Nedelja, 18. 2. 2024, 21.57
8 mesecev, 2 tedna
INTERVJU
Američan v Sloveniji šokiran nad našim zdravstvom: V primerjavi z ZDA je grozno #intervju
»V Sloveniji zapravimo več denarja za zdravstvo, kot sem si kadarkoli predstavljal, da je mogoče v razviti državi. Da dejstva, da na koncu sploh nimaš dostopa do zdravstva, sploh ne omenjam. Eden izmed mojih otrok je že dvakrat ostal brez osebnega zdravnika. In ga še vedno nima,« pravi Christopher Coomes, nekdaj drugi človek Google Robotics, ki danes živi v Sloveniji.
Google Robotics, Amazon, Jaguar, Ford … Seznam svetovno znanih podjetij, za katere je delal Američan Christopher Coomes je zelo dolg. V svoji karieri je bil svetovalec, profesor, pisec, inženir, prodajalec … Danes živi v Ljubljani, kamor se je z družino preselil pred tremi leti. Star je 42 let in ima tri otroke. V Sloveniji kot svetovalec sodeluje z več podjetij.
Američan Christopher Coomes pravi, da je bila Slovenija zanj in njegovo družino obljubljena dežela. In da se je želel v Sloveniji upokojiti. Vendar po treh letih življenja na sončni strani Alp pravi, da je ponovno začel razmišljati o drugih možnostih. V Sloveniji ga moti predvsem zdravstveni sistem.
Kakšna je vaša skrivnost za tako uspešno kariero pri svetovnih velikanih? Ker sem Slovenec, moram vprašati, so vam vrata odprli starši?
Moji starši so bili večino življenja pripadniki nižjega srednjega sloja. Po izobrazbi sem sicer inženir. Verjetno sem imel veliko srečo v življenju. In jo še vedno imam. Morda pa samo zelo dobro sam ustvarjam svojo srečo? Lahko pa zagotovo rečem, da sem imel priložnosti, ki jih ima le malo ljudi. Sem jih pa dobro izkoristil.
Kako ste kot inženir pristali v svetu svetovanja?
Ko sem diplomiral, sem imel težave pri iskanju službe. Nekega dne sem srečal bodočega šefa, ki je ravno odpiral svetovalno podjetje in me je povabil, da se mu pridružim. In tako sva bila dva v novem podjetju. Kmalu sta se nama pridružili še dve osebi. In dobili smo prvo stranko, Ford. Ki je bil zelo zadovoljen z nami. In podjetje je začelo ekstremno hitro rasti, kmalu smo imeli več sto zaposlenih.
Ravno delo za to podjetje mi je omogočilo pridobivanje novih znanj in izkušenj. Zaradi naših strank sem vedno znova spoznaval nova podjetja in se moral ves čas učiti. Nikoli nisem stagniral.
"In ravno procesi so zanimiv del Slovenije, ki me po eni strani živcirajo, po drugi strani pa predstavljajo izziv. V Sloveniji podjetja nimajo postavljenih procesov ali pa so postavljeni na način, ki ga jaz ne znam razumeti na začetku. Skoraj vedno se na koncu izkaže, da je razlog za nelogičnost procesa dogodek v preteklosti, za katerega seveda nisem nikoli slišal," svoje izkušnje s slovenskimi podjetji opiše Christopher Coomes.
Kaj bi svetovali Slovencem, ki želijo mednarodno kariero, kot ste jo imeli vi?
Vedno imejte več mentorjev, ljudi, od katerih se boste učili. Nikoli ne ostanite v službi, če ne napredujete. Tako v znanju kot v izkušnjah. Dajte odpoved in si najdite novo službo. Če je mogoče, zamenjajte različne vloge znotraj istega ali različnega podjetja. Pojdite iz marketinga v prodajo ali razvoj … Oziroma če je to ravno vaše področje, delajte tako v oddelku za marketing kot v prodaji.
In še enkrat, ko pridete v novo podjetje, najdite osebo, od katere se lahko največ naučite. In preživite čim več časa v družbi te osebe, postanite njen prijatelj.
Kaj je torej vaša supermoč?
Mislim, da sem zelo dober pri iskanju odgovorov na izzive. Hitro ugotovim, zakaj nekaj deluje in zakaj nekaj ne. Povsod vidim procese, vse ima svoje sosledje. Sicer je to zame malo nadležno. Bom še tako dejal, sem zelo dober pri organiziranju kaosa.
In ravno procesi so zanimiv del Slovenije, ki me po eni strani živcirajo, po drugi strani pa predstavljajo izziv. V Sloveniji podjetja nimajo postavljenih procesov ali pa so postavljeni na način, ki ga jaz ne znam razumeti na začetku. Skoraj vedno se na koncu izkaže, da je razlog za nelogičnost procesa dogodek v preteklosti, za katerega seveda nisem nikoli slišal.
