O odtujenosti (alienaciji)

Pojem alienacije prihaja iz teologije. Tam je šlo za odtujenost od Boga. Šele Ludwig Feuerbach (1804-1872) je bil tisti, ki je to obrnil na glavo, češ da gre za odtujenost človeka od lastnega človeškega bistva. V francoski psihiatriji je bila beseda aliénation namenjena tistim, ki so kot psihotiki izgubili stik z dejanskostjo: so potemtakem bili tej stvarnosti "odtujeni".

Vprašanje za nas pa je, ali nam pojem odtujenosti slovensko družbo morda pomaga bolje razumeti.

Plastična eksistenca modernega človeka: R.D. Laing

V ameriškem urbanem žargonu se sintagma "plastic fantastic" nanaša na odtujeno mestno okolje, ki več ne omogoča pristnih človeških stikov (vir). V tem okolju človek ne le da ostaja sam  in osamljen, pri čemer se lahko tolaži le z ugotovitvijo, da je "individualist" –, pač pa tudi da je tudi nenehoma "razpotrjen" (disconfirmed).

Eksistencialistični angleški antipsihiater R.D. Laing je v svoji knjigi Politika doživetij (vir) zapisal, da je v odtujeni družbi vsak stik z drugimi in s seboj po naravi stvari – uničevalen.

"Razlika med odsotnostjo vseh odnosov (samoto) in med doživljanjem odnosa kot odsotnostjo nečesa je razlika med osamljenostjo in večno samoto, med pogojnim upanjem ter brezpogojnim brezupom.

Vsako osebno dejanje lahko odpira pokrajine obogatene medčloveške izkušnje; lahko pa človeka odreže od siceršnjih medosebnih možnosti. Človekovo dejanje je lahko potrjevanje bližnjega, bodrenje, podpora in obogatitev. Lahko pa je nekaj, kar bližnjega "razpotrjuje", mu jemlje pogum, ga ponižuje in omejuje. [Medosebna destrukcija.]

Naša odtujenost pa gre do korenin. Ta ugotovitev je odskočna deska za kakršnokoli resno premišljevanje o kateremkoli vidiku današnjega medčloveškega bivanja. Če so na to gledali iz različnih perspektiv, če so ga razlagali pač različno in z različnimi prispodobami, je ugotovitev o odtujenosti skupni imenovalec Marxa, Kierkegaarda, Nietzscheja, Freuda, Heideggerja, Tillicha in Sartra." Pri Sartru in Heideggerju govorimo o eksistencializmu.

Otočki normalnosti

Kako je kakšna družba odtujena in uničevalna, to se razlikuje od dežele do dežele. Angleška odtujenost je drugačna od slovenske. Angleži govorijo o hladni vljudnosti (cool politeness), za katero se skriva vse to, kar R.D. Laing, ker je bil pač Anglež, kritizira.

Kar zadeva nas, Slovence, pa ima po mojem največjo razlagalno moč primerjava: to, kar so Bosanci proti Slovencem, to so Slovenci vis-à-vis Avstrijcem. V tej perspektivi kleč ni v tem, koliko je posamezna družba (gospodarsko in sicer) "razvita". Prav nasprotno, po zgornji formuli je družba odtujena toliko bolj, kolikor bolj je gospodarsko razvita.

To je stvar zaznavanja in intuicije, a kljub vsej slovenski patologiji je mogoče reči, da so Slovenci manj odtujeni, kot to na splošno velja za Zahod. To pomeni, da je navkljub vsem polenom, ki v Sloveniji letijo pod noge, v Sloveniji laže najti koga, ki bo sočloveka eksistencialno potrdil, ga prepoznal, z njim našel skupno frekvenco.

Notranja in zunanja emigracija

Nasvet, ki ga slišim od vseh koncev zdaj, ko se vračam, je, da si je doma treba ustvariti otoček normalnosti. Sam sem temu včasih rekel "Langerhansovi otočki normalnosti". To pa pomeni, da je treba pri vzpostavljanju medosebnih stikov biti previden in izbirčen. To je za psihološko preživetje v "ljudski republiki" dragocen nasvet.

Po tem pa je vprašanje, koliko medosebni uničevalnosti, ki prihaja od drugih, dovolimo, da nas pobije, da nas naredi pobite. Surovine pač od okolja civiliziranosti niti ne pričakujejo. Tu je vprašanje, ali se taki ljudje v Sloveniji danes počutijo doma. Ker drugi se večinoma ne.

Na to sta dva odgovora.

Prvi je milejša notranja emigracija: človek se umakne med svoje. Hujša oblika notranje emigracije je disociacija, ko si človek dopoveduje in dopove, da to, kar se dogaja okrog njega, preprosto ni res. Na tej predpostavki sloni slavna "Alice v čudežni deželi" in danes Harry Potter. Ta obrambni mehanizem, pravi Laing, pa je silno nevaren. Notranji svet sčasoma zbledi in se izprazni. Takrat je potem govor o duševni bolezni.

