Boštjan Udovič: Slovenci res ne maramo sosedov?

Vsak od nas se lahko hitro spomni kakšnega dogodka, ko se sosedi niso obnašali tako, kot smo si sami želeli. Na primer, da njihov pes hodi na potrebo na našo sveže pokošeno trato ali pa da je njihova smreka svoje veje razširila na naš vrt in nam s svojo smolo zamazala ravnokar kupljeno vrtno pohištvo. Če k temu dodamo še magično premikanje mejnikov, s čimer si običajno slovenski človek želi povečati zemljišče, ki ga ima v lasti (pustimo, če mu tistih nekaj centimetrov koristi ali ne), že vidimo, da gre za neke vrste medsosedsko folkloro, ki je lastna prav vsem slovenskim pokrajinam.

Zemljokrast kot vodilo medsosedskih odnosov

Nekateri, s katerimi sem kdaj pa kdaj odprl to temo, so me prepričevali, da Slovenci sosedov ne maramo, ker so nam naši "narodni" sosedje vedno stregli po življenju, nam jemali ozemlje, nas potujčevali.

Te težke zgodovinske zgodbe naj bi se vpisale v kolektiven spomin, ki se potem vsakodnevno udejanja tudi na ravni odnosov med posamezniki. Torej: neznosni odnosi do sosedov naj bi bili predvsem zgodovinski, manj pa družbeni pojav – zadnji pač le toliko, kolikor se je zgodovina zapisala v naše gene. Pa je res tako?

Dvom o tej "zgodovinski tezi" se mi je porodil pred tednom dni, ko sem v Tivoliju videl skupino otrok, ki se je igrala igrico zemljokrast. Doma sem zvečer ob tem, ko je sosed že nadležno vadil klavir, poguglal, od kod je ta igrica prišla k nam. In glej ga zlomka! V njej ni nič uvoženega, prav avtohtono kranjska je.

Zemljokrast je ena od bolj tradicionalnih otroških igric. No, če te torej že od otroških let pitajo z igricami, v katerih si vesel, če kakšni državi (ali človeku) suneš malo zemlje, potem ni čudno, da je naš odnos do sosedov še vedno pogojen z zemljiško lastnino. Pravo ali pa tisto, ki bi nam, če bi bile v deželi pod Alpami stvari takšne, kot bi morale biti, pripadala.

Tri vrste sosedov

Prvi odnos bi lahko imenovali "odvečen sosed". Pri tem odnosu gre za vnaprej negativno naperjen odnos do soseda, ki ne more ničesar narediti prav. Njegovo vadenje klavirja ali violine je katastrofalno, zemlja, ki jo uporablja, ni njegova, ker bi morala biti naša. Bognedaj, da ima kakšno zabavo. Takrat mirno pokličemo njega (ali  pa vsaj policijo), da mora glasbo stišati, saj ne more po nemarnem motiti našega blagodejnega spanca.

S takim sosedom se hitro zapletemo v špetir. On je bil tisti, ki je geodetu prišepnil, da mejnik premakne bolj na naše, in tudi tisti, ki ni pravočasno postrigel grmičevja, da zdaj zeva skozi našo ograjo. In on prehitro vozi in praši naše sveže oprano perilo. Vrag ga pocitraj! Kdaj bo ugotovil, kje mu je mesto?!

Foto: Getty Images Drugi odnos je popolnoma drugačen. Imenovali bi ga lahko "zaželen sosed". Ta odnos temelji na občudovanju soseda, kajti on ima vse, kar bi si mi želeli imeti. Dober avto, lepo hišo, bazen … lahko bi rekli, da smo mu celo (malo) nevoščljivi.

Njemu dopuščamo in odpuščamo vse. To, da parkira svoj veliki avto tudi na naši zelenici, ker ne gre povsem na njegovo dvorišče; celo to, da njihova mačka za stranišče uporablja ravno našo gredo z vrtnicami. In izjemno smo veseli ter počaščeni, če nam kdaj iz svojega velikega avtomobila pomaha v pozdrav. Takrat nam srce vzdrhti kot kakšnemu pubertetniku, ko ga pogleda mlado dekle.

