Petek, 5. 7. 2024, 22.02
5 mesecev, 2 tedna
Nika Kovač: Ana, od osnovnošolke do ženske, ki ni tiho
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,15
Slovenski raper Challe Salle
Leta 2017, ko je svet zajel vihar pričevanj o spolnem nadlegovanju in nasilju v pobudi #metoo, v Sloveniji ni bilo glasu, ki bi se mu pridružil z odmevnim "jaz tudi". Ne zato, ker se pri nas ne bi srečevali s spolnim nadlegovanjem in nasiljem. Nasprotno! Molk je pričal o tem, da imamo s tem v družbi veliko težavo.
Na Inštitutu 8. marec smo se odločili, da zaženemo kampanjo #jaztudi, v kateri bomo zbirali anonimna pričevanja žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja. Žrtve smo povabili, naj na spletu anonimno delijo svoje izkušnje, javnosti pa omogočili, da prebere anonimizirana pričevanja, ki so osvetljevala razsežnosti spolnega nasilja in nadlegovanj v naši družbi.
Zbrana pričevanja smo na inštitutu tudi analizirali. Ugotovili smo, da se spolno nadlegovanje in nasilje najpogosteje pojavljata v okoljih, ki jih dojemamo kot varna. Doma, med žrtvi bližnjimi ali znanimi osebami, v šolah, zdravstvenih ustanovah, na delovnem mestu. Najpogosteje so žrtve poznale storilce. Spolno nadlegovanje in nasilje se dogajata praviloma v razmerjih močnejših nad šibkejšimi glede na položaj, ki ga v družbi zasedata žrtev in oseba, ki jo nadleguje ali je do nje nasilna. Spolno nadlegovanje in nasilje pogosto spremlja molk okolice.
Veliko časa lahko preteče, preden žrtve komu zaupajo, da so bile zlorabljene. Nekatere so v pričevanjih kampanje #jaztudi zapisale, da svoje izkušnje s spolnim nadlegovanjem in nasiljem delijo prvič. Mnoge pa so opozorile, da so ljudje v njihovi okolici molčali, čeprav so vedeli, kaj se je zgodilo ali se dogaja. Neodzivnost, molk, oziranje stran, zamah roke, češ, saj to ni nič takega, celo zahteve, naj žrtev molči, čeprav je hudo, da drugi ne smejo izvedeti ... Brali smo tudi o pripombah bližnjih, da je žrtev kriva sama.
Glas spremembe
Spremembe v družbi zahtevajo pogumen glas, ki razkrije stiske, neenakosti, krivice, tudi nasilje. Glas, ki se upre uveljavljenim, pogosto zakritim vzorcem vedenja in razgali nesprejemljiva ravnanja in razmerja moči. Glas, ki sporoča, da je dovolj, da je treba nekaj spremeniti tudi na sistemski ravni.
Tak glas lahko aktivira množična gibanja, tudi takega, kot je bilo gibanje #metoo, za katerega Alenka Zupančič pravi, da je njegov ključni učinek, da razkriva strukturo in razmerja moči v družbi, ki omogočajo in reproducirajo spolno nadlegovanje in nasilje. S tem ko je ta razmerja naredilo vidna, jih je zamajalo in začelo spodnašati.
Spremembe so skupnost. Za doseganje pozitivnih družbenih sprememb je seveda potrebna kolektivna moč. Zato sta povezovanje in skupno delovanje tako pomembna. Ob tem pa ne smemo pozabiti na glas, ki je prebil molk, ki je prvi odmeval. Osebno je politično in osebe, ki zarežejo v družbeno strukturo, so pogosto tarče diskreditacij in napadov. Zato potrebujejo podporo in varnost, ki ju lahko zagotovi skupnost.
Po sporu med raperjema Challetom Salletom in Zlatkom so na dan prišle hude obtožbe o zlorabah mladoletnic in spolnih zlorabah, ki naj bi jih zagrešil prvi.
Dekle, ki je prekinilo dolgoletni molk
V preteklih dneh je v Sloveniji odmeval pogumni glas Ane, dekleta, ki je javno spregovorilo o svoji izkušnji.
Pri 15 letih ji je sodelovanje v nagradni igri prineslo zanjo sanjsko priložnost, da nastopi z zelo uveljavljenim glasbenim izvajalcem Challetom Salletom, idolom številnih mladostnikov in mladostnic v Sloveniji.
Anini starši so nagrado sprejeli, saj so jo razumeli kot možnost, da hči razvije pevski potencial in uresniči svoje želje. Niso imeli pomislekov glede takega nastopanja, saj je pevec gradil kariero tudi z nastopi na osnovnih šolah, njegov obraz pa je krasil zvezke številnih šolarjev in šolark. Še pred kratkim je nastopal kot ambasador zdravja v projektu ministrstva za zdravje in s policijo ter ministrstvom za vzgojo in izobraževanje osnovnošolcem predstavljal kampanjo Nasilje je čist' out!.
Sodelovanje med pevcem in petnajstletnico se z nagradnim nastopom ni končalo. Osnovnošolka je postala njegova spremljevalna vokalistka.