Drugi obrambni mehanizem je bolj zdrav. To je zunanja emigracija. Če mladi in ustvarjalni ljudje, ki lahko, danes trumoma beže iz Slovenije, to niti slučajno ni predvsem zaradi denarja.

Brutalizacija medosebnih odnosov

Pred leti sem govoril, da so odnosi v Sloveniji divji in brutalizirani (fr. sauvage). Prijatelji so me samo gledali, mi v tem niso pritrdili. Danes glede tega stokajo vsi – tudi tisti, ki imajo živce kot traverze.

Če npr. na Zahodu ne odgovoriš na pismo (email) ali na telefonski klic, je že to skrajno neolikano. Z vsako tako opustitvijo smo sočloveka "zignorirali", ga v zgornjem smislu "razpotrdili" (disconfirm).

V Franciji so zelo pozorni na to, ali si koga pozdravil (bon jour). Pri nas nikomur ne pride na misel, da bi pri vstopanju na avtobus šoferja pozdravil, v Franciji pa je to zapovedano. Šoferju ni odveč na dan tisočkrat odzdraviti. Z vsakim pozdravom pa je vzpostavljen, čeprav površen, človeški stik. Iz New Yorka pa se spomnim samo enega šoferja, ki je sam vsakogar pozdravil: njega se spomnim, drugih ne.

V Ljubljani se je svoje čase, ne vem, ali se še zdaj, dogajalo, da avtobus ni počakal, če si hitel proti njemu, da bi ga ujel. V Franciji se mi je to prvič zgodilo prav včeraj. Pa so Slovenci manj odtujeni? So odtujeni, kolikor pač so, a na značilen kmečki način.

Naslednja ameriška zgodba. V nekem zakletem gradu sta ob obloženima mizama dobrot v različnih sobah živeli dve skupini ljudi s predolgimi rokami. Tako dolgimi, da hrane niso mogli nesti k ustom. Ta, ki je šel, da bi videl, je najprej stopil v sobo, v kateri so bili vsi sestradani, niso se mogli nahraniti. Toda v drugi sobi so ti isti ljudje veselo jedli in pili. V tej sobi, čeprav hrane in pijače niso mogli nesti k lastnim ustom, so hranili drug drugega. Poučno?

Pekel, ki si ga medosebno pripravljamo, prihaja od nas in od drugih. Zato je slavno izrekel Sartre: pekel, to so drugi.

Pekel in samomori

Slovenija je v svetovnem merilu s 34,6 za moške in 9,4 za ženske (povprečje 21,8) šesta na lestvici samomorov na 100.000 prebivalcev (vir). V Evropski uniji je Slovenija na tretjem mestu. Samomor je večplasten fenomen, ni ga mogoče razložiti samo z Laingovo logiko.

Sociološko pa je samomor že leta 1897 najbolje opredelil Émile Durkheim (vir). Za fenomen stabilne stopnje samomora v družbi ni določujoče posameznikovo doživljanje sebe in sveta. Po zakonu o velikih številih se te podrobnosti zabrišejo; do izraza pride nek nerešljiv problem v družbi kot celoti.

Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji itd. in verjetno zato o rasti depresivnosti. Temu bi morda pritrdila V.V. Godina, ki piše o "zablodah postsocializma". Morda je celo res, da je stopnja klasične odtujenosti prav zaradi tega v Sloveniji nižja. Ni pa očitno to tisto, kar bi znižalo število samomorov.

To gre globlje. Gre za kolektivno nezavedno, ki smo ga podedovali generacije nazaj. "Grehe očetov bom kaznoval na tretji in četrti generaciji!" (Exodus, 34:6-7) Patologija praviloma udari na dan v tretji generaciji. Ima to opravka s 600 masovnimi grobišči po Sloveniji. In z današnjo generacijo, ki je ta problem podedovala?

Prav to je tisto, na kar se je v veliki meri v svoji razlagi naslonil Durkheim. Zanj je stopnja samomorov v družbi posledica moralne dezorientacije, odsotnosti legitimnih družbenih hotenj (aspiracij) ob veljavni in omejujoči družbeni etiki. Slednja mora biti tista, ki posameznikovi zavesti eshatološko daje smisel (življenja), a predvsem glede drugih vsili meje spodobnega ravnanja.

No, v Sloveniji je stopnja samomora v zadnjih letih očitno povezana tudi z brezposelnostjo, je pa večja v Štajerski in Prekmurski regiji (Madžarska je le dve mesti za nami) in veliko nižja na Primorskem (Italija je šele na 64. mestu).

Sklep

Odtujenost (alienacija), kot jo psihološko naslavlja R.D. Laing, je samo druga beseda za sociološko stanje brez vrednot (anomijo).

Slovenija je po eni strani manj odtujena, kot to velja za zahodne države, po drugi strani pa s svojo škodoželjnostjo in zavistjo drug drugemu grenimo življenje. Kaj je že rekel Varufakis za našega ministra za finance?

Morda pa je to tisto, kar je imel Ciril Zlobec v mislih, ko je rekel, da je biti Slovenec sicer lepo –, je pa predvsem zelo težko.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentiranje je na željo avtorja onemogočeno.