In obstaja tudi tretja kategorija sosedov, ki bi jo lahko imenovali "on-je-naš-sosed?". Takih sosedov ne poznamo. Med nami in njimi smo postavili visoke ograje, da si ne gledamo na dvorišče. Vsak ima svoj vhod, nihče nikogar ne moti. In če se slučajno srečamo, se morda pozdravimo – a le, če se moramo.

In takih sosedov ni ogromno samo v blokih, ampak jih je vse več tudi na deželi. Seveda se bomo do njih opredelili, če bodo kupili dober avto ali če nas bodo kdaj povabili v svoj bazen, prav tako, če bo njihova žoga kdaj priletela na naš rožnat vrt. A dokler se nič od tega ne zgodi, naj bodo, kjer so, in naj živijo, kot želijo.

Ne vrag, le sosed bo mejak!

Seveda povedano ne velja samo za vsakodnevne medsosedske odnose na osebni ravni, ampak tudi za odnose Slovenije s sosednjimi državami.

Začnimo na zahodu. Naše razumevanje Italije spada v tretjo kategorijo. Italijo v izhodišču razumemo kot državo, ki nas ne zanima. Radi imamo toskanske in furlanske vasice, njihovo vino in hrano, morda kakšno smučišče v Dolomitih, a kaj več je že zunaj našega dometa. Zanje nismo preveč zainteresirani, morda smo občasno malce pokroviteljski, res pa je, da ne maramo, da bi oni kupovali naše nepremičnine na Krasu ali v slovenski Istri, pri čemer jih mi brez težav v Trstu in Gorici.

No, če pa nam kaj ušpičijo, na primer da kakšen njihov aktualni minister, nekoč še v drugi funkciji, na nekem predvolilnem shodu zavpije "Viva Istria e Dalmazia italiane!" (Naj živita italijanski Istra in Dalmacija!), se hitro razburimo. In napišemo kakšno protestno pismo ali noto. A to ne traja dolgo. Kmalu se spet vrnemo v stanje odnosa nezainteresiranosti in se raje kot o njihovih podvigih sprašujemo, kje se da v zamejstvu dobro jesti in piti.

Hrvaška se sprehaja med prvima dvema kategorijama sosedov. Med 1. aprilom in 30. septembrom je "zaželen sosed", od 1. oktobra do 31. marca pa "odvečen sosed". Odnose s Hrvaško torej določajo predvsem vremenske razmere ter časovne komponente, kdaj lahko v njihove kampe odpeljemo prikolice ali končno prezračimo naš vikend. In še: pozno jeseni in pozimi se radi zgražamo nad hrvaškimi cenami, spomladi in poleti pa te sprejmemo brez težav, saj jih je kamnita plaža gotovo vredna.

Foto: Shutterstock Seveda vse ni črno-belo. V Sloveniji imajo mnogi mediji do Hrvaške vedno enak odnos, ki ga izrazijo z metaforičnim poimenovanjem "južna soseda". In kot vemo, ima beseda jug v (mednarodnih) odnosih izjemno zanimivo konotacijo, ki ni ravno pozitivna.

Madžarska, ki je od Ljubljane oddaljena toliko kot Hrvaška, je za tipičnega Slovenca miselno zelo, zelo daleč. Zato jo lahko mirne vesti umestimo v kategorijo "ona-je-naš-sosed?". O njej ne vemo skoraj ničesar, žal pa nas tudi ne zanima kaj dosti. In četudi bi nas morala zanimati, pa tudi kaj več, bi se morali o njej podučiti, raje namesto tega uporabljamo stereotipe in predsodke.

Pogosto te tri: pikantna salama, golaž in nerazvitost. Slovenci o nobeni sosednji državi nimamo toliko stereotipov in predsodkov kot prav o Madžarski. Kar je žalostno in napačno. Navdihnjeni s stereotipi in predsodki pogosto pozabimo tudi, da Madžarska ni enako temu, kdo je na čelu njene vlade, in da se vlade menjajo, države pa ostajajo.