"Pri sedemnajstih si mi rekel, da sem dovolj stara, da začnem gledati starejše moške"
Pred tednom je v objavi na Instagramu Ana opisala svojo izkušnjo:
"Bila sem stara petnajst let, ko sem začela z rednim pitjem alkohola, ker si menil, da sem preveč plašna in da potrebujem nek zagon, ki naj bi mi ga dal alkohol, zato si mi podajal kozarčke in brisal nasmeh. Vsak teden sem garala od jutra do večera, da bi ti bila na vajah in nastopih všečna kot pevka in gradila na samozavesti, čeprav sem imela od rosnih let težave s samopodobo. Ob vožnjah domov si me spraševal o moji intimi in nagovarjal k pogovorom o seksu, čeprav se o tem nisem pogovarjala niti z vrstniki in mi je bilo vidno neprijetno. Po nastopu si me poljubljal po licu in vratu, čeprav sem imela prvi poljub komaj leto dni pred tem. Obljubljal si mi plačilo za nastope, za trinajst tednov nastopanja oziroma trinajst nastopov. Izkoristil si svoj položaj, vedel, da ne vem, kaj je delovna pogodba, in po koncu moje kariere kot tvoja spremljevalna vokalistka zabičal, da vse ostane med nama. Nisem se počutila samo manj vredno kot preostanek benda, počutila sem se izrabljeno. Pri sedemnajstih, ko smo s skupnim nastopanjem že zaključili, si mi rekel, da sem dovolj stara, da začnem gledati starejše moške, in me povabil na pijačo."
Aninemu pričevanju so sledile tudi druge izpovedi, ki so pripovedovale o podobnih vzorcih nesprejemljivega ravnanja. Challe Salle vse obtožbe zanika. Primere že obravnava policija, prijave so oddane, postopki tečejo. Ustrezne institucije bodo o primerih odločale. Pomembno pa je, da pri tem ne pozabimo, da lahko postopki trajajo nekaj let. So dolgotrajni in za žrtve izjemno naporni, toliko težji, če niso zaščitene in nimajo opore bližnjih in skupnosti.
Dekle, ki je spregovorilo
"Sama si kriva"
Spolno nadlegovanje in nasilje sta podobno kot ekonomsko in drugo izkoriščanje zaznamovana z razmerji družbene moči. Osebe, ki ju izvajajo, so lahko v družbi spoštovane, imajo ugled ali moč, tudi ekonomsko, ki jo uporabijo, da utišajo žrtev. Temu pritrjuje izpoved člana ekipe Challeta Salleta, ki je, kot piše v Mladini, povedal, da je za očitke pevcu vedel že dlje časa, da sam sicer nikoli ni bil priča nedopustnim ravnanjem, a da so z drugimi člani ekipe čutili, da nekaj ni prav. Ukrepal pa ni, ker si ni upal.
Vse našteto kaže, da je težko spregovoriti o dejanjih spolnega nadlegovanja in nasilja, da to zahteva pogum in sprejetje tveganja, da bo žrtev postala predmet obravnave v javnosti, ki za njo ne bo vedno podporna. Tudi zato so mnoge deležne nasvetov, naj se ne izpostavljajo z osebno izkušnjo, naj raje molčijo. Celo najbližji jih včasih dobronamerno odvračajo od tega, da bi javno spregovorile ali prijavile osebo, ki je dejanje storila, ker želijo žrtev zaščititi pred odzivi, zaradi katerih ji bo lahko še težje.
V pričevanjih #jaztudi pa so opisana tudi ustrezna ravnanja ob žrtvini izpovedi ali ob nedopustnih ravnanjih in zaščita žrtve, in to tako sorodnikov, prijateljev, naključnih prič kot tudi uradnih oseb, ki so zavezane žrtvam nuditi strokovno oporo in pomoč. A žal je prepogosto drugače. Kot bi v okolju za neopravičljivo in nedopustno dejanje iskali opravičila za osebo, ki ga je storila, in odgovornost prelagali na žrtev. Zato moramo biti jasni: žrtve niso krive same, kriv je storilec.
Kaj lahko storimo kot skupnost
Tudi Anina izpoved je bila deležna komentarjev, ki sodijo v nabor prej opisanih. Mnogi so dekletu očitali, da je o izkušnji spregovorila šele po toliko letih, nekateri so krivdo valili na starše, ki so mladoletnici dovolili, da nastopa na glasbenih odrih, na enem od YouTube kanalov so celo komentirali dekletov videz in jo označili za pripadnico kulta. Odzivi, ki zmorejo spregledati celo, da je opisovala ravnanja odrasle osebe do petnajstletne osnovnošolke.
Izpovedi žrtev moramo obravnavati drugače in žrtve tudi spodbujati, da o izkušnjah spregovorijo. Sporočati jim moramo, da časovna oddaljenost od dogodka ni ovira za prijavo. Da žrtev lažje spregovori, mora namreč zaupati, da ji bo po izpovedi lažje, da bo s tem zaščitila tudi druge in jih opogumila, ter da bo okolica prepoznala njeno stisko, ji nudila pomoč in oporo ter obsodila spolno nadlegovanje in nasilje.
Še pomembneje pa bi bilo, da bi žrtve zaupale v pristojne institucije, ki obravnavajo spolno nadlegovanje in nasilje, da bi verjele, da bodo v njih deležne strokovne podpore in pomoči – ne le tega, da bodo taka ravnanja v prihodnje preprečili, osebe, ki so jih storile, pa bodo zanj odgovarjale.
Pomembno je, da se zavedamo, da vsi krojimo družbeno realnost, ki (ne) tolerira spolnega nadlegovanja in nasilja, in sicer s tem, kako se nanju odzivamo. Smo tisti, ki o tem govorimo, se odzivamo na nedopustna ravnanja, zaščitimo žrtev, ko smo priče nasilnih ravnanj, vztrajamo pri strokovnem delu pristojnih institucij, predvsem pa žrtvi prisluhnemo in ji skušamo zagotoviti občutek varnosti.
Anina zgodba namreč ni osamljena, zahteva jasen odziv v javnosti s sporočilom, da tega v družbi ne dopuščamo. Vedno znova in znova.
Siolova kolumnistka Nika Kovač je antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo soboto v mesecu.
