Četrtek, 1. 2. 2024, 15.14
10 mesecev, 1 teden
Alojz Ihan: Bi petletnika poslali samega čez prometno cesto?
Cepljenje. Danes je to tema številnih pogovorov, pa naj bodo ti del strokovnih debat ali predmet širših razprav o teorijah zarote. Čeprav je za marsikoga sporno, pa je cepljenje znanstveno gledano ena najpomembnejših prelomnic v razvoju človeštva, pravi infektolog David Zupančič. Če nekdaj ni bilo dvomov o koristi cepiv, se danes v družbi pojavlja vse več vprašanj, ki v marsikom vzbujajo dvome. Ker pa je le stroka tista, ki nam lahko poda prave in ustrezne odgovore, smo o cepljenju, cepivih in njihovi vlogi v današnji družbi povprašali priznane zdravnike, specialista klinične mikrobiologije, dr. Alojza Ihana, strokovnega direktorja Pediatrične klinike v Ljubljani, pediatra in infektologa, doc. dr. Marka Pokorna ter zdravnika specializanta infektologije Davida Zupančiča.
Mladi zdravnik specializant, oče, partner, pisatelj, ustvarjalec podkasta David Zupančič, sin režiserja in plesne koreografinje, je v širši javnosti zaslovel, ko je marca 2020 na družbenem omrežju Instagram ustvaril profil Ministrstvo za nesmisel (Ministry for WTF), ki ga danes spremlja že skoraj 36 tisoč ljudi, nato pa leto za tem že izdal knjižni prvenec Življenje v sivi coni, ki ga je naravnost izstrelil med najbolj priljubljene slovenske avtorje, saj je postal najhitreje prodajana knjiga od leta 2014 v prvih tednih po izidu.
Po izjemnem uspehu prve knjige, v kateri pripoveduje o življenju mladega zdravnika infektologa v času pandemije, ki je marca 2020 potrdil prvi primer okužbe z virusom sars-cov-2 v Sloveniji, je pred kratkim izdal že drugo knjigo Znanost mirnega življenja. Zagotovo je David človek mnogih talentov, med katerimi rdeča nit ostaja medicina.
Kakšen pogled imate na cepljenje kot mladi zdravnik?
Cepljenje je eden največjih dosežkov človeštva in medicine. Iz glave se ne spomnim nobene druge iznajdbe, ki bi preprečila toliko trpljenja, bolečine in smrti, kot jih je cepljenje. Lahko se spomnimo grozljivih deformacij otrok s poliomielitisom. Lahko pogledamo arhivske fotografije ljudi, umirajočih od črnih koz. Grozljivi opisi poteka bolezni pri tetanusu, ko je krčenje tako intenzivno, da lahko človeku lastne mišice dobesedno lomijo kosti. Vse to in še več znamo preprečiti z uporabo cepiv na zanesljiv, varen in dokončen način.
Kako ocenjujete odnos do cepljenja v današnjem času?
Ni skrivnost, da so iniciative, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju otrok, zmeraj glasnejše. Res se trudim, da bi jih razumel, ker je to edini način, da se s temi skeptiki pogovarjam in morda naredim kaj dobrega. Verjetno gre za to, da si nek starš ne želi izpostaviti otroka, ki je trenutno zdrav, cepivu, ki preprečuje potencialen problem. Mislim, da je v središču problema nezaupanje. Da bo starš brez vprašanja cepil svoje otroke, mora zaupati stroki in tu je odgovornost stroke, da razvije tovrstno razmerje. Le na ta način bo starš verjel, da prednosti cepiva odtehtajo verjetne neželene učinke. In vzpostaviti to zaupanje je danes zmeraj težje, sploh ob izobilju nepreverjenih, neznanstvenih objav na spletu in družabnih omrežjih, ki starše strašijo.
Zelo aktivni ste na družbenih omrežjih in imate veliko sledilcev. Ste eden redkih zdravnikov, ki svoje strokovno znanje deli na družbenih omrežjih. Kaj menite, kako posameznik dojema vso to poplavo informacij?
