do leta 2022 je bilo namreč v tem mestu samo 45 odstotkov občinskih stavb dostopnih ljudem z gibalnimi ovirami, napovedujejo pa, da jih bo do konca leta 2025 91 odstotkov.
Ko je Pariz prevzel organizacijo olimpijskih in paraolimpijskih iger, je premogel tudi zelo malo primernih avtobusnih postaj za te osebe, kar pomeni, da so imele podobne težave, kot so opisane v izpovedi nekdanje paraolimpijke.
"To je kraj na svetu, v katerem se počutim najmanj invalidno," je o izkušnji v olimpijski vasi za New York Times povedala paraveslačica Birgit Skarstein iz Norveške in dodala, da ji v vasi ni treba vnaprej načrtovati poti in preverjati, ali bodo na njej stopnice, dostopne toalete ipd. A zunaj olimpijske vasi je še veliko prostora za izboljšanje dostopnosti, največ na pariškem metroju, kjer je samo ena od prog povsem dostopna gibalno oviranim osebam.
Kot rečeno, so olimpijske igre pripomogle k izboljšanju dostopnosti mesta vsem (res pa so hkrati izselile lokalno prebivalstvo na obrobje in mesto dodatno gentrificirale, a to je že druga zgodba). Izpoved s postaje King's Cross v Londonu nas opozarja, da nekaj, kar bi moralo biti samoumevno v vsakem okolju, to je fizična dostopnost do javnih prostorov in v njih, nima prednostnega pomena v očeh lokalnih in državnih politik. Potreben je večji, v javnosti odmeven dogodek, da proračunska sredstva namenijo rešitvam, ki ljudem zagotavljajo osnovne pogoje za vključevanje in enakovredno sobivanje v družbi.
V skladu z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov bi morale javne zgradbe oz. prostori v javni rabi do 11. decembra 2025 urediti dostopnost za gibalno ovirane osebe. Jim bo to uspelo?
Moja Alenka
Moja dobra prijateljica in sodelavka Alenka se dnevno srečuje s fizičnimi ovirami in težavami pri dostopnosti do javnih prostorov, ki jih večina ljudi skoraj ne zaznava. Je pogumna, prijazna, optimistična ženska, ki namenja veliko časa delu v korist skupnosti.
Veliko se smeji. Znajde se v vsaki situaciji, poišče rešitev za vsako težavo. Preskoči lahko tri stopnice hkrati. Nikoli se ne utrudi in ne zboli. Ko smo vsi povsem utrujeni, ona vztraja in ne odneha. Je mama dveh otrok, ki jima je privzgojila čut za sočloveka in vključujočo skupnost, obenem pa sta ob njej razvila podobno črn smisel za humor, kot ga ima sama.
Alenka je gibalno ovirana oseba na vozičku. V srednji šoli si je kot sopotnica v avtomobilu, ki je bil udeležen v nesreči, poškodovala hrbtenico. Spoprijateljili sva se med delom za vodni referendum, od takrat sva veliko skupaj in z njo sem preživela že mnogo zanimivega.
Nedostopni kraji
Pogosto opažam, da Alenki družba nenehno sporoča, da je ne zanimajo njene vsakdanje težave, s katerimi se srečuje na poti po javnem prostoru, da je njihovo reševanje njena stvar, ne pa sistemski problem, ki bi ga morala reševati vsaka družba, ki ji je mar in je vključujoča do vseh ljudi. Četudi je Alenka iznajdljiva in dejansko sama reši večino zagat, se je že nekajkrat zgodilo, da sva najine načrte spremenili ali celo opustili, ker kraji, kamor sva želeli skupaj, njej niso bili dostopni.
Pred kratkim smo se člani in članice ekipe Inštituta 8. marec odpravili v enega največjih kinematografskih kompleksov v Sloveniji. Alenka si je lahko film ogledala samo z roba dvorane. Edini kraj za osebe, gibalno ovirane osebe, ki uporabljajo voziček, je tik pod platnom, na kraju, s katerega sede sila težko spremljaš projekcijo.
Tudi poti z javnim prevozom so za Alenko pogosto misija nemogoče. Na koncertih pa se rado zgodi, da pred njo stojijo ljudje, zato ne vidi na oder, težko pa se prerine prednje, kot se lahko pred visoke prerinemo tisti nižje postave.
Veliko je majhnih reči in težav, ki so z nekaj volje, energije in načrtovanja za gibalno ovirane osebe lahko hitro rešljivi. Za reševanje večjih pa sta nujni močna zaveza države in lokalnih skupnosti.
Opozorila zagovornika načela enakosti
Zagovornik načela enakosti je leta 2023 pripravil posebno poročilo Nedostopnost javnih objektov v Sloveniji za osebe z invalidnostjo. Na spletni strani zagovornika načela enakosti lahko preberemo, da 1.645 v celoti izpolnjenih vprašalnikov, ki so jih zbrali na uradu, razkriva, da vsak četrti upravljavec prostora v javni rabi meni, da mu do 11. decembra 2025, ko se izteče z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov določen rok za ureditev dostopnosti teh objektov, ne bo uspelo zagotoviti ustreznih gradbenih prilagoditev.
To pomeni, da je velik del javnega prostora za številne v Sloveniji nedostopen in da bo tako, četudi zakonodaja določa drugače, ostalo še nekaj časa.
Urad zagovornika načela enakosti je v zadnjih letih pripravil več posebnih poročil na temo fizične dostopnosti javnih prostorov, javnega prevoza in leta 2022 tudi dostopnosti srednjih šol za gibalno ovirane osebe. Ob vstopu v novo šolsko je pomembno ponovno opozoriti na ugotovitve urada glede fizične dostopnosti srednjih šol za te osebe. Le 26 odstotkov objektov vseh srednjih šol v Sloveniji je imelo leta 2022 zagotovljene vse pogoje za vključitev gibalno oviranih dijakinj in dijakov, pa tudi učiteljev in učiteljic v vzgojno-izobraževalni proces.
Opazne so razlike med statističnimi regijami, saj je v nekaterih osebam z gibalnimi ovirami polno dostopna le ena srednja šola ali so celo brez povsem dostopne šole. To pomeni, da jim država ne zagotavlja enakih možnosti za dostop do želene izobrazbe ali zaposlitve.
Povedno neobčutljivo je sporočilo šol, navedeno v povzetku poročila: "Pogosto pojasnilo srednjih šol na zagovornikovo poizvedbo je bilo, da še niso imele primera vpisa gibalno oviranega dijaka in zato niso odpravile arhitektonskih ovir."
Kot da že dejstvo, da je objekt šole zanje fizično nedostopen, ne pogojuje vpisa gibalno oviranih dijakov in dijakinj v to šolo. Stanje, opisano v poročilu zagovornika načela enakosti, in izjave, podobne navedeni, dejansko sporočajo, da za te osebe v teh šolah ni prostora.
Pravica do fizične dostopnosti javnega prostora
Alenka večino prostega časa namenja prizadevanjem za odpravo različnih neenakosti in boju za pravičnejšo ter bolj vključujočo družbo vseh. Tako družbo vzpostavljajo dejanja in infrastruktura solidarnosti, kot jo je definirala Alenka Zupančič, z močnima in dobro delujočima sistemoma javnega šolstva in zdravstva ter s socialno politiko, ki sistemsko poskrbi za to, da možnosti posameznikov in posameznic niso omejene z materialnim položajem družine in okolja, iz katerega prihajajo. Nenazadnje pa tudi z infrastrukturo, ki omogoča, da so javni prostori za vse fizično dostopni.
Siolova kolumnistka Nika Kovač je antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo soboto v mesecu.