Kaj vas je popeljalo v svet robotike pri Googlu?
Pravzaprav sem bil eden od dveh ljudi, ki sta na noge postavila Google Robotics. Ko sem začel delati za Google, je bil oddelek za robotiko še del matičnega podjetja.
Kdaj bodo torej roboti prevzeli oblast na Zemlji?
Saj ste slišali, kaj se je zgodilo na Facebooku? Da so ustvarili dve umetni inteligenci, ki sta se začeli pogovarjati in sta ustvarili svoj jezik ter so ju zaradi strahu izključili?
To je bilo že pred več kot petimi leti.
Ampak je noro. Kar želim povedati, je, da roboti ne bodo prevzeli oblasti na Zemlji. Roboti so pravzaprav zelo neumni. Naredijo točno to, kar jim rečemo. Pa še pri tem so zelo omejeni. Ne morejo sprejemati odločitev.
Če pa jim damo UI-možgane?
Potem morda. Vendar ne v bližnji prihodnosti. Edina nevarnost, ki jo roboti danes predstavljajo, je, da bodo mnogi zaradi njih izgubili službo. Hkrati predstavljajo tudi priložnost, ker bomo z njihovo pomočjo ljudje učinkovitejši in bomo hitreje napredovali kot UI.
Kot se recimo dogaja v skladiščih Amazona?
Ja. Vendar kaj pravzaprav delajo roboti v omenjenih skladiščih? Oni dobesedno samo premikajo stvari. To je vse, kar počnejo. Roboti torej večinoma opravljajo delo brez dodane vrednosti. Dodajanje vrednosti je, ko priviješ vijak. Zadnji zasuk je dodajanje vrednosti. Vse drugo ni vrednost, ampak nujno. Moraš to narediti.
Zato roboti v skladiščih pravzaprav ne jemljejo delovnih mest. Ljudem le omogočajo, da postanejo učinkovitejši. Je pa res, da je to moj, inženirski način razmišljanja.
"Na papirju je Slovenija videti odlično. Iz prestolnice imaš uro vožnje do morja, uro vožnje do Alp. Štiri ure vožnje in že si v državi s popolnoma drugačno kulturo. Na začetku sem mislil, da se bom upokojil v Sloveniji. In v bistvu še vedno upam, da se bom res," pravi Christopher Coomes.
Ste torej zato zapustili Google Robotics?
Ne. Podjetje sem zapustil, ker se je spremenila kultura v podjetju. Na začetku je bilo odlično delati za Google, vsi zaposleni so bili srečni in prijazni. Potem je postalo ozračje toksično, bal sem se pogovarjati z ljudmi. Kaplja čez rob je bila zahteva Googla, da naj se v mesecu dni preselim z družino v Seattle ali najdem novo službo znotraj podjetja. Seveda smo se preselili, vendar nam mesto zelo ni ustrezalo. Potem je središče mesta zasedlo gibanje Black lives matter, brezdomci so bili povsod, mesto je doživelo prometni kolaps … In življenje je postalo nevzdržno. Zato sem dal odpoved in preselili smo se v Slovenijo.
Zakaj v Slovenijo?
Najprej smo odšli na Češko, ker je moja žena Čehinja. Vendar nismo načrtovali ostati. Nekega dne, pred približno desetimi leti, sem na zemljevidu opazil Slovenijo in začel sem brati o državi. Same zelo pozitivne stvari. Zato smo Slovenijo obiskali za 14 tednov, ki smo jih preživeli v sedmih mestih v Sloveniji. Bilo nam je zelo všeč in odločili smo se za selitev. Takrat seveda nisem vedel nobenih podrobnosti o državi, kot so lokalna politika, neživljenjska birokracija in grozovit zdravstveni sistem.
Na papirju je Slovenija videti odlično. Iz prestolnice imaš uro vožnje do morja, uro vožnje do Alp. Štiri ure vožnje in že si v državi s popolnoma drugačno kulturo. Na začetku sem mislil, da se bom upokojil v Sloveniji. In v bistvu še vedno upam, da se bom res.
In zakaj ste se premislili? Lokalna politika in birokracija verjetno nista glavni razlog?
Zdravstveni sistem. Strah me je upokojitve v Sloveniji, ker verjetno ne bom nikoli imel dostopa do zdravnika. V primerjavi z ZDA je zdravstven sistem v Sloveniji grozovit.
Ta izjava je kar v nasprotju z mnenjem v Sloveniji, kjer lahko beremo v medijih, da v ZDA ljudje umirajo na ulicah, ker nimajo dostopa do zdravnika.