Ravno to je težava, da gre zares za poplavo. Katerokoli aplikacijo odpremo, katerokoli spletno stran naložimo, nas takoj nekdo v nekaj prepričuje. In tu je proticepilski lobij zelo močen. Seveda ne pomaga, da so bolj ali manj edini članki o zdravstvu in o zdravnikih tisti, ki pišejo o plačah in o sindikatu. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se zdravniki – mladi, stari in vsi vmes – izpostavimo. Da s pomočjo iskrenega, empatičnega in znanstveno neoporočnega poročanja zgradimo svoje občinstvo in potem ta doseg uporabimo za dobro. Ponosen sem, da lahko rečem, da mi je to res uspelo.
Kako si lahko v tej spletni poplavi informacij, med katerimi je veliko dezinformacij, celo teorij zarot, pomagamo priti do verodostojnih in preverljivih informacij?
Internet nima urednika. V veliki meri smo za to, katere informacije poiščemo in na kakšen način to naredimo, odgovorni sami. Še pomembnejše vprašanje pa je, ali bomo neki objavi sploh verjeli. Prvo vprašanje mora vedno biti: kdo nam te informacije podaja? Morda neka velika, spoštovana organizacija, ki je zelo zanesljiva, saj ima že vrsto notranjih kontrol in pravil glede komuniciranja? Ali pa je to nek posameznik, ki ima popolnoma svoje (včasih skrite!) motive, obenem pa za svoje izjave ne odgovarja nikomur? Kakšno izobrazbo ima ta oseba? Ali bo na podlagi naših odločitev zaslužila? Na spletu ne gre vedno za očiten zaslužek. Ni treba, da karkoli plačamo: naša pozornost je dovolj. Deljenje vsebin in spletni "engagement" prinaša zaslužek prek oglasnih sporočil. Že samo množični obisk neke spletne strani ali objave lahko torej avtorju prinese kar lep zaslužek.
Je danes torej, ko imamo lahek dostop do ogromno informacij, pravzaprav težje ločiti prave in kredibilne ter strokovne informacije od "dezinformacij"?
Da in ne. Če imamo zdrave filtre, potem vseeno ni tako težko. Za kuharski recept bom obiskal spletno stran profesionalnega kuharja. Za komentar o včerajšnji tekmi bom obiskal blog športnega navdušenca ali nekdanjega trenerja. Informacije o bolezni, zdravljenju ali cepivih pa bom poiskal pri zdravnikih, imunonologih in drugih kvalificiranih strokovnjakih s področja medicine. Če se držimo tega načela, bo vse lažje. Seveda pa obstaja ogromno ljudi, ki se na teme, ki jih komentirajo, nikakor ne spoznajo, obenem pa jih znajo zapisati na tako karizmatičen in zagret način, da jih ljudje opazijo. Tu je težava in tu je ponovno pomembno to, kar sem že omenil: vsak je v luči iskanja informacij na spletu v končni fazi odgovoren zase.
Leta 2021, tik pred intubacijo mlade nosečnice s covid-19, ki je bila smrtno ogrožena, smo jo vprašali, ali se je cepila. "Rajši umrem, kot da sem neplodna," je bil njen odgovor. Teza, da cepiva proti covid-19 vodijo v sterilnost, ni podprta z nobeno strokovno objavo. To tezo so zavrgle vse največje svetovne raziskave. In vse večje zdravstvene organizacije sveta, vključno z Združenjem ginekologov in porodničarjev Slovenije, kategorično zavračajo te pripombe. To bedarijo je torej bolnica prebrala nekje na spletu, morda na Twitterju ali Facebooku. Na podlagi nje je sprejela odločitev in se kljub vsem opozorilom, da delta sev covid-19 povzroča hude zaplete pri nosečnicah, ni cepila. Ali bo avtor te izjave odgovarjal za to, da sta zdaj oba – dekle in njen nerojeni plod – v smrtni nevarnosti? Seveda ne. Trobil bo svoje nesmisle dalje. Sami smo odgovorni za to, ali bomo te nesmisle vzeli resno in si s tem konec koncev zelo resno škodili.
