Petek, 18. 10. 2024, 22.25
4 ure, 20 minut
Janez Šušteršič: Zakon vinske kraljice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Fotografija je simbolična.
Ne bojte se, ne nameravam pisati o zakonskih težavah naše vinske kraljice. Tudi če bi hotel, ne bi mogel, ker vinska kraljica ne sme biti poročena. Natečaj za vinsko kraljico namreč določa, da mora biti kandidatka "samskega stanu". Razlogi, s katerimi je direktor Pomurskega sejma, ki natečaj organizira, utemeljil ta pogoj, pa ne sodijo le v prazgodovinsko ropotarnico stereotipov o mladih ženskah, ampak so tudi odlična ponazoritev mentalitete, ki pri nas ne le izbira kraljice, ampak tudi piše zakonodajo.
Naj vam natrosim nekaj cvetk direktorja Pomurskega sejma Janeza Erjavca, kot so bile objavljene:
Dekle naj bi bilo neporočeno, saj aktivna zakonska zveza tako ali drugače prinaša delitev del med partnerjema. Zaradi navedenega bi bile oškodovane bodisi zadolžitve vinske kraljice Slovenije bodisi obveznosti, ki jih prinaša življenje v skupnem gospodinjstvu.
Obveznosti vinske kraljice Slovenije so relativno zahtevne in bi lahko omejevale skrb za otroka.
Kandidatka je lahko v partnerski zvezi, mišljeno je, da naj ne bi bila poročena. Zveza je celo dobrodošla, saj jo lahko partner spremlja na njenih popotovanjih in ji pomaga pri prevozih.
Poleg vseh teh modrosti, polnih skrbi za družinsko srečo in obveznosti drugih oseb, je direktor pojasnil tudi, zakaj kandidatka ne sme biti starejša od 25 let. Predvidevajo namreč, da bi obveznosti kandidatke po 25. letu starosti, kot so zaključevanje študija, pisanje magistrske naloge, iskanje zaposlitve oziroma aktivna zaposlitev, dekle omejevale pri opravljanju poslanstva vinske kraljice Slovenije.
Slinasti stari "dedci"
Gospoda Erjavca ne poznam. Po teh izjavah si ga predstavljam kot brkatega "dedca", ki rad nagne kupico žlahtne kapljice in se slini ob brhkih točajkah, ki mu jih prinašajo na mizo. Očitno tudi ne pogleda kaj dosti izza svojega omizja, saj še ni opazil, da v skupnih gospodinjstvih z otroki živijo tudi neporočene ženske. Šolski sistem mu je tudi precej tuj, sicer bi vedel – o, groza! – da lahko najbolj pridne med nami magistrsko nalogo pišejo tudi že prej kot pri 25 letih.
Za letošnjo vinsko kraljico Slovenije je bila v začetku leta okronana 23-letna Sanja Ferjančič. Zdaj se začenja izbor nove.
Poleg tega je v svojem razmišljanju tudi nedosleden. Enostavno ni šel dovolj daleč. Če bi šel, bi ugotovil, da obveznosti vinske kraljice verjetno niso združljive niti s statusom profesionalne športnice, zaposlene s polnim delovnim časom, podjetnice, skrbjo za ostarele ali bolne družinske člane in še čim. Za te njihove "nevinske" obveznosti ga očitno ne skrbi kaj preveč.
Skrbi ga samo to, da se mlade mamice ne bi mogle v celoti posvetiti otroku in zraven mimogrede še malo "popedenkati" svojega moža.
Prepovedati ali omogočati?
Kdor že je določil pogoje za vinsko kraljico, ima očitno neke svoje predstave o tem, kaj počnejo mlade ženske pri določeni starosti, kaj je zanje dobro in primerno, če so poročene in imajo otroke, in česa zaradi tega ne bi zmogle. Zaradi teh svojih predstav se je odločil prepovedati prijavo določenim kategorijam oseb.
Šlo bi tudi drugače, tako, da bi prijavo dovolil vsem, odločitev pa prepustil njim samim. Namesto prepovedi bi lahko na natečaju samo napisali, kakšne so obveznosti vinske kraljice, kakšno je plačilo in kakšna je kazen, če obveznosti krši. Vsaka razumna mlada ženska, ki bi razmišljala o prijavi, bi iz tega znala sama zase oceniti, ali bo obveznosti zmogla ali ne. Pri tem bi seveda upoštevala tudi vse svoje osebne okoliščine in želje, ne le morebitnega materinstva, študija ali iskanja službe.