Gre le za propagando. Moja žena je iz Češke in je imela podoben pogled na zdravstvo v ZDA. Da si bo zlomila nogo in bo bankrotirala. Vendar je potem ugotovila, da sistem v ZDA deluje odlično. Zdravnik me sprejme isti dan, ko ga potrebujem, in če recimo dobim napotnico za MRI, imam pregled le nekaj ur kasneje. Zdravniki se v ZDA borijo, da postanete njihov pacient. Poleg tega je zdravstveno zavarovanje v ZDA veliko cenejše kot v Sloveniji.
V ZDA sva z ženo mesečno za zdravstveno zavarovanje za petčlansko družino plačala približno 1200 evrov vsak mesec. Tudi v Sloveniji skozi davke plačam okoli 1200 evrov mesečno. In če še upoštevam, da je v ZDA povprečna plača okoli pet do osemkrat višja kot v Sloveniji … In zdravila. Recimo aspirin. V Sloveniji okoli deset evrov za škatlo, v kateri je okoli 50 tablet. V ZDA dobim 500 tablet za osem ameriških dolarjev. Vse to me spravlja ob živce.
V Sloveniji zapravimo več denarja za zdravstvo, kot sem si kadarkoli predstavljal, da je mogoče v razviti državi. Da dejstva, da na koncu sploh nimaš dostopa do zdravstva, sploh ne omenjam. Eden izmed mojih otrok je že dvakrat ostal brez osebnega zdravnika. In ga še vedno nima.
Zato otroke že tri leta večinoma peljemo na preglede na Češko oziroma v ZDA, če je kaj hujšega. Ali ni to odlično?
Zagotovo ne. Morate pa razumeti, da imamo v Sloveniji dva sistema. Uradnega, ki ne deluje, in neuradnega, ki na mnogih področjih nudi vrhunske storitve tudi na svetovni ravni. Morate samo poznati prave ljudi.
Temu lahko verjamem. Kar sem opazil v Sloveniji, je, da se ljudje zelo potrudijo zate, če si njihov prijatelj. Po drugi strani je zelo težko sklepati prijateljstva. Slovenija je res zanimiva, najbolj prijateljska in hkrati najmanj prijateljska država.
Ko ste se preselili v Slovenijo, niste poznali nikogar?
Poznal sem direktorja BTC in nekaj njegovih sodelavcev. Večino svojega življenja sem preživel v hotelih v različnih državah in mislil sem, da sem zelo dober pri sklepanju novih prijateljstev. Dokler se nisem preselil v Slovenijo. Potreboval sem leto in pol, da sem sklenil prva prijateljstva. Danes so ti ljudje res dobri prijatelji.
"Veliko uprav večjih podjetij me je povabilo, če jim lahko svetujem. Vendar so vsa srečanja potekala enako. Jaz pravzaprav nisem nič govoril, samo poslušal sem predavanje, kako oni delajo najbolje in kako jaz, veliki strokovnjak iz Googla, pravzaprav ne vem ničesar," izkušnje iz Slovenije našteva Christopher Coomes.
Omenili ste, da vam živce "kravžlja" tudi državna birokracija v Sloveniji.
Bom dal samo en primer. Ko smo se preselili v Slovenijo, sem moral prinesti veliko različnih dokumentov iz ZDA na upravno enoto. Kjer seveda nihče ne govori angleško, zato sem moral imeti s sabo prevajalca. Velik del dokumentov smo mi zavrnili z besedami, da ne sme preteči več kot tri mesece od njihove izdaje. In kje je bila težava? Američani pišemo datum drugače kot Slovenci. Saj veste, v ZDA je najprej mesec, potem dan in šele potem leto. Zaposleni na upravni enoti pa tega očitno niso vedeli in niso sprejeli dokumentov. Pravzaprav ne vem, kaj je bilo, moj prevajalec in uradnik sta imela dolg pogovor v slovenščini in nisem popolnoma ničesar razumel.
Kaj torej počnete zadnja tri leta v Sloveniji?
Na začetku sem bil svetovalec direktorju BTC, to delo opravljam še danes. Potem sem spoznal Jureta Kneza iz Dewesofta in zdaj sodelujem tudi z njimi na področju proizvodnje. Če se lahko pohvalim, z mojo pomočjo so povečali učinkovitost za 40 odstotkov. Pomagam jim tudi z robotizacijo proizvodnje.
Imam pa tudi stranske projekte. Tako smo odprli podjetje za NFT, vendar se seveda ni izšlo. Svetujem tudi drugim podjetjem iz različnih gospodarskih panog.
Ste pa tudi aktivni v svetu startupov v Sloveniji. Med drugim ste tudi član Poslovnih angelov Slovenije.
Res je, pomagam pri ocenjevanju startupov, ki potrebujejo naložbo. Tu sem dobil tudi zadnjo poslovno idejo, razvili smo namreč rešitev s pomočjo umetne inteligence, ki to delo upravlja veliko hitrejše od človeka. Podjetje se imenuje X1 Pipeline.
