Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
13. 4. 2014,
17.53

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Alojz Ihan

Nedelja, 13. 4. 2014, 17.53

8 let, 3 mesece

Bolje bolnišnica pred nosom kot proteza v kolenu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
V nedavni Tarči je Karl Erjavec povsem jasno povedal, da je proti zdravstveni reformi, ker bi prinesla manj bolnišnic in zdravstvenih domov, kar je po njegovem mnenju nižji zdravstveni standard.

Povezava je sicer absurdna, sploh za nekdanjega v. d. zdravstvenega ministra. Ni pomembna le pot, šteje tudi rezultat Kakšno zvezo pa naj bi imela minutaža moje vožnje do bolnišnice ali zdravstvenega doma (kajti kdo pride tja peš?) s tem, kako hitro in dobro me bodo zdravstveno oskrbeli? In pozor, v majceni Sloveniji je minutaža vsake vožnje, pa čeprav bi imeli samo pet bolnišnic, globoko znotraj tričetrt ure. In deset ali 20 minut razlike naj bi bilo zelo pomembnih za moj zdravstveni standard ob dejstvu, da se potem čakanje v čakalnicah neurejenega zdravstvenega sistema raztegne na pet ali šest ur, čakanje na specialista pa na pet ali deset mesecev. Ampak kaj bi to, za zdravstveni standard je po Erjavčevem mnenju odločilno, da se človek pripelje na pregled v četrt ure, kaj se mu dogaja po tem, pa ni pomembno. Darilni ovitki Karla Erjavca Ampak nočem omalovaževati politika Erjavca, on dobro ve, kaj govori in dela, zato je tudi njegova uspešnost v slovenski politiki fenomenalna. Med vsemi politiki mu ni para v komunikacijskem obvladovanju svoje volilne baze, saj v javnosti ne izreka ničesar, kar ni učinkovit in premišljen predvolilni slogan. Erjavec je edini politik, ki od prvega dne po novih volitvah izreka izključno volilne slogane za prihodnje volitve, pri njem boste težko našli odstavek, ki se ne bi končal z ogorčenjem zaradi nižanja pokojnin, pa naj bo besedna mineštra zaradi tega še tako čudna, ni mu mar. Zanj je katerakoli vsebina, od zunanje politike do zdravstva, od vojske do ekologije samo priročen darilni ovitek, v katerega je treba nekako zamotati upokojence tako, da se pod celofanom čim bolj vidijo pokojnine z njegovo vizitko. Za prihodnje volitve. Slovenija, dežela amišev In ravno zato, ker je vsako misel politika Erjavca treba jemati kot zelo resen in premišljen predvolilni slogan, je njegov odkriti obrat proti zdravstveni reformi več kot pomenljiv. Gotovo ni naključje, da ga je izrekel šele zdaj, ko se je končno, z velikimi napori, znebil ministrstva za zdravje, prej bi bila taka misel zanj pač hudo nerodna. Se pa človek vpraša, zakaj je Erjavec ob vseh informacijah, ki jih ima kot nekdanji strankarski "lastnik" zdravstvenega resorja in celo nekdanji v. d. zdravstvenega ministra, tvegal lansirati zavračanje zdravstvene reforme s tako očitno bedastim argumentom, da manj bolnišnic in zdravstvenih domov pomeni nižji zdravstveni standard za naše uboge ljudi. Ki, kot je splošno znano, v slogu pravovernih amišev po vseh opravkih hodijo izključno peš ali s konjsko vprego, zato je izjemno pomembno, da ima vsaka vas ob cerkvi, pošti, šoli in občini tudi bolnišnico in zdravstveni dom, da ubogi bolniki čim prej pripešačijo do vratarja, potem pa ni več tako pomembno, ali čakajo sedem ur v čakalnici in ali na koncu sploh dobijo tiste kolenske proteze, da bi lahko spet normalno hodili. Erjavčeva bolnišnica pred nosom nima dela Niti ni pomembno, ali bolnišnice zaradi (pre)malo pacientov in še manj obravnav, ki jih plača ZZZS, stojijo napol prazne in že ob dveh popoldne po hodnikih zavlada mrtvilo in enako brezdelno mrtvilo zaveje okoli številnih dragih preiskovalnih aparatur, katerih seštevki znesejo na tisoče kolenskih protez in operacij. Ampak kdo bi se ukvarjal z reformo, ki bi vse te neracionalne in nesmiselne stroške preusmerila v omenjene kolenske proteze in operacije in revmatološke preglede! Saj Erjavec jasno vidi, da je bolj pomembna bolnišnica pred nosom kot proteza v kolenu. Pa čeprav slovenskega zdravstva ni za več kot štiri ali pet normalnih bolnišnic in tista Erjavčeva bolnišnica pred nosom nima dela in je ob visokih stroških požiralka zdravstvenega denarja, njeni zdravniki pa so slabo izkušeni zaradi premalo obravnavanih primerov in izvedenih posegov. Ampak kljub temu je pri nas življenjsko pomembno, da ima vsak Slovenec bolnišnico pred nosom, vsaka reforma, ki bi to preprečila, avtomatsko odpade. Zakaj sta si Erjavec in Semolič podobna Ampak če smo realni, je moje vehementno zgražanje povsem krivično podcenjevanje političnega veterana Erjavca. On je vseeno tisti, ki je z enim samim sloganom o ubogih upokojencih preživel nešteto volilnih bitk. Z genialno intuicijo se je znal vedno prilagoditi slovenski mentaliteti in mu je po svoji meri z izrekanjem enega samega stavka o ubogih upokojencih uspelo pri koreninah zamoriti in nadomestiti vse vsebinske razprave o slovenski generacijski in ekonomski stvarnosti in njenih razvojnih