Krik, ki zadnje tedne mrazi do kosti: "Voda!"

A v zadnjih dneh sem se nekajkrat zalotil pri tem, kako preračunavam, koliko višinskih metrov je od Ljubljanice do bloka, kjer stanujemo, ob tem pa sem ugotovil, da tudi vsi drugi v družini na skrivaj izračunavajo, kako daleč od doma so najbližje reke. Veliki deli Slovenije so poplavljeni, voda uničuje zasebno in javno premoženje, pred nami pa je, po napovedih, še kar nekaj deževnih dni, ki bodo samo še otežili že zdaj izjemno zahteven položaj. Tudi tokrat ugotavljam, da nimamo samo ene ali dveh Slovenij, temveč kar štiri.

Prva Slovenija – neposredno prizadeti V njej so tisti, ki so neposredno prizadeti ali ki to lahko vsak hip postanejo. Voda je poplavila njihova bivališča ali pa se jim nevarno bliža, zato ti ljudje v strahu iz ure v uro merijo nivoje rek ter drugih voda. In vsak centimeter višje, ko se te dvignejo, bolj nevarna sovražnica jim postaja voda in vse več možnosti je, da vdre v njihov dom ter s tem dolgotrajno zaznamuje njihovo življenje. Trudijo se, kolikor se da, kopljejo jarke, gradijo protipoplavne zidove in nasipe ter se poskušajo zaščititi pred uničevalno močjo sicer najpomembnejše tekočine na Zemlji. "Voda!" je krik, ki zadnje tedne mrazi do kosti. Pri tem niso sami. Gasilci, vojaki in drugi pripadniki civilnih iniciativ jim pomagajo skoraj do onemoglosti, garajo noč in dan, se potem komaj kaj oddahnejo in spočijejo, pa spet krenejo nazaj v akcijo. Včasih žal tudi zaman, saj vodi ni mogoče preprečiti njenega uničevalnega pohoda. Takim ljudem zdaj zniževati plače? Mislim, da ga ni junaka, ki bi si to upal! Spomnim se žledoloma v začetku leta, v katerem so (najbrž) prav ti gasilci, vojaki in drugi prostovoljci enako požrtvovalno odstranjevali tedanje posledice naravne katastrofe. Brez njih bi bil del Slovenije neprehoden še do danes, ko so pred njimi že nove preizkušnje.

Druga Slovenija – neposredno odgovorni V njej so tisti, ki so tudi del javnega sektorja ter javne uprave in so zadnjih 20 let večinoma preživeli v pisarnah, so pa neposredno odgovorni za izboljševanje protipoplavne varnosti. Po medijih navajajo falango dozdajšnjih slovenskih okoljskih ministrov, nekaj čez deset jih je bilo, nekaterih že dolgo ni več na družbenopolitični sceni in na splošno ne sodelujejo več v javnem življenju. Pristojni (prepozno) ugotavljajo grobe kršitve raznih predpisov v povezavi s pobiranjem vodarin, iz katerih bi se lahko marsikaj postorilo proti poplavam, na plan (prepozno) prihaja ogromna neučinkovitost v zvezi s črpanjem evropskih sredstev za uresničitev protipoplavnih projektov. Te ljudi se zdaj kliče na odgovornost. Večina se izmika in niti ne pride pred kamero, pred katero so se pred leti z veseljem postavljali, tisti, ki pa pridejo, zagotavljajo, da so se v svojem mandatu maksimalno zavzemali za reševanje poplavnih težav. Eden od njih je celo prevzel odgovornost v okviru svojega kratkega mandata, za katerega je jasno, da v tem času ni mogel kaj bistvenega storiti. Vse to je prepozno. Kaj pomaga, četudi vsi nekdanji ministri za okolje in prostor, skupaj z nekdanjimi predsedniki vlade in celotnim ministrskim kabinetom, dejansko prevzamejo odgovornost? V praksi ne kaj dosti. Okoljski projekti so stvar dolgoročnih in strateških premislekov in izvedb, z danes na jutri se ne da postoriti skoraj ničesar. Pred nami pa je približno pol leta zime in nizkih temperatur, v katerih zunanje fizično delo zastane. Resnejše infrastrukturne projekte se lahko, ob obilnih finančnih injekcijah in že povsem pripravljenih projektih, uresniči šele v nekaj letih. Do takrat bo padlo še veliko dežja in preteklo še ogromno vode.

