"Banda kravatarska"

V Sloveniji namreč že sedemdeset let tli prikriti kulturni konflikt, ki ga je že v samem spočetku leta 1945 nasilno sprožil komunizem. To nima neposrednega opravka s spravnimi vprašanji, ki so pri nas še vedno in povsod na tapeti. Ima pa opravka s slovenskim odklanjanjem vsega urbanega, meščanskega. Vesna V. Godina tu previdno uporablja evfemizem: reagrarizacija. Ta je problem današnje slovenske mentalitete.

Ker gre za protislovje med urbano in ruralno mentaliteto, tudi ne bo govora o meščanstvu kot "buržoaziji". Govor bo o srednjem in višjem razredu, ki ga je komunizem iz čistega manjvrednostnega kompleksa (resentimenta) na vsak način hotel pokoriti – in uničiti. To mu je v veliki meri tudi uspelo, ker, kot pravi Isaiah Berlin, razreda, ki si ga razstavil, ne boš sestavil nikoli več.

V letih po vojni je partija v mesta prignala množice sproletariziranih kmetov in jih v militantnem egalitarizmu (v kontekstu omenjenega resentimenta) napravila za svoje naravne zaveznike. Takrat je že veljalo, da si mestno druščino lahko srečal le še 1. novembra, ob vseh svetih, na ljubljanskem pokopališču.

O odtujenosti #kolumna
Pravica do kromosomske istovetnosti

To je bila forsirana masovna emigracija z dežele v mesto. (Pred dvajsetimi leti so me na isti problem opozarjali moji kitajski prijatelji iz Pekinga.) Ljudje, ki so bili na deželi lepo prilagojeni na vaško okolje, so s prihodom v mesto opustili svoje kmečke vrednote (patriarhalnost, avtoritanost, inertnost, insularnost). Tudi zato, ker so bili dvoživke, se mestnih vrednot seveda, ker to traja najmanj tri generacije, niso navzeli.

Silva Mežnarić (vir) je to povzela v naslovu svoje knjige Kuda idu Slovenci nedjeljom? Ali kot pravijo Srbi: "Človeka lahko vzameš iz vasi, a vasi iz človeka – nikoli!"

Meščanski otroci

V prve tri razrede osnovne šole sem hodil na ljubljanski "Lichtenturn". Stara stavba še vedno stoji, je zadaj za Zarnikovo ulico na Poljanah. To so bila najlepša leta mojega šolanja, še danes se spomnim krasnih meščanskih učiteljic, pravih gospa Božičeve, Prahove in Wölletove.

Ko me je mati, ki je tudi bila učiteljica, prvič peljala v šolo, je svoji kolegici izrecno naročila, da mi, če bo treba, lahko tudi kakšno primaže. To k sreči ni bilo potrebno, me je pa enkrat za kazen postavila v kot. Avtoriteta učiteljice je bila neizpodbitna in neovrgljiva. Čez njo doma ni bilo nikoli slišati niti besede. So si jo pa iste učiteljice tudi zaslužile.

Ker smo bili vsi otroci iz meščanskih družin, smo se izvrstno razumeli. Vsi smo bili iz soseske, s Poljan. Par otrok je bilo iz delavskih družin, spomnim se Toneta in Jožeta. Tonetova mama je delala v tovarni Rog. ("Tovarna Rog ne dela več otrok; ker materiala ni, jih delamo sami.") Enkrat spomladi smo šli, podobno kot Cankar s svojim razredom, na "majniški izlet", in sicer z vlakom v Kamnik. Mati me je zbudila ob štirih, takoj mi je bilo žal, da sploh grem na izlet.

Na tem izletu smo s sabo morali imeti "brotsack" (vir), nekakšen nahrbtniček, ki si ga nosil obešenega čez ramo in ob pasu. (Slovenske besede za "brotsack", sem preveril v SSKJ, ni.) Mati mi je kupila "limonce", kisle bonbone, češ za vsak primer, če bom žejen. Jože pa se je v Kamniku najedel češenj. Pojedel jih je kar s peškami vred in ko je čez to pil še vodo, se je seveda vse s peškami vred vrnilo na plano. Še danes se spomnim tistega kupčka.

Toneta in Jožeta smo vsi imeli radi. Čez leta sem Toneta srečal na Tromostovju v Ljubljani, a on se me ni več spomnil. Hočem reči, da tu ni bilo nobenega "razrednega" razlikovanja; otroci smo pač razumeli, da sta Tone in Jože drugačna. A sprejeli smo ju brez problema, ker sta bila, kakor mi, meščana.

Ko pa so pozneje zgradili bloke na koncu Zarnikove, so tam na novo naselili čisto druge, nam nesprejemljive ljudi. Za njih smo vedeli, da so drugačnega kova. Z njihovimi otroki ne le da se nismo družili, proti "blokovcem" smo vodili prave vojne.