Kje oziroma kako vidite svojo vlogo, da spodbujate posameznike k cepljenju?
Mislim, da je ključ v ozaveščanju. Cepljenje je vseeno invazivni poseg. Nekdo, ki se počuti dobro in nima težav, prejme podkožno ali znotrajmišično injekcijo cepiva. In ta človek mora točno vedeti, zakaj je to priporočljivo in zakaj se mu izplača. Tu se mi zdi narobe, da nastopamo s stališča "bodi tiho in verjemi meni, saj sem vendar zdravnik". Človeka, ki ga bomo cepili, moramo dobiti na svojo stran. Razložiti mu moramo vse prednosti, pa tudi vse eventualne zaplete cepljenja. Na ta način bo lahko zase sam opravil informirano odločitev.
Kakšne odzive prejemate na svoje objave?
Moram reči, da zelo pozitivne. Morda tudi zato, ker je moja baza operative platforma Instagram in ne Twitter ali Facebook. Demografija teh platform se zelo razlikuje in kadarkoli se kakšna moja objava deli na Facebooku ali na platformah spletnih novic, se vsuje kup žaljivih in napadalnih komentarjev. Z veseljem lahko rečem, da me to niti malo ne gane. Delam v skladu s svojo močno etično držo, z načeli znanosti in medicinske deontologije. To mi je dovolj.
Zdravnik, doktor pediatrije in infektologije, docent Marko Pokorn, v javnosti poznan kot strokovni direktor Pediatrične klinike v Ljubljani, je hkrati tudi scenarist in dramatik, ki je med drugim podpisan tudi pod scenarij za Teater Paradižnik in Našo malo kliniko.
Kot priznani kolumnist je pred dobrim letom dni izdal tudi zbirko svojih kolumn v knjigi z naslovom Smešno, ma non troppo, v kateri ponuja duhovit in iskriv pogled na svet skozi zdravnikova očala. Čeprav spreten z besedami in humorjem, pa pediater in infektolog Marko Pokorn ostaja v prvi vrsti priznan zdravnik.
Kakšen je doprinos cepljenja družbi? Kaj smo kot družba s cepljenjem dobili? S katerimi boleznimi se danes ravno zaradi cepljenja ne srečujemo več?
S cepljenjem smo precej zmanjšali pojavnost ter posledično tudi zdravstveni in družbeni pomen nalezljivih bolezni, proti katerim cepimo. Pri nekaterih boleznih in cepivih je uspeh večji, pri drugih pa manjši. Pri tem pomembno vlogo igrajo tako klinične in epidemiološke značilnosti bolezni, proti kateri cepimo, kot tudi značilnosti cepiva in precepljenost populacije. Tako smo na primer izkoreninili črne koze in dva od treh divjih virusov otroške paralize, ki se v naravi več ne pojavljajo. Zadnji primer davice smo v Sloveniji imeli leta 1967, zadnjo smrt leta 1963, čeprav je bilo leta 1946 še 2.265 primerov bolezni, umrlo pa je 118 ljudi, kar je precej več kot vsako leto umre udeležencev v prometu. Pri cepljenih otrocih se ne srečujemo s primeri tetanusa, okužbe z bakterijo hemofilus influence tipa b so po uvedbi cepljenja v nekaj letih dobesedno izginile iz vsakodnevne klinične prakse. Enako velja za večino bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem.
Kakšna je razlika med obveznimi in priporočenimi cepljenji? Zakaj so nekatera cepljenja obvezna, druga priporočena?
Med obveznimi in priporočenimi cepljenji je edina razlika v letu uvedbe posameznega cepljenja v Program cepljenja in zaščite z zdravili. Vsa cepljenja, ki smo jih na novo uvedli v program v tem tisočletju, so neobvezna. Ne vem, kakšni razlogi so pri tem vodili snovalce zdravstvene politike, o njih lahko le ugibam, a verjetno so predvidevali, da je družba dozorela in da ima zrel in razumen odnos do cepljenja, kot ga vidimo v zahodnih demokracijah, kjer je precepljenost otrok kljub temu, da je cepljenje priporočeno in ne obvezno, visoka. Glede na to, da je delež cepljenih otrok pri obveznih cepljenjih bistveno višji kot pri priporočenih, pa se mi zdi, da so se pri tem ušteli.
