Hijene na truplu nepremičninskega davka

Ciniku bi se lahko celo zazdelo, da je odločba ustavnega sodišča vsem kar prav prišla. Najbolj seveda Karlu Erjavcu, da je lahko še nekajkrat povedal, kako je bil ves čas proti, nato pa se postavil v spravljivo držo, češ, zdaj je treba najti rešitev in dobra je vsaka, ki ne bo prizadela njegove volivne baze. Stari politični lisjak pač ne bo rušil vlade, ampak bo raje na kavici z upokojenci v miru počakal, da se zruši sama. Koalicijski špas teater Zabavno je opazovati, kako skušajo člani koalicije padec zakona izkoristiti, da bi pa zdaj mogoče vendarle dosegli tisto, česar v prejšnjih poskusih niso. Državljanska lista bo tako zdaj morda vendarle preprečila dvig kakšnega davka – čeprav se bo na koncu verjetno zadovoljila s tem, da se bo dvignil malo manj, kot bi se brez njenega načelnega in trdnega stališča. Minister Čufer bo z njeno pomočjo zdaj morda vendarle pripravil resen program zniževanja stroškov javnega sektorja – čeprav se bo ta podvig končal takoj, ko se bo Branimir Štrukelj z dvema učiteljicama in tremi transparenti med potjo na dopoldansko malico ležerno sprehodil mimo parlamenta. Na drugi strani socialno demokratska tovarišija upa, da se bo zdaj končno uspela znebiti finančnega ministra, ki vsake toliko časa malo uide izpod nadzora in napove kakšno privatizacijo ali krčenje stroškov – čeprav je v resnici toliko zaposlen z izdajanjem vedno novih obveznic, da za kaj drugega niti nima časa. Njihova težava je, da ne vedo, kako bi se ministra znebili, ne da bi naravnost zahtevali njegov odstop, podobno kot tudi ne vedo, kako bi prišli do volitev, dokler še imajo dobre ratinge, ne da bi prej zrušili vlado. Zato pač malo porobantijo, zapojejo kakšno partizansko in gredo zjutraj spet v službo, kot da ni bilo nič narobe. Najbolj zabavno pa je, kako so ustavno klofuto skušali obrniti v svoj prid v Pozitivni Sloveniji. Predsednica vlade si ni niti dobro oddahnila in je še vsa rdeča v obraz uprizorila kalimerovsko tarnanje o tem, kako so za vse njene težave krive prejšnje Janševe vlade. Celo Jani Möderndorfer je dočakal svojih pet minut, ko je v Odmevih izustil piarovski spin leta, po katerem je to, da si je ustavno sodišče upalo razveljaviti 200 milijonov težak zakon, dokaz, da nismo več finančno ogroženi in da vlada dela dobro. Medtem pa seveda beremo špekulacije, kako ata Zoran pripravlja še en poskus vrnitve na Antarktiko, kjer ga čakajo izgubljeni pingvinčki. Molk je zlato opozicije Vas ob vsem tem res čudi, da je opozicija, po začetnih izjavah o koncu vlade Alenke Bratušek, zadnje dni nekako potihnila? Saj jim vendar ni treba reči ničesar! Če ne prej, so se Janša in tovariši v času razpadanja Pahorjeve vlade naučili pravila, da ko si levica skoči v lase, je najbolje stopiti na stran in počakati, da se – že vsi plešasti – kar sami znajdejo na volitvah. Drugo pravilo pa je, da je poraz na ljudskem glasovanju politično veliko bolj smrtonosen udarec od kakršnih koli manevrov opozicije v parlamentu. Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Tako kot pred tremi leti bomo tudi zdaj imeli referendum o arhivih. V državnem zboru na sprejem čaka zakon o delu na črno in njegov člen o sosedski pomoči ni kaj dosti drugačen od tistega, zaradi katerega je pred tremi leti ljudstvo zavrnilo tudi ta zakon. Poleg tega obstoječim dodaja še nove birokratske izmišljotine v obliki vrednotnice – in če zakona ne bo zavrnila že koalicija sama (prvo pravilo), ni vrag, da ne bomo dobili še enega referenduma (drugo pravilo). Dodajte temu še majske evropske volitve, kjer se bo pokazala vsa majhnost "največje vladne stranke", ter jesenske lokalne, na katerih se ponavadi dobro odrežejo tudi bolj tradicionalne desne stranke, in zgodba je zaključena. V tej luči je vprašanje, ali bi morala predsednica vlade zaradi ustavne odločbe odstopiti, zgolj vprašanje njene časovne preference. Prevedeno iz ekonomskega žargona: ali želi sama čimprej imeti mir ali pa želi raje dati levici še pol leta časa, da na prihajajočih volitvah v miru preizkusi različne "nove obraze"? Ali bi moral zaradi ustavne odločbe kdo odstopiti? Ustavno sodišče ni na svetu zato, da bi odločalo o obstanku ali padcu neke vlade. Imamo ga, da nam razloži, kako splošne ustavne določbe razumeti in uporabljati pri konkretnih zakonskih vprašanjih. Tokrat je delo opravilo zelo dobro in v odločbi, ki jo je vredno prebrati, pojasnilo vrsto temeljnih stvari glede predvidljivosti davčne obremenitve, varstva pravic zavezanca v davčnem postopku, postavljanju mej samovoljnosti države, dopustnem razlikovanju med različnimi davčnimi zavezanci in podobnem. Branje odločbe nam tudi razkrije, da davek ni padel samo zaradi sklicevanja na zakon o množičnem vrednotenju, ki ga je pripravila prva Janševa vlada (s tem izgovorom se je skušala odgovornosti znebiti predsednica vlade). Padel je tudi zato, ker ni omogočil ustrezne pritožbe na odmero davka, ker je rezidenčnost nepremičnine ugotavljal na podlagi prijave stalnega bivališča, ker je neutemeljeno določil nižjo stopnjo za energetske objekte, ker občinam ni prepustil večjega dela prihodkov in ker je določil prehodno obdobje, v katerem ta davek sploh ne bi bil izvirni prihodek občin. Vse to so določbe, ki jih je državnemu zboru predlagala vlada Alenke Bratušek. Ugotavljanje ustavnosti zakona seveda ni tako enostavna in objektivna stvar, kot je, na primer, merjenje povprečne dnevne temperature na Trgu republike. Zato ni mogoče trditi, da bi vlada in poslanci morali vedeti, da sprejemajo neustaven zakon, ali da so neustavnost zagrešili namerno. To jih opere krivde, ne pa tudi odgovornosti. Pri vprašanju, ali bi nek politik moral odstopiti, pa gre ravno za odgovornost in ne za krivdo. Zaradi krivde se gre v zapor, zaradi odgovornosti se odstopi. Breme odgovornosti je sorazmerno z velikostjo narejenih napak in njihovih posledic. Pri nepremičninskem zakonu so bile pravne napake velike in posledice bi prizadele veliko preveč ljudi. Toda ne gre le za odgovornost za konkretno dejanje, gre tudi za odgovornost do samega sebe, do javnosti, do načel in temeljne politične higiene. Glede tega ima Branimir Štrukelj popolnoma prav: ne morejo ministri napovedovati, da bo vlada svoje napake popravljala z rezi v javni sektor (ali z nadomestnimi obremenitvami gospodarstva), ne da bi prej sama, v celoti ali vsaj pristojni minister, prevzela odgovornost za nastali položaj. In to ne po Pahorjevo, ampak čisto zares, z odstopom.