izzivih. Ker mu je bilo to pač v volilnem interesu. Podobno kot je Semolič z enim samim stavkom o ubogih delavcih veleuspešno v zadnjih dveh desetletjih zamoril in nadomestil vse analize in preračunavanja o slovenski delovni in podjetniški zakonodaji. Ob tem je čudno le, da ob takem političnem uspehu omenjenih dveh gospodov slovenske pokojnine in plače v primerjavi z evropskim povprečjem nezadržno upadajo – ljudje pa omenjena gospoda še vedno volijo kot branilca točno tistega, kar se pod njuno taktirko nezadržno slabša. Vse za novo predvolilno geslo in strategijo Če torej upoštevamo genialno Erjavčevo intuicijo za učinkovite predvolilne slogane, je njegov obrat proti zdravstveni reformi vreden vse pozornosti. Ne pozabimo, človek se je nedavno tega z muko znebil zdravstvenega resorja. In nekaj časa bil celo v. d. ministra, kar pomeni, da mu razmere v zdravstvu niso neznane. Zato njegova sama po sebi zares neumna povezava med zdravstvenim standardom in številom bolnišnic ne more biti naključna – Erjavec je tu zagotovo z lastnim zavedanjem in namerno zgrešil logiko. Ker je presodil, da je majhna izguba kredibilnosti malenkost v primerjavi s tem, kar je s svojim neumestnim obratom dobil – novo predvolilno geslo in strategijo. "Zdravstvene reforme nočemo, ker bo z njo manj bolnišnic, ubogi upokojenci z uničenimi kolki in koleni ne bodo mogli peš na pregled!" Zato se mi zdi potrebno, da resno vzamemo človeka, ki zna z genialno preprostimi parolami vedno priti v parlament. Izvrstno, mnogo prej kot drugi se je spomnil, da se je do naslednjih volitev treba znebiti ministrstva za zdravje s pretvezo, da je to zanj prekompleksno področje. Kakšna skromnost, ampak dajte no! Človek je bil vendar že minister vsega, ker v tej državi obstaja, okolje, zdravje, vojska, zunanje zadeve, vse je obvladal v petih minutah. Mar res kdo verjame, da se je tak univerzalec ustrašil kompleksnosti zdravstva? Iz rok v usta Seveda ne. Erjavec je ob stiku z zdravstvenim resorjem samo bistro spoznal, da vsaka reforma in razčiščenje računov v zdravstvu nujno privede do reorganizacije pokojninskega sistema. Kajti ne le, da je naš pokojninski sistem brez kakršnihkoli rezerv (pokojninskih skladov) in deluje zgolj iz rok v usta (kar je drugo ime za generacijsko solidarnost). In ne le, da naš pokojninski sistem zahteva nenehno prelivanje iz državnega proračuna v pokojninsko blagajno. Resnica o (ne)stabilnosti pokojninskega sistema je še hujša – njegovo financiranje zdravstva je tako nerazumno nizko, da bi vsako urejanje zdravstvenega sistema privedlo do vprašanja, zakaj tisti, ki zdravstvo stanejo daleč največ, v zdravstveno blagajno plačujejo nerazumno (pre)malo? Kajti tudi naš zdravstveni sistem je brez kakršnihkoli nakopičenih rezerv (na primer zavarovalniških skladov) in funkcionira zgolj po načelu "iz rok v usta". V Sloveniji smo med tranzicijskim ropanjem države dopustili, da naša dva največja socialna sistema, pokojninski in zdravstveni, živita iz rok v usta, brez nakopičenih rezerv, kar v normalnih državah pomeni pokojninske in zdravstvene zavarovalnice. Kljub temu da se imenujemo socialna država, smo v resnici socialni reveži. Zato so, mimogrede, pri nas absurdne razprave o zdravstvenem zavarovalništvu, kajti tega si država, ki brez rezerv životari iz rok v usta, tako ali tako ne more privoščiti. Kako naj si začnemo kopičiti zavarovalniške rezerve, če niti za sproti, iz rok v usta nimamo? Sanja svinja o koruzi! Erjavčeva volilna svetinja Zato je Erjavec pravilno zaslutil, da bi vsako razčiščevanje računov v zdravstvu, imenovano zdravstvena reforma, povzročilo tudi razčiščevanje v pokojninskem sistemu. Kar pa je njegova volilna svetinja. Zato je takoj, ko je prek ministra Gantarja zaslutil usodno povezanost obeh sistemov, najprej poskrbel, da se je strankarsko znebil zdravstvenega resorja. Zato, da ga bo za naslednje predvolilne potrebe lahko mirno razsuval in poslal k vragu vsako idejo o reformi, češ, najprej naj zdravniki pometejo pred svojim pragom! Tako v predvolilnem času ne bo neprijetnih vprašanj, zakaj se upokojenci subvencionirajo iz državnega proračuna in ob tem še iz zdravstvene blagajne. Tako Erjavcu tudi ne bo treba začeti vsebinskih razprav o pokojninskem sistemu, ampak mu bo uspelo zgolj s ponavljanjem preizkušene lajne o ubogih upokojencih. Neizrečena krivda generacij, ki pri sebi vedo, da so svojim potomcem z dvajsetletno orgijo neodgovornosti uničile prihodnost, bo po preizkušenem receptu še enkrat strnila njihove vrste in Erjavec bo spet v parlamentu, brez skrbi. Čez nekaj let bo potem prišel čas, ko se bomo vsi morali spopasti s številkami in računi. Takrat bodo mladi videli, da se številke ne izidejo in da tisto, kar jim prodajajmo kot medgeneracijsko solidarnost, ne bo veljalo za njih. Zato bodo vse to pač prenehali plačevati, brez dolgoročne pogodbe in realnih številk je tudi solidarnost prazna beseda.

Ne spreglejte