Nekdanji partnerji so za večino boleča ali pa nadležna tema. Ob spominu na njih se pojavi kup nepredelanih čustev, opominov na minule srečne trenutke, na pogorele načrte in nikoli uresničena imena potencialnih otrok.
Če pa je od zveze minilo že dovolj časa, se lahko ob spominu na bivšega pojavi tudi tak mini notranji ples sreče in veselja, ko ob zvokih Lambade srkaš travarico in se po duši praznično mažeš s cukerpeno, ker ti je ta človek s svojim odhodom naredil največjo mogočo uslugo.
Darilo ali kazen?
V idealnem svetu bi s svojimi bivšimi ostali prijatelji. Ker naj bi se spremenilo samo eno čustvo, ne človek. To pomeni, da bi lahko skupaj še vedno pili kavo in strmeli v televizijo, pač vse to oblečeni in brez želje po stapljanju src. Ker kaj pa je zveza drugega kot prijateljstvo z dodatkom? A ideal je milje proč, ker se večina ljudi ne razide na hollywoodski način "nepremostljivih razlik".
Ne, večinoma se razidemo jezno. Občasno z željo po izdelavi vudu lutke, v katero bi ob goveji župi strastno zabadali iglice v genitalni predel in čakali na večerna poročila, kjer bi govorili o moškem, ki je čez noč čudežno, a boleče postal ženska. Tragično.
Ker bodimo iskreni, konec zveze je bedno obdobje. Redkokje se za ta dogodek odpre šampanjec, povabi prijatelje, nareže kiblflajš in zapleše. Večinoma eden joče, drugi pa v mislih že šlata nekoga novega. Večinoma je eden proti, drugi pa zelo za. In večinoma si takrat želiš, da tega človeka nikoli ne bi spoznal. Dokler ne pride naslednji in ... Dokler ne razumeš, zakaj je bil prejšnji le odlična lekcija.
Adijo, kruti svet
Ob koncu svoje prve zveze sem mislila, da bom umrla. Brez pretiravanja. Mislila sem, da bom legla na ploščice v kopalnici, si prižgala par čajnih svečk in počakala, da pride matilda. Še koso sem si na kraj dogodka skoraj pritovorila sama, samo da bi bilo čim prej za mano. Ker me je bolelo na delih, za katere nisem vedela, da lahko v resnici bolijo.
Ampak pozneje sem dojela, da me je mnogo bolj kot srce bolel ego. Ker sem bila zapuščena. Od človeka, za katerega sem verjela, da bo postal oče moji Izabeli in Taneju. Od človeka, ki bi mu lahko ob praznikih pekla pecivo ter ga na pregledu prostate ljubeče in z minimalnim pridihom posmehovanja držala za roko. A na srečo se srce zaceli, ego pa spozna, da sploh ni tragično, če je malo vnet.
Bivši gre samo enkrat na led
A ko je enkrat konec, je ... To šele začetek. Ker če smo res iskreni in preverimo statistiko, se redkokateri par takoj prvič razide za zmeraj. Ker je težko odkorakati od nečesa domačega (kot je tudi težko odkorakati od Domačice). In načeloma gre pri tem predvsem za egotripe tistih, ki zapuščajo druge. Nekako ti naši bivši vedno vedo, kdaj se ti je v življenju po tej španski nadaljevanki z njimi na obzorje končno narisal nekdo, ki morda ni povsem moten in bi lahko imel potencial.
In kakor hitro se to zgodi, se javijo. Kot da bi imeli svoj osebni informbiro, ki bi jim dnevno dostavljal podatke o tem, kako se počutimo mi, ranjeni in puščeni. Ko smo slabo, jih ni. Ko bi lahko bilo boljše, pa se priklatijo, se zavihtijo z vseh žensk, ki so jih mimogrede podirali, ter te soočijo z jebeno najboljšim stavkom, ki že v samem štartu prinaša pogubo: "Veš, jaz sem razmišljal ... "
Si ti klinca ...
Ni razmišljal. Mogoče je razmišljal, kaj bi jedel, kam bi šel, katero igrico bi igral in kdaj bo spet čas za fuzbal, ampak on o tem ni razmišljal. Vsaj ne na način, ki bi karkoli spremenil. On samo potrebuje rezervo. Nekoga, h kateremu se bo lahko vračal vsakič, ko se drugje ne bo počutil privlačnega, dovolj dobrega, razumljenega ali sploh moškega. To potrebuje. Tebe ne. On potrebuje samo tvoje oboževanje njega.
In tu se lahko odločiš. Boš nekdo, ki čaka na nekoga, ki bo fragmentalno udrihal po tvojem srcu zavoljo lastnega egotripa, ali boš nekdo, ki iz tega odnosa potegne najboljše zase in ... Gre naprej. Ker je ne glede na vse oboževanje bivšega treba vedeti, da je postal bivši z razlogom. In ...
Lassie se vedno lahko vrne. Samo ti si se vmes preselila.
4