In končno: Avvvstrija. Popravljam se. Sosednja Avvvstrija (namenoma poudarjam "v", ker ga mnogi Slovenci vedno izrečejo z nekim žarom). Avstrija je država, ki jo Slovenci občudujemo. Je sanjska dežela, kjer je vse drugače. V Avstriji vlada red, stvari delujejo, birokracije ni. Skratka: je država, kjer se cedita med in mleko. Ko bi le bilo tako. Če bi vprašali Avstrijca, kaj si misli o svoji državi, pa bi vam povedal to v slovenščini, bi mislili, da govori o Sloveniji.

A pustimo to vnemar. Do Avstrije se vseskozi obnašamo izrazito podrejeno. Veseli smo, če nas kdaj pohvalijo ali nam naklonijo kakšno minutko svoje pozornosti. Za ta mahljaj ali nasmešek smo pripravljeni pozabiti, da imajo na Karavankah in v Šentilju že od leta 2016 neupravičen nadzor na meji; da indeksirajo otroške dodatke in s tem naše ljudi, ki delajo v Avstriji, spravljajo v slabši položaj v razmerju do Avstrijcev, kar je po pravu EU prepovedano; da ne uresničujejo 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki ščiti slovensko manjšino v Avstriji in še in še. Sosednji Avstriji, kot jo radi poimenujejo v medijih, se oprosti vse. Prav vse. Avstrija je torej zaželen sosed.

In kaj si sosedje mislijo o nas?

Verjetno prav podobno kot mi o njih. A gotovo ne v istem vrstnem redu. Za Hrvaško smo mi mnogokrat "odvečen sosed", saj jim onemogočamo, da bi mejili z Italijo in Avstrijo. Za Madžarsko smo "zaželen sosed", saj si želijo okrepljenega sodelovanja z nami. Italija nas razume v veliki meri na presečišču med "odvečnim sosedom" in "on-je-naš-sosed?", Avstrija pa med "odvečnim" in "zaželenim sosedom" (vsaj dokler smo do njih prostovoljno podrejeni). Torej naštete sosede niso v svoji sosedski politiki prav nič drugačne od nas samih. Kar niti ne preseneča, saj nas je zgodovina vseskozi vodila k temu, da smo se (običajno ne po svoji volji) šli neke vrste zemljokrast.

Foto: Shutterstock Preljuba mi soseda …

Odnosi s sosedi so v osebnem in državnem življenju zagonetna stvar. Zato jih moramo oblikovati smiselno in premišljeno. Nikar se ne zaletavajmo ne v pozitivno ne v negativno smer, pa tudi ne bodimo vzvišeni ali vnaprej (prostovoljno) podrejeni. Kakovostni odnosi s sosedi se oblikujejo z vzajemnim spoštovanjem na podlagi skupnih interesov. Tu sklicevanje na majhnost ali nepomembnost (države) ne sme imeti domovinske pravice. Vsekakor je predpogoj za dober odnos s sosedi to, da soseda najprej dobro spoznamo.

Zatorej, ko bomo naslednjič razmišljali, kaj bi sosedu rekli ob pretiranem hrupu glasbe z njegovega vrta ali pa ob tem, da na njihovi javni televiziji objavijo določena popačena zgodovinska dejstva, v katerih pozabijo na vzroke in izpostavijo iz zgodovine iztrgane posledice, se najprej spomnimo, da so nam sosedje dani. In da si jih ne moremo izbrati. Zato moramo z njimi vzdrževati najboljše mogoče odnose. Že zaradi pragmatike: ker jih bomo morda kdaj potrebovali. Kar pa seveda ne pomeni, da jim ne smemo kdaj pa kdaj jasno povedati, da se o čem z njimi strinjamo in ali ne. Ne glede na to, kdo so oz. kdo je pri njih "na oblasti".