Glede na to, da veliko sodelujete s slovenskimi podjetji, kakšno je vaše mnenje o njih?
Mlajša podjetja so odlična, predvsem ker imajo ambicijo po rasti in prodoru na tuje trge. S starejšimi podjetji je drugačna zgodba. So zelo zacementirana v lastnih pogledih na svet. Veliko uprav večjih podjetij me je povabilo, če jim lahko svetujem. Vendar so vsa srečanja potekala enako. Jaz pravzaprav nisem nič govoril, samo poslušal sem predavanje, kako oni delajo najbolje in kako jaz, veliki strokovnjak iz Googla, pravzaprav ne vem ničesar.
Govorite pravzaprav o ljudeh, ne o podjetjih?
Seveda. Kar tudi opažam v takih podjetjih, je, da so na večini menedžerskih položajev prijatelji lastnikov oziroma direktorjev. In ti zaposleni ne bodo zamenjali službe in se ne bodo nikoli ničesar novega naučili. Podjetja pa tudi ne vlagajo v preostale zaposlene, ne dajejo bonusov za delovno uspešnost. Ne uporabljajo nobenih orodij, da bi stimulirali svoje zaposlene. In to je žalostno, saj v teh podjetjih dela ogromno čudovitih ljudi, ki zato nimajo priložnosti razvoja karier.
Ko ste govorili o mlajših podjetjih, ste govorili predvsem o startupih?
Ne samo o njih. Dober primer so majhna podjetja v avtomobilski industriji. Večinoma delajo z večjimi slovenskimi podjetji, ki so podizvajalci svetovnih igralcev v avtomobilski industriji. In manjši gledajo te večje podizvajalce in si mislijo: "Tudi jaz bi lahko to delal."
Velik del svoje kariere ste preživeli ravno v avtomobilski industriji. Kako vidite ta sektor v Sloveniji?
Za večja podjetja ne vem, ali bodo preživela. Svetovna avtomobilska industrija se spreminja zelo hitro in podizvajalci morajo slediti tempu. Predvsem z vidika cenovne konkurenčnosti drugih podizvajalcev in zahtev proizvajalcev po časovni učinkovitosti dobav.
Kako vidite slovenske startupe?
Veliko podjetij v Sloveniji dela odlične stvari. Nikoli si nisem predstavljal, da bom v tako majhni državi našel toliko startupov. Ni mi tudi jasno, od kod imajo denar za razvoj. Veliko startupov ustanovitelji sami financirajo. Mogoče imajo bogate starše, res ne vem.
Poudaril bi še to, da je v Sloveniji neverjetno veliko zelo pametnih ljudi. Ki si zapomnijo vse. Težava pa je, da so bili vzgojeni, da morajo poslušati, ne pa razmišljati sami. To opažam pri veliko startupih.
Tudi nikjer nisem spoznal toliko ljudi z doktorati v startupih.
"Potem razumem tudi, zakaj še nikoli in nikjer nisem spoznal toliko doktorjev znanosti, ki ne vedo pravzaprav nič. Kar smešno je že včasih," pravi Christopher Coomes.
To je zagotovo posledica brezplačnega šolskega sistema, ki ga imamo v Sloveniji.
Najverjetneje res. Potem razumem tudi, zakaj še nikoli in nikjer nisem spoznal toliko doktorjev znanosti, ki ne vedo pravzaprav nič. Kar smešno je že včasih.
Ste pa Slovenci res polni znanja. Velikokrat se šalim, da večinoma sveta zaradi nevednosti potrebuje ChatGPT, Slovenci pa ste ChatGPT. Neverjetno, kaj vse veste. Od zgodovine dalje. Na skoraj vsako vprašanje mi sogovornik poda odgovor.
Če se vrnem k startupom, kaj bi svetovali slovenskim podjetnikom?
Predvsem, da se naučijo delati produkte. Oziroma da ugotovijo, kaj sploh je njihov produkt. Ter kako ga prodati, koliko sploh stane, da prodajo svoj produkt …
Istočasno pa naj startup pripravljajo na prejem naložbe. Slovenski startupi velikokrat najprej naredijo produkt in šele potem začnejo iskati denar. Predvsem zaradi dejstva, da se bo produkt še velikokrat spremenil, ko ga bodo v roke dobili uporabniki.
Vendar imajo tudi vlagatelji svoja pričakovanja in startupi potem izgubljajo dragoceni čas, da postanejo »investment ready«.
Če povzamem današnji pogovor, se torej v Sloveniji ne boste upokojili?
Z veseljem bi se, vendar se res bojim, da v primeru, da resno zbolim, ne bom dobil zdravniške oskrbe. Je pa to tudi poslovna priložnost.