Tretja Slovenija – posredno prizadeti Člani te tretje Slovenije so tisti, ki jih voda ni neposredno prizadela, a se jih je vse skupaj vseeno dotaknilo na človeški ravni. Na socialnih omrežjih dnevno pozivajo k raznim oblikam pomoči, od prevažanja razvlažilcev na razne konce Slovenije do finančne pomoči tistim, ki jo v tem trenutku najbolj potrebujejo. Veliko tega postorijo sami in s pomočjo prijateljev. Pogosto so najbolj radodarni tisti ljudje, ki že sami nimajo veliko ali pa imajo celo premalo, kar pa jih ne ustavlja pri tem, da ne bi darovali in donirali. Spet se kaže, da je solidarnost pogosto največja ravno pri tistih, ki so tudi sami bili ali pa celo so blizu tega, da bi jo potrebovali. Samo milo se mi lahko stori ob teh potezah ljudi, ki za svoj angažma ne pričakujejo nobene medalje – hkrati pa lahko prisluhnem tudi turobnim komentarjem tistih, ki upravičeno kritizirajo sodobno družbo, v kateri morajo celo socialno šibki ljudje s svojim (pre)majhnim premoženjem pomagati pri saniranju škode, za katero je pogosto neposredno odgovorna lokalna ali pa državna oblast. Narobe svet – javni sektor je v 20 letih od leta 1991 zrasel za štirikrat, s 40 tisoč zaposlenih na 160 tisoč – državljani pa kljub temu niso deležni niti osnovnega zagotavljanja varnosti njihovih domov pred naraščajočimi padavinami!

Četrta Slovenija – neprizadeti Teh se poplave do zdaj niso dotaknile v nobenem smislu, čeprav o njih dnevno poslušajo in gledajo poročila.

Globalne podnebne spremembe? So te čezmerne padavine, spomnimo se hudih spomladanskih poplav južneje na Balkanu, tudi posledica podnebnih sprememb? Težko reči. Podnebne spremembe (kot posledice človekove aktivnosti na Zemlji) so eno najpomembnejših in hkrati najbolj spornih vprašanj tretjega tisočletja, hkrati pa je to tema, kjer za zdaj ni bil dosežen še noben resen globalni konsenz, ki bi vodil do pomembnih odločitev na svetovni ravni. To je tudi glavna tema najnovejše knjige z naslovom To spremeni vse (This Changes Everything), ki jo je napisala svetovno znana aktivistka Naomi Klein (njeni prejšnji prevedeni knjigi sta Doktrina šoka in No logo), v njej pa dokazuje, da so vse bolj agresivni kapitalizem in okoljske spremembe nedvomno povezani. Iz knjige, ki bo v slovenščino predvidoma prevedena prihodnje leto, bom navedel samo en podatek: o tem, ali je treba zmanjšati emisije ogljikovega dioksida, se prepirajo že od leta 1990, torej nekako od osamosvojitve Slovenije – v zadnjega četrt stoletja se je pri preprečevanju izpustov zgodilo veliko premalo, v tem času pa so se letne emisije tega plina povečale še za nadaljnjih 61 odstotkov. Pa je šlo mimo 25 let!

Lokalne spremembe! Iz svoje mladosti se takih poplav v Sloveniji ne spomnim. So takrat pri nas bolje skrbeli za nevarnosti voda? Ali pa so se v zadnjih desetletjih res zgodile tudi tako očitne lokalne podnebne spremembe? Eno so namreč globalne spremembe, o katerih se bodo tako ali drugače dogovarjale velike sile, drugo pa so lokalne podnebne spremembe v naši deželi, na katere lahko vplivamo sami (delno celo z evropskim denarjem), da preprečimo ponavljanje takih poplav v prihodnosti. Čiščenja strug, obnavljanje opuščenih in propadajočih jezov, uresničitev drugih vodovarstvenih infrastrukturnih projektov so prioriteta, s katero lahko na lokalni ravni odgovorimo tudi na neodločenost globalnih sil pri vplivanju na svoje ravnanje z okoljem. Mi smo namreč tisti, ki bomo še naprej živeli na našem ozemlju in z njega dobivali tako pluse kot tudi minuse, ki jih bo prinesla narava. To seveda najbolj zanima tiste, ki spadajo v prvo Slovenijo. Oni so najbolj na udaru zdaj in tudi pri potencialnih prihodnjih poplavah. A dejansko se moramo za to zanimati tudi vsi drugi, ki nas poplave niso neposredno prizadele. Uničevanje našega ozemlja s strani narave zaradi naše nepripravljenosti bo slej ali prej neposredno prizadelo tudi preostale. Naslednjič morda v obliki suše, ko spet ne bomo imeli urejenih namakalnih sistemov. Takrat bomo pomanjkanje hrane čutili vsi. Boste v zvezi s poplavami kaj ukrenili na ta deževni konec tedna?