Kako vi vidite odnos posameznika do cepljenja v današnji postkovidni družbi?
Odnos do cepljenja je izrazito individualen in to je skladno s celotnim dogajanjem v družbi. V bistvu smo postali družba egoistov, v kateri je vsak zase središče sveta. V takšnem ozračju pojem kolektivne imunosti oz. cepilne solidarnosti ni nekaj, kar bi ljudje radi slišali.
Kaj se je spremenilo, da smo se znašli na tej točki? Kakšen je bil odnos do cepljenja pred na primer 50 leti?
Odnos se spreminja skladno s pojmovanjem individualnosti v družbi. Kot sem dejal, danes vsak izmed nas živi v svojem svetu, prepričan, da je izjemen v vseh ozirih. In cepljenje je stvar osebne presoje in odnosa do lastnega zdravja, kjer pri krepitvi le-tega cepljenje najverjetneje ni na prvem mestu. Je pa nasprotovanje cepljenju staro toliko, kolikor je staro cepljenje samo, samo razglašanje nasprotovanja je zdaj neprimerljivo lažje. Poleg tega je podatkov za in proti cepljenju mnogo več in je presojanje, kaj je verodostojno in kaj ne, bistveno težje, še posebej, če nimate ustreznega znanja.
Kako razložiti pomen cepljenja zame, za moje bližnje, za skupnost?
Cepljenje je medicinski ukrep, ki omogoči cepljeni osebi imunost proti nalezljivi bolezni, ne da bi morala nalezljivo bolezen preboleti v polni meri. Pri nekaterih boleznih gre za dosmrtno imunost, pri drugih pa je ta imunost prehodnega značaja. Pri boleznih, ki se prenašajo s človeka na človeka, je s stališča družbe dobra precepljenost tista, ki ščiti tudi necepljene osebe, ki se ne cepijo iz takih ali drugačnih razlogov. Pri boleznih, ki se ne prenašajo s človeka na človeka, pa cepljenje zaščiti le cepljeno osebo. Če povzamem: cepljenje preprečuje, da bi cepljena oseba zbolela za nalezljivo boleznijo, pogosto pa tudi zaščiti necepljene osebe v svoji bližini.
Kaj posameznika najbolj prepriča, da se cepi? – primer pojava ošpic nekaj let nazaj in oslovskega kašlja v teh dneh?
Mislim, da je najboljša motivacija posameznika za cepljenje primer nalezljive bolezni s težjim potekom v njegovi bližnji okolici. Sama vrsta nalezljive bolezni pri tem ni pomembna.
Kakšni so bili prvi poskusi zaščite pred boleznimi?
Odpornost proti kužnim boleznim je v svojem delu Zgodovina Peloponeških vojn prvič omenil starogrški zgodovinar Tukidid, ki je preživel epidemijo kuge v Atenah leta 430 pr. n. št. Epidemija je usmrtila četrtino atenskega prebivalstva (75–100 tisoč umrlih), o povzročitelju je danes več teorij (tifus, kuga, črne koze, ošpice). Tukidid je zapisal: "Ljudje, ki so že preživeli kugo, so lahko skrbeli za bolnike, ne da bi znova zboleli. Prebolela bolezen jih je 'naredila' odporne proti ponovni okužbi." V praksi pa so znali povzročiti odpornost proti črnim kozam najprej na Kitajskem od 10. stoletja. Izvajali so cepljenje z uporabo posušenih in v prah zmletih krast bolnikov, pomešanih z alkoholom. Danes vemo, da so s tem inaktivirali viruse v krastah. Cepivo so vstavili v srebrne cevke in aerosol vpihali v nosnico. Malo drugače so s posušenimi krastami bolnikov po prebolelih črnih kozah cepili v Indiji in Sudanu v 16. stoletju – vtrli so jih v kožo na rami. Ta praksa cepljenja, imenovana variolizacija, se je nato razširila v Turčijo in v 18. stoletju v Anglijo. Njena slaba stran je bila, da je bilo od dva do tri odstotke cepiv premalo inaktiviranih in je cepljeni namesto zaščite dobil črne koze. To težavo je leta 1796 odpravil Edward Jenner, ki je začel cepiti z nenevarnimi krastami kravjih koz, ki so cepljenega začitile pred črnimi kozami. Zaradi manj zapletov je postala vakcinacija v nekaj letih prevladujoča oblika zaščite pred črnimi kozami po celotni Evropi.