Upam si trditi, da tudi večina naših predpisov temelji na podobni mentaliteti kot pogoji za vinsko kraljico – da je ljudem bolje nekaj prepovedati, kot pa jim omogočiti, da se odločajo sami zase.
Ko kupico nagnejo zakonodajalci
Zdi se, kot da tisti, ki pišejo in sprejemajo predpise, ves čas razmišljajo samo o tem, kako bi drugi ljudje morali živeti. Pri tem ljudi po svojih predstavah o njihovem življenju mimogrede pokupčkajo v kategorije in jim glede na to predpisujejo obveznosti in pravice, ne da bi pri tem kdaj zares pokukali izven svojega omizja.
Zato večina naših zakonov temelji na različnih statusih in kategorijah. Tako kot poročena ženska menda ne zmore biti še vinska kraljica, tudi zdravniki in zdravstveni delavci ne zmorejo hkrati dobro in prizadevno delati v javnem in zasebnem sektorju. Zato poročenim prepovemo biti kraljica, zdravnikom iz javnih zavodov pa prepovemo samoplačniško delo – in s tem rešimo težavo, ki obstaja v glavah tvorcev predpisov, ne pa v glavah tistih, na katere se predpisi nanašajo.
Fotografija je zgolj simbolična ...
Davke in prispevke plačujemo glede na to, v kakšni obliki opravljamo delo ali dejavnost, in šele potem, podrejeno, glede na to, koliko smo s tem zaslužili. Delovna zakonodaja še vedno temelji na predstavi, da si vsi ljudje najbolj od vsega želimo redno zaposlitev za nedoločen čas, z ne preveč nadurami in z dovolj dolgimi odmori. Kdor dela drugače, je bodisi prekarec, ki ga je v to prisilil delodajalec, bodisi špekulant, ki se želi izogibati davkom (in ne, na primer, nekdo, ki si želi nekaj več osebne svobode).
Na takšni prevzetni vsevednosti o drugih ljudeh temelji tudi večina drugih prepovedi. Ker pisci zakonov bolje od nas razumejo podnebne spremembe, nam omejujejo načine prevoza, ogrevanja, dinamiko dnevne porabe električne moči in še marsikaj. Ker bolje od nas vedo, kaj je primerno reči, nam predpisujejo dopustne načine uporabe svobode govora in jezika. Z velikim navdušenjem jim sledijo različni aktivisti, ki svojo srečo najdejo v občutku večvrednosti, skrbno negovanem z nenehnim zgražanjem nad drugimi ljudmi.
Dobri in slabi zakoni
Paul Hayne, liberalni ekonomist in teolog, je nekoč zapisal, da so dobri zakoni tisti, ki ljudem povečujejo nabor možnosti, in slabi tisti, ki možnosti omejujejo. Dober zdravstveni zakon bi recimo zdravstvenim delavcem dopustil, da prosto izbirajo, kje in po kakšnih pogodbah bodo delali, ljudem omogočil, da se zdravijo, kjer želijo, zdravstveni blagajni pa naložil plačilo zavarovanih storitev ne glede na to, kdo in kje jih je opravil.
Po Heynovem merilu je večina naših zakonov slabih, saj v glavnem prepovedujejo, omejujejo in "urejajo", namesto da bi odpirali različne možnosti – kot da bi se najbolj od vsega na svetu bali, da bi ljudje ravnali po svoji presoji in pameti. Tako je zato, ker tudi tisti, ki se proglašajo za liberalce, to prenehajo biti takoj, ko dobijo možnost z zakoni urejati življenja drugih ljudi.
Liberalne zakone in druge predpise bomo žal dobili šele takrat, ko bo tudi večina ljudi razumela, da so zakonodajalci na svetu zato, da jim olajšajo življenje, ne pa zato, da jim ga "urejajo" po svojih lastnih merilih.
Siolov kolumnist dr. Janez Šušteršič je znan slovenski ekonomist in mednarodni strokovnjak za podporo ekonomskih reform in usposabljanje državnih uprav. Leta 2012 je bil finančni minister, pred tem pa tudi direktor urada za makroekonomske analize in razvoj. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo soboto v mesecu.
