Torek, 3. 5. 2016, 0.01
7 let, 1 mesec
Pravica do kromosomske istovetnosti
Eno stranišče za moške, eno za ženske. In tretje za "nešto između".
Tole je bil članek v New York Timesu, ki se nanaša na to pravno problematiko. Sam pa sem že pred leti v Pravni praksi pisal o tem, da morajo ti "transgender" posamezniki imeti pravico do lastne kromosomske istovetnosti (vir).
Situacija je tragična. In množična.
Vsak človek se rodi s svojo kromosomsko identiteto. XX pomeni punčko in XY pomeni fantka. To je lahko dokazati, a medtem se zgodi nekaj tretjega. V prvih tednih nosečnosti se prebude gonade; izločajo moške in ženske hormone. Zaradi njih se XY do poroda razvije v fantka.
V zgodovini človeštva je bilo ogromno težav, a take še ni bilo. Hormonski motilci, s katerimi je moderno okolje dobesedno in povsod prepojeno, na moški plod delujejo kot ženski hormoni in v razvoju ploda preprečujejo, da bi se dodobra maskuliniziral. Iz istega razloga deklice nimajo nobene težave, so vedno bolj propulzivne in iniciativne. Težava so torej ne do konca "pomoščeni" dečki, fantje in moški.
Težava pa se pojavlja vedno hitreje in vedno bolj intenzivno. Leta 2009 (vir) sem objavil svojo "Prvo od suhih krav" in takrat so se razni izvedenci še norčevali iz mene, češ, kako je mogoče govoriti o zastrupitvi, ko pa gre za minimalne količine teh strupov.
Ki sploh niso strupi, ampak so od zunaj vneseni hormonski motilci. Ti v telesu delujejo kot kurirji (messengers), učinkujejo pa zato že v molekularnih količinah. Ker so umetnega izvora, jih posteljica (placenta) ne prepozna, spusti jih do moškega ploda. Tam blokirajo učinek testosterona in drugih moških hormonov. Tako je že novorojenček spolno ambivalenten, a to se pokaže zlasti pozneje v puberteti. To pa je tudi vse, kar je o tem treba razumeti. Znanstveno je to dokazal Anton Komat v naši "Tretji od suhih krav" (vir).
Tragedija – in to je v resnici za vse prizadete nepojmljiva tragika – pa je v tem, da so hormonski motilci danes skoraj povsod. V predelih, kjer ni kmetijstva in kjer niso škropili pesticidov, se tu in tam še najde kakšen posameznik, čigar mati med nosečnostjo ni bila izpostavljena hormonskim motilcem. Bolj ko je kakšna dežela razvita in poljedelska, večje je število resnično prizadetih "moških" posameznikov. Težave ni več treba dokazovati. Sama bije v oči. Karma?
Zadeva je le v nekaj primerih prišla do Evropskega sodišča. V najodmevnejši finski zadevi (vir) je šlo za to, da poročeni osebi, ki je "spremenila spol" (transsexual), Finska ni dovolila, da bi ohranila svojo heteroseksualno zakonsko zvezo. Sodišče je zavzelo stališče, da daje Finska dovolj možnosti za pretvorbo običajne zakonske zveze v istospolno partnerstvo, v tem primeru dveh žensk.
Toda to so le zunanje značilnosti neke težave.
Pravica do neokrnjene spolne istovetnosti
Prizadeta oseba je, o tem ni dvoma, prikrajšana za svojo kromosomsko istovetnost, identiteto. Zanimivo pa je, da do zdaj še nihče od prizadetih pred ESČP (ali kje drugje) ni sprožil vprašanja, zakaj in kako je do potvarjanja kromosomske (moške) identitete sploh prišlo in katera kemija je povzročiteljica. Tu se stvar zavrti v začaran krog.
Moški, ki je na ta način prizadet, se počuti kot ženska. To je zanj edina težava. Ne pomisli, da mu je bila v času nosečnosti dobesedno ukradena njegova moškost. Ker se je rodil ambivalenten, jemlje to za gotovo dejstvo – kakor da ne bi bilo nobene druge možnosti.
Ker se tako pač počuti, ga zanima samo, kako bi privzel žensko identiteto. Ne more pa si sploh predstavljati, da bi zanj, če ne bi bilo hormonskih motilcev, stvari lahko bile povsem drugačne.
Epigenetsko dedovanje degenerativnih sprememb
Za medicino hermafroditizem (dvospolnost) ni nič novega. Od časa do časa so se taki primeri pojavljali, v Ljubljani je bila na primer za ta del znana odlična odvetnica.
Kleč pa je danes v tem, da je pojav množičen. Ker so hormonski motilci praktično povsod, so povsod tudi degenerativne spremembe. Mlajše generacije žensk, na primer, težave ne opazijo, ker so edini "moški", ki so jih kdaj videle, pač taki, kakršni so danes skoraj vsi. Vsaj v začetku jim ne pride na pamet, da je morda nekaj narobe. Pri ženskah pa izpostavljenost določenim hormonskim motilcem povzroča na primer raka na dojki (vir).
Omenjene deformacije se se kopičijo od generacije do generacije. Dokazano se nabirajo kot epigenetske spremembe (vir, vir).
Začelo se je po drugi svetovni vojni, ko so Američani v Evropo prinesli DDT, pesticid diklorodifeniltrikloretan. To je pomenilo, da se je prva prizadeta generacija v javnosti pojavila dvajset let pozneje, značilno leta 1968.
Takrat je šlo le za dolge lase, a za tem vprašanjem je že tičala težava, ki se je takrat ni zavedal še nihče. Danes že dolgo ne gre več za dolžino las, vprašanje so že stranišča. In od takrat je v civilizaciji umanjkal testosteron. Nekatere stvari se zato niso več dogajale, dogajalo pa se je veliko sekundarne patologije. O tem sem že pisal in tu se ne bi ponavljal (vir).
Človek obrača, Bog pa obrne
Slovenska javnost je v tem pogledu morda najbolj obveščena na svetu. A tu gre za diagnozo z nemogočo prognozo – in brez terapije. Vse štiri knjige, v katerih sem in smo do podrobnosti razčlenili težavo, niso imele, razen tega, da je morda kdo spoznal škodljivost pesticidov kot hormonskih motilcev, nobenega učinka. Število spermijev (spermatogeneza) nezadržno pada, smo na robu moške sterilnosti, na težavo pa so tudi v tujem tisku že v 60. letih opozarjali ameriški mediji (vir) in zdaj skoraj vsak dan francoski. Noseče ženske rotijo, naj se vsaj med nosečnostjo vrnejo k organski prehrani. To je seveda najbolj bistveno.
A poleg tega se ne da narediti nič. Je pa karma v tem, da so temu najbolj izpostavljene razvite države. O tem se lahko prepriča vsakdo, ki že na televizijskih ekranih opazi epidemijo debelosti v ZDA. TTIP (vir) bi bil v tem pogledu dodatna katastrofa.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Komentiranje je na željo avtorja onemogočeno.