Kdaj so se pojavila prva cepiva in proti katerim boleznim?
Znanstvene temelje cepljenja je postavil Louis Pasteur, ki je pri poskusih s prenašanjem piščančje kolere opazil, da so piščanci, ki jih je okužil s staro (odmrlo) bakterijsko kulturo, postali odporni proti ponovnim poskusom okužb z živo bakterijsko kulturo. Zaključil je, da so piščanci po okužbi z mrtvimi (oslabljenimi) bakterijami postali odporni proti nadaljnjim okužbam, in s tem postavil znanstveno osnovo cepljenja, da vbrizganje oslabljenega (mrtvega) povzročitelja bolezni zaščiti pred boleznijo. Po tem uspehu je Louis Pasteur na podoben način razvil tudi cepivo proti antraksu in leta 1885 še legendarno cepivo proti steklini.
Nato je leta 1891 Robert Koch izvedel znamenite poskuse za dokazovanje povzročiteljev okužb in dosegel, da so mikroorganizmi postali splošno prepoznani kot vzrok nalezljivih bolezni, cepljenje pa način in možnost, da nalezljive bolezni preprečimo s predhodnim aktiviranjem imunskega odziva z mrtvimi mikrobi, tj. cepljenjem (imunizacijo). Na ta način je nastala večina klasičnih cepiv, na primer proti davici, tetanusu, oslovkemu kašlju. Leta 1896 je Almroth Edward Wright pri ljudeh preizkusil prvo mrtvo cepivo proti tifusu, Georges-Fernand Widal pa je priporočil uporabo cepiva proti tifusu in paratifusu A in B.
O prvih rezultatih cepljenja proti oslovskemu kašlju je Madsen poročal leta 1923. Ramon je odkril difterični toksoid in nato še tetanusni toksoid, Albert Calmette in Camille Guérin pa cepivo proti tuberkulozi, ki so ga uporabljali za cepljenje, t. i. besežiranje (fr. bacille Calmette-Guérin, BCG). Leta 1937 so izdelali cepivo proti gripi in proti rumeni mrzlici, pozneje pa izdelali še številna druga cepiva. Posebna zasluga gre J. F. Endersu, T. H. Wellerju in F. C. Robbinsu, ki so leta 1949 prvi vzgojili viruse na tkivnih kulturah opičjih in človeških celic ter s tem postavili temelj učinkovite zaščite proti virusnim boleznim. Tako sta nastali inaktivirano cepivo (Salk, 1954) in živo cepivo (Sabin, 1957) proti otroški paralizi. Za njima so odkrili še cepiva proti ošpicam (Edmonston B. Enders, 1960, nato še Schwarz), rdečkam (1962) in mumpsu (1966), novo cepivo proti steklini (tokrat vzgojeno na humanih diploidnih celicah (1967)), ter cepivi proti noricam (1973) in hepatitisu B (1976).
Z napredkom v razvoju smo dobili polisaharidna cepiva (sicer polisaharidi vzbudijo šibek in kratkotrajen protitelesni odziv) proti različnim meningokokom (1971) in proti pnevmokoknim okužbam (1978), cepivo proti bakteriji Haemophilus influenzae tipa b in polisaharidno cepivo proti tifusu (1984). Učinkovitost teh cepiv (imunogenost in čas zaščite) so močno izboljšala konjugirana cepiva proti pnevmokoknim in meningokoknim okužbam. Z letom 2006 smo dobili cepivo proti humanim virusom papiloma (HPV). Poseben preboj v razvoju cepiv je prinesla pandemija covid-19 – za ljudi so bila prvič registrirana vektorska cepiva, ki so se prej sicer množično uporabljala kot veterinarska cepiva. Povsem nova so bila tudi cepiva mRNK.
