SiolNET. Digisvet Novice
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ne morem si predstavljati, zakaj bi si želela zobno krtačko povezati v internet

0

termometer

Dobre rešitve se usmerjajo na ljudi, navdihuje jih trg, usmerjajo pa izkušnje, je prepričana antropologinja, ki si prizadeva ustvariti človeku prijazne tehnološke storitve in izdelke.

Antropologinja iz Avstralije je na enem od najvišjih vodilnih položajev ameriškega visokotehnološkega podjetja Intel; podpredsednica urada za korporativno strategijo in voditeljica pestre skupine raziskovalcev Genevieve Bell zase pravi, da je srečna na presečišču kulturnih praks in sprejema tehnologij. Svoje delovno mesto opisuje kot ustvarjanje smisla od tega, kar ljudi navdušuje in jih frustrira ter da ta spoznanja uporabi pri oblikovanju tehnoloških izumov naslednje generacije.

Antropologinja za polni delovni čas, futuristka za polovičnega

Prepričana je, da je njena služba najboljša mogoča: "Sem antropologinja za polni delovni čas in futuristka za polovični delovni čas." Vsako srečanje z njo, njeno živahnostjo, optimizmom in pripravljenostjo pa potrjuje, da v svojem delu res uživa.

Njena predavanja in nastopi ter neformalni pogovori so vedno brez listkov in opomnikov, vsakič drugačna in vedno znova sveža in polna zanimivih ter izzivalnih razmišljanj. Svojo ustvarjalnost pa je formalno okronala tudi z več kot ducatom patentov.

Službo svojega življenja je dobila, ko je sploh ni iskala

Antropologija ji je vsajena v genih, saj je njena mati priznana avstralska antropologinja. Velik del svojega otroštva je Genevieve Bell preživela med avtohtonim prebivalstvom severne in osrednje Avstralije, bosa in približno tako, kot je bilo na tej celini pred prihodom evropskih priseljencev.

Akademska in poklicna pot jo je odpeljala v ZDA, v Intel in s tem tudi v visokotehnološke vode pa je prišla pred 17 leti. "Svojo prvo službo v Intelu sem dobila, ko je sploh nisem iskala. Sedela sem v baru v Palo Altu in tam sem od enega moškega prejela zanimiv predlog – zato me ne sprašujte za karierne nasvete, ker ne vem, kako se komu sliši, da je reči kakšnemu moškemu v baru 'da' prava pot do dobre službe."

Pri novih izdelkih in storitvah se poleg tehničnih vprašanj vedno pojavijo tudi moralna, etična in filozofska

Bellova vztraja, da moramo čim več mogočih scenarijev, ki jih lahko prinese neka nova tehnologija ali na njej temelječe storitve in izdelki, predvideti še pred zagonom. Prej kot slej bodo namreč ob tehničnih vprašanjih na površino priplavala tudi moralna, etična in filozofska vprašanja.

Največje izzive, ki jih prinašajo nove tehnologije, vidi v zasebnosti, varnosti, združljivosti, popravljivosti in nadzoru. Vse to se bo še intenzivno stopnjevalo z internetom stvari, ko bo s povezovanjem najrazličnejših naprav količina podatkov zares ogromna. "Ko ti na tvoj rojstni dan prvi vošči bankomat, se zamisliš, kaj vse vedo o tebi in kdo vse ima podatke o tebi," opozori s primerom.

Uporabniki upamo, da pametne naprave dobro opravljajo svoje naloge

Genevieve Bell se je te dni mudila v Sloveniji in med njenim prvim obiskom pri nas smo imeli ponovno priložnost z njo se pogovoriti, kako tehnologija vpliva in bo še vplivala na nas ter kaj moramo narediti sami, da bomo mi gospodar tehnologije in ne obratno.

Ali so pametne naprave res pametne ali je to zgolj marketinški slogan?