Otroci smo velik del dneva, ker takrat še ni bilo veliko avtomobilov, preživeli na cesti  – in se izvrstno zabavali. Teritorij, ki smo ga obvladali, so bile vse ulice okoli Poljanske gimnazije (Zrinjskega, Strossmayerjeva, Ulica talcev, Ulica stare pravde, Poljanska cesta – Zarnikova pa samo do zloglasnih blokov, s katerimi nismo hoteli imeti nič.)

V današnji cerkvi Sv. Jožefa je bil "Viba film", kadre iz Doline miru je Štiglic snemal prav pred našo hišo. Včasih smo mulci tudi kaj zaslužili, če so nas angažirali kot statiste, na primer v Kali (vir), kjer sem bil suhec, ki se vrača iz koncentracijskega taborišča. Tudi Vesno je František Čáp snemal prav na Poljanski gimnaziji, v naslovni vlogi je bila Metka Gabrijelčič: zdela se nam je neznosno lepa.
 

Nadaljevanje Vesne je bil tudi Čápov v film Ne čakaj na maj s svojo ponarodelo melodijo Boruta Lesjaka (vir). Ta melodija je fenomenalna, če bi jo plasirali namesto Slovencev Francozi, bi bila svetovna uspešnica.

Če danes romatiziramo tiste "dobre stare čase", ko je bil svet še urejen, pa ne smemo pozabiti, da so bili Borut Lesjak, František Čáp, Metka Gabriječič in njim podobni vsi po vrsti meščanski ljudje, pa odraščali so v svetu pred komunizmom.  Vanj so prinesli svoj genij in svojo dobronamernost.

František Čáp in Metka Gabriječič

Spomnim pa se nekega vprašanja, ki mi ga je v prvem razredu zastavil sošolec, poznejši minister v Demosovi vladi. Zelo značilno me je vprašal: "Pa ti res verjameš, da so vsi ljudje enaki?" Takrat nam je bilo samoumevno, da niso, pa za to smo imeli vsi isti razlog. Zato me je tudi tako vprašal.

Meščani

Moja mati je bila tretji meščanski rod, že njen ded je imel hišo na Starem trgu 12, kaj dlje pa mi Lebensbaum za zdaj ne seže. Za učiteljico se je šolala na Mestnem dekliškem liceju, danes Mladiki. Anekdota iz tistega časa izhaja od nekega profesorja matematike, ki se je pritoževal, da bi "raje kamele učil grgrati risalne žebljičke kot pa punce matematike ..."

To je moralo biti med ali kmalu po prvi svetovni vojni, kajti v stari Jugoslaviji je morala najprej na službovanje na kmete, v Izlake. Taka sta bila državna praksa in dekret. Izlake so bile takrat res bogu za hrbtom, tja so jo peljali s konji in vozom, na katerem so zanjo peljali tudi omaro in posteljo. Oboje je imela v razredu, šola je bila enorazrednica. Sam se iz otroštva še spomnim njenega ogorčenega pripovedovanja o tem, kako so okoliški kmetje dojenčkom dajali v žganje namočen sladkor v cunjici, da "so laže zaspali". In da so pred njimi imeli mir.

Kaj je bilo po tem, ne vem. Vem pa, da je bila po vojni mati še kar "zavedna" –, nikakor pa ne "zgrajena" ali "zagrizena". Vse to so izrazi iz tistega časa. Za prvi maj je na vsa okna napeljala vrvico in na njo obesila papirnate zastavice (narodne, ne partijske). Ko sem bil slovesno sprejet med pionirje, v balkonski dvorani spet na Lichtenturnu, me je tja peljala in zdelo se mi je, da ji je to bilo v veselje. Seveda nihče v familiji, bližnji in daljni, ni bil "v partiji", a kljub vsemu so se verjetno zaradi lastne vzgoje še v Avstro-Ogrski vsi lojalno trudili za proklamirana solidarnost in socializem. Bi rekel, da so vanju kljub vsemu povojnemu terorju nekako verjeli.

Kaj so to človekove pravice?
Imeli so se krasno, vse dokler ni prišla skupina Slovencev
 

Zgrajeni in zagrizeni

Učitelji

Na Osnovni šoli Vide Pregarc v Mostah, kamor se je vozila s tramvajem, pa je mati imela zelo "zagrizenega" ravnatelja, nekega kmečkega Štefana Trobišo iz Kočevja (vir). Ta je za vsak božični večer, da bi učiteljicam in njihovim družinam zagrenil življenje, sklical učiteljsko konferenco. Tako smo jo, da se je vrnila, vedno morali čakati. Seveda, vera je bila "opij ljudstva", oni pa so verjeli v dialektični materializem. Popolnoma jasno jim je bilo, da Boga ni –, še zlasti če so za nohti imeli kaj krvi in bi zaradi tega morali imeti občutek krivde. Šlo je za peto božjo zapoved "Ne ubijaj!"