Kakšni so novi pristopi in načini zaščite, če govorimo o pred- in postekspozicijskem zdravljenju?
Cepiva delimo glede na to, na kakšen način je pripravljen vsebujoči antigen (tj. učinkovina ali snov, ki sproži imunski odziv) in proti koliko povzročiteljem hkrati deluje posamezno cepivo. Cepiva so lahko monovalentna, torej ustvarijo imunost proti eni bolezni, lahko pa so polivalentna in z enim cepivom cepimo proti več boleznim hkrati, na primer proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju.
Pri cepljenju predvsem ločimo med živimi in neživimi cepivi. Živa cepiva vsebujejo oslabljene mikrobe (bakterije, viruse), ki obdržijo zmožnost razmnoževanja, vendar ob tem pri imunsko zdravem človeku ne povzročijo bolezni. Živa cepiva spodbudijo nastanek dolgotrajnega in močnega imunskega odziva, jih pa ne smemo dajati imunsko oslabljenim ljudem in nosečnicam. Neživa cepiva vsebujejo molekule mikroorganizmov, zato tudi pri imunsko oslabljenih ne morejo povzročiti bolezni, vendar moramo za enak učinek ponavadi cepiti večkrat, kot je to pri živih cepivih.
V čem se sestava današnjih cepiv razlikuje od tistih iz začetkov cepljenj? V čem je ta sestava boljša?
Današnja cepiva vsebujejo samo nekaj ključnih mikrobnih molekul, ki vzbudijo imunski odziv, da ta ob okužbi prepreči nastanek bolezni. Zato imajo današnja cepiva mnogo manj stranskih učinkov kot nekoč, saj je vnetje ob cepljenju minimalno. Izjema so cepiva mRNK, ki so precej nova in ob cepljenju pri nekaterih ljudeh povzročijo precej vnetja in vročine – verjetno bo tega sčasoma manj z izkušnjami in nekoliko spremenjeno tehnologijo izdelave cepiv.
Kakšen je pomen cepljenja za posameznika in družbo glede na to, kar ste povedali o nastanku cepiv?
Mnoge bolezni, ki jih povzročajo mikrobi (bakterije, virusi, paraziti), so v prvi vrsti časovna bitka med mikrobi in imunskim sistemom. V prvih dneh okužbe imunski odziv še ni organiziran, zato se okužba širi po telesu. Če so mikrobi zelo agresivni ali izločajo hude strupe, lahko že v tem času nepopravljivo uničijo tkiva in organe in bitka se konča, še preden se je sploh organizirala imunska obramba. Bacili tetanusa okužijo rano in tam izdelujejo strup. Ta pride v živčevje in ustavi dihanje, še preden nastanejo protitelesa, ki bi uničila delovanje strupa. Tudi virusi poliomielitisa (otroške paralize) ali stekline pridejo v živčevje, še preden nastanejo protitelesa, ki bi preprečila širjenje po telesu.
Tu se začne zgodba o celjenju. Usodni "mrtvi čas", ki ga imunski sistem ob prvi okužbi potrebuje, da se organizira, je mogoče pridobiti s cepljenjem. V telo vbrizgamo molekule tetanusovega strupa, le da mu okvarimo strupeno delovanje, ali viruse stekline, prej uničene s segrevanjem. Na ta način vbrizgani strup ni strupen, okvarjeni virusi pa se ne širijo po telesu. Kljub temu se imunski sistem začne organzirati in čez kakšen teden je pripravljen za takojšnji boj s pravim strupom ali živimi virusi, če bi prišli v telo. In ostane pripravljen še leta, desetletja.
Pri cepljenju torej soočimo imunski sistem z morebitnimi napadalci, da bi bil že na začetku okužbe pripravljen na odziv. Prvi in najpomembnejši cilj cepljenja je učinkovita zaščita posameznika pred boleznijo. V nekaterih primerih ostaja to edini cilj, ker se bolezni ne širijo s stiki med ljudmi (npr. cepljenje proti tetanusu, klopnemu meningoencefalitisu). Za bolezni, ki se širijo z medčloveškimi stiki (npr. ošpice, rdečke, mumps, otroška paraliza), pa velja, da se ob visoki precepljenosti omeji tudi širjenje med ljudmi. Če cepimo vsaj od 90 do 95 odstotkov otrok, vzpostavimo kolektivno imunost, zaradi katere so pred boleznijo zavarovani tudi tisti, ki zaradi kontraindikacij ne morejo biti cepljeni.
Kako vi vidite kolektivno vlogo cepljenj v današnji moderni, individualni družbi?
Glavni motiv cepljenja v današnji, individualizirani družbi je lastna korist, torej zaščita pred zbolevanjem. Tej motivaciji sledijo tudi cepiva, ki morajo ob cepljenju povzročiti čim manj vnetnih stranskih učinkov (oteklino, vročino) in predvsem zaščito cepljenega pred boleznijo. Novejše cepivo proti oslovskemu kašlju, na primer, dobro ščiti pred zbolevanjem, manj pa ščiti pred tem, da cepljeni prenaša povzročitelje oslovskega kašlja na svoji sluznici in okuži druge ljudi.
Ali vidite razliko med posamezniki, ki so izkusili posledice nalezljivih bolezni, proti katerim danes obstajajo cepiva, in drugimi, ki te izkušnje nimajo (npr. polio)?
Ohromelost zaradi poliomielitisa je bila v generaciji mojih staršev vsakdanji pojav, še jaz se spomnim invalidnih "stricev in tet", ki so vse leto sedeli okoli kmečkih peči. Tudi smrtni davek, ki ga je med otroci takrat pobirala davica, je bil v pripovedih mojih staršev normalen pojav. Moja generacija je bila že vsa precepljena in tovrstnih invalidnosti in smrti nismo več videvali. Sem pa kot zdravnik večkrat občutil nemoč, ko nastaneta meningokokna sepsa ali meningitis in je zelo težko karkoli rešiti. Cepivo pa bi vse to preprečilo in podobno velja za hude pnevmokokne okužbe.
Kako v povezavi s cepljenjem vidite izbruh oslovskega kašlja, ki se je po tem, ko se je sprva pojavil v nekaterih bližnjih državah, danes že pojavlja tudi v Sloveniji?
Do izdelave cepiva leta 1939 je bil oslovski kašelj glavni vzrok smrti otrok, med epidemijami je umrlo do deset odstotkov okuženih otrok in še danes 90 odstotkov dojenčkov, mlajših od pol leta, ki zbolijo, potrebuje bolnišnično oskrbo, pri necepljenih dojenčkih v prvem tromesečju pa smrtnost ali možganske poškodbe lahko dosežejo štiri odstotke. Starejši otroci in odrasli, ki niso cepljeni, prebolijo bolezen z manj zapleti (okoli pet odstotkov pljučnic), vendar je kašelj tudi pri njih lahko zelo mučen in predvsem dolgotrajen, pogosto je hujši ponoči in lahko traja do deset tednov ali več – na Kitajskem je oslovski kašelj znan kot stodnevni kašelj.
Cepivo, ki se danes uporablja proti oslovskemu kašlju, je del kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTaP) in zaradi svoje sestave (štirje prečiščeni proteini bakterije Bordetella pertussis) učinkovito ščiti proti glavnemu simptomu bolezni – kašlju, ki nastane zaradi toksina, ki je del cepiva. Pač pa cepivo ni zelo učinkovito pri preprečevanju naselitve bakterije na sluznici. Zato cepljeni ljudje ne zbolijo, ali pa zbolijo zelo blago, po drugi strani pa cepljeni ljudje lahko za nekaj tednov naselijo povzročitelje oslovskega kašlja na svoji sluznici in v tistem času postanejo kužni za druge ljudi, dokler sluznična imunost ne odstrani bakterij. A tudi ta zaščita traja samo nekaj let in potem se bakterije lahko spet za nekaj tednov naselijo na sluznici.