Vratarji

V prejšnjem režimu so bili vsi vratarji udbovski špiclji. Ko je moj oče nekoč šel iz Srednje tehnične šole, kjer je honorarno učil, domov, so ob deset do sedmih zvečer ravno zvonili Ave Marijo. Vratar, ki je očeta nesramno tikal, mu je dejal: "Lojze, zvoni ...!" Oče se mu je približal in mu rekel: "Le čakaj, tudi tebi bo še zvonilo ...!"

Oficirji JLA

Druga taka zgodba je bila z nekim podporočnikom JLA, ki je živel v naši hiši in je za nami vohunil. (Včasih je skozi linico na vhodnih vratih celo gledal v stanovanje.) Štorijo mi je pripovedoval takratni čevljarski vajenec, ki je to na cesti videl in slišal.

Oče je bil kot mladenič še na Soški fronti, po prvi vojni pa je bil rezervni polkovnik artilerije v starojugoslovanski vojski. V tistem času je imel kot častnik svojega belca, pa doma smo še pozneje našli njegovo oficirsko sabljo.

Vajenec pa je pripovedoval takole: "Večkrat sem videl, kako sta se vaš oče in K. srečala, pa vaš oče ga je, čeprav je bil K. mlajši, vedno pozdravil naprej. Nekoč je imel inženir Zupančič tega dovolj in je oficirčka malodane prijel za ovratnik in mu rekel: 'Veš kaj, do zdaj sem te vedno pozdravljal vnaprej, čeprav sem od tebe starejši po činu in po letih. Ti pa si mi odgovoril kot kakšna p***a. Da se razumeva, od zdaj naprej me boš ti pozdravljal naprej in to spodobno. Je to jasno?' Oficirček, čeprav zgrajen, se je prestrašil in je samo pokimal." Posihmal je vajenec ob pravem času vedno čakal pred delavnico, da bi videl, kako se bosta srečala. K. je očetu vedno in strumno – salutiral.

Egalitaristični eksperimenti

Morda je ta apokrifna, a iz zanesljivega vira sem slišal, da je režim hotel urediti, da bi vsi "ljudski" politični protagonisti dobili diplome. Na ljubljanski Ig so s kamionom prepeljali univerzitetne profesorje, da bi jih tam po nekakšnem "šnelkurzu" diplomirali. Trajalo je nekaj časa, da so ugotovili, da iz te moke ne bo kruha.

Miha Marinko se je v Ljubljani menda vpisal na pravo, ki ga je takrat predaval še prof. Viktor Korošec, sicer svetovno znan kot specialist za hititsko pravo. Marinko je k njemu prišel na izpit. Profesor ga je na koncu vprašal, če želi, da ga oceni kot politika ali kot rednega študenta. Marinko je bil prisiljen odgovoriti, da kot študenta. Profesor mu je rekel: "No, potem ste pa padli ...!"

Teh nekaj anekdot vsaj nekaj pove o tem, kako je komunistični egalitarizem, v katerem so prišleke z dežele maligno hujskali proti meščanstvu, slovensko poprej stabilno družbo socialno premešal in destabiliziral. Ne toliko v imenu nekakšne poštene enakosti, kolikor iz zasluženega občutka manjvrednosti in iz maščevalnosti. (Anekdote morda malo spominjajo na fenomenalne Prišleke Lojzeta Kovačiča, ki je bil z očetom in materjo prišel iz Švice.)

Zakuhali so kronični kulturni konflikt, ki je seveda tlel le pod površino. Leta 1991 naj bi se vse spremenilo. Pa se seveda ni.

McCarthyjevo vprašanje

Tudi na Evropskem sodišču smo imeli kar nekaj nekdanjih partijcev iz vzhodne Evrope. V baltski zadevi, v kateri je šlo za diskriminacijo proti neki komunistični Judinji (vir), so ravno ti najbolj udrihali čez komunizem. Nihče seveda ni omenil, da če ne bi bilo komunističnega egalitarizma, nobeden od njih ne bi bil nikoli končal pravne fakultete.

V obdobju med 1950 do 1956 je bil v ZDA lov na čarovnice (komuniste) in senator McCarthy je pri zasliševanju vedno začel takole: "Ali ste oziroma ali ste kdaj koli bili član komunistične partije?" ("Are you or have you ever been a member of the Communist Party?")

Ko mi je bilo vsega dovolj, sem vzkliknil prirejeno McCarthyjevo vprašanje: "Tisti, ki so bili kdaj člani komunistične partije, naj prosim dvignejo roko!" ("Those who have ever been members of Communist Party, please raise your hands ...!") Nastopila je mučna tišina. Takrat sem izgubil par prijateljev.

Človek se sprašuje, kako bi se ta preskus danes izkazal pri nas. Ker so konvertiti najbolj zagrizeni verniki, bi bilo dobro preveriti njihov partijski pedigre. Nam pa, ki smo si s svojim upiranjem partijskemu članstvu škodili, tega seveda nihče ni nikoli štel v dobro.

To seveda ni naključje, plebeizacija (vir) se nadaljuje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentiranje je na željo avtorja onemogočeno.