Ali za oslovskim kašljem lahko zbolijo tudi cepljeni otroci in odrasli? Koliko časa drži cepivo proti oslovskemu kašlju in kako pomaga posamezniku pri odpornosti oziroma prebolevanju?
Povzročitelja oslovskega kašlja ne moremo in ga nikoli ne bomo mogli izkoreniniti. Kljub cepljenju vsakih nekaj let nastane epidemični val, takrat velik delež ljudi, ki so sicer cepljeni, začasno, za nekaj tednov, gosti povzročitelja oslovskega kašlja na svoji sluznici in čeprav ob tem ne zbolijo ali pa je bolezen (kašelj) zelo blaga, postanejo kužni in s tem nevarni zlasti za necepljene otroke. Zato je tako pomembno, da se prav vsi otroci cepijo proti oslovskemu kašlju pri treh mesecih, saj je pri necepljenih samo vprašanje časa, kdaj bodo naleteli na odraslega, ki bo ravno v obdobju kužnosti (čeprav brez izrazite bolezni), in bodo zato težko zboleli.
Kljub rešilnemu cepljenju, ki prepreči težji oslovski kašelj, pa zaradi občasnih in največkrat klinično neopaznih epidemij oslovski kašelj ostaja težava dojenčkov v prvem trimesečju, ker takrat še niso cepljeni. Želje sorodnikov, da bi pozibali ali pobožali novega družinskega člana, pa so težko ustavljive. Najboljši način za preprečitev oslovskega kašlja v prvem trimesečju, ko je ta tudi najbolj nevaren, je cepljenje nosečnic. Ob tem mama izdela zaščitna protitelesa, ki prek posteljice preidejo v plodov krvni obtok, zato je novorojenček do prvega cepljenja povsem varen pred boleznijo ne glede na kužnost sorodnikov, ki ga obiskujejo.
Cepljenje danes bolj kot kadarkoli ostaja kontroverzno področje, saj njegovi nasprotniki trdijo, da je povsem nepotrebno v današnjih higienskih in zdravstvenih pogojih, prehrani ter življenjskem standardu. Zakaj ga zdravstvena stroka še vedno zagovarja oziroma zakaj je kljub temu potrebno?
Katerakoli država v principu nerada plačuje za zdravstvo. In lahko ste prepričani, da bi z veseljem ukinila stroške za vsako cepljenje, pri katerem bilance zelo jasno ne pokažejo, da je cena zdravljenja določene bolezni brez uvedbe cepljenja bistveno večja, kot je cena njenega preprečevanja bolezni s cepljenjem. Ker pa velika cena bolezni poavadi pomeni tudi veliko človeškega trpljenja, invalidnosti in smrti, se cepljenje izplača tudi s človeškega vidika, čeprav tega država pri izračunavanju koristi cepljenja izrazito ne upošteva. Zame osebno je necepljenje pri tako jasno argumentiranih cepivih, ki sodijo v program cepljenja, primerljivo s tem, da otroka pri petih letih samega puščamo hoditi čez prometno cesto, kar je bilo nekoč morda normalno, danes pa je že na meji kaznivega dejanja. Statistična verjetnost, da se mu bo kaj zgodilo, je v teh dveh primerih zelo podobna.
Je cepljenje proti boleznim, ki jih pri nas ni več, sploh še smiselno?
Kaj pa je v globaliziranem svetu naše geografsko območje? Včasih, ko smo bili zaprta družba, so se nekateri še lahko zanašali na dejstvo, da je velika večina ljudi okoli njih precepljena, in zaradi tega tampona bolezen sploh ne more doseči tistih redkih, ki niso cepljeni. Danes so migracije in potovanja vsakdanji pojav, zato se srečujemo z ljudmi z območij, ki niso ustrezno precepljena, vzhodna Evropa na primer, celo Nemčija, da o manj razvitem svetu ne govorim. Neprecepljeni torej kadarkoli, zlasti pa na potovanjih, ko je to najmanj zaželeno, lahko pridejo v stik z okužbo in zbolijo.