Vsaka generacija naprav je pametnejša od generacije pred njo, toda ali so toliko pametne, kot bi morale biti? Zanesljivo ne. Beseda pametno se tu največkrat uporablja kot pridevnik, ki opredeljuje neko zaporedje, da je neka generacija kronološko za svojimi predhodnicami.

Kaj pravzaprav pomeni, da je neka naprava pametna?

Dobro vprašanje. Pomeni, da ima neko stopnjo računske moči, da ima možnost povezovanja, včasih pomeni, da je večplastna, da opravlja več koristnih nalog. Pametni telefoni ustrezajo tem opisu, uporabniki ob tem upamo, da to dobro opravljajo.

Računalniki in pametne naprave danes za nas opravljajo veliko stvari – ali smo morda že presegli tisto točko, ko smo od njih preveč odvisni?

Živimo v svetu, kjer so se spremenila znanja in veščine, ki jih potrebujemo. Pred desetletji sem vedela takratno telefonsko številko svojih staršev in jo vem še danes, čeprav ni več dejavna, ne vem pa njune današnje, ki je delujoča. Tega mi danes ni treba vedeti, številk, ki jih imam v telefonu, si ne zapomnim več. Danes imamo drugačna razmišljanja in pričakovanja o geografiji, času, dostopnosti stvari. Jaz temu ne bi rekla odvisnost, pač pa drugačna pričakovanja, se pa strinjam, da to ne izpade vedno tako, kot bi moralo.

Česa mislite, da ne bi smeli nikoli zaupati računalniku ali povezati v internet?

Pred dvema letoma sem na sejmu potrošniške elektronike v Las Vegasu videla kar tri podjetja, ki so predstavila zobno krtačko, ki se povezuje v internet. Težko si predstavljam, zakaj bi si jaz želela povezati svojo krtačko v internet, najbrž je šlo za neko igrivo motivacijo, s katero bi ljudi prepričali, da si pogosteje čistijo zobe. Takrat se vprašaš, kaj vse bodo želeli povezati v internet, a menim, da pravo vprašanje ni, česa ne smemo povezati v internet, temveč katera so mesta in trenutki, ko bi morali ostati sami.

Na primer?

Za letošnji zahvalni dan, ki je v ZDA tradicionalno družinski praznik, je tamkajšnji veliki telekomunikacijski operater oglaševal svoje omrežje, ki na številne načine pomaga varno priti domov, a je obenem svetoval, da ob prihodu mobilni telefon izklopite. Čudovito, ali si lahko to predstavljate? Telekomunikacijski operater svetuje, da praznike preživite brez povezave v internet! To je eden tistih trenutkov, ko se vprašaš, za kaj gre …

Za kaj gre?

Mislim, da gre za okrepljen občutek, kako preživljamo prosti čas, kako pomembni so nam neposredni stiki, družina, ljubezen, prijateljstvo, svet … Nasprotno od pametno, kot ga uporabljamo pri pojmovanju pametnih naprav, včasih ni neumno temveč počasno ("slow"), kot je npr. slow food. Ne smemo pozabiti, da vsega, kar nas ustvarja kot ljudi, ni vedno treba uresničevati z digitalnim posredovanjem.

Ali nam tehnologija res lajša življenja? S tem, da lahko naredimo več, se višajo tudi pričakovanja, zaradi česar imamo lahko na koncu celo manj časa zase …

Že zadnjih 200 let je tehnologija vedno ustvarjala sporočilo o učinkovitosti. Pogosto je res, da postajamo bolj učinkoviti, a se višajo tudi zahteve. Kar me malo tolaži, je, da so ti sistemi razmeroma novi, to pogosto pozabljamo: pametni telefoni in internet obstajajo približno eno desetletje, internet stvari in ideja o povezovanju vsega v internet le nekaj let. Kot človeška bitja, posamezniki, družine, skupnosti, družbe in kulture potrebujemo zares veliko časa, da si odgovorimo na vsa vprašanja glede novosti. Spomnim se kot otrok v Avstraliji, da je še 20 let po prihodu televizije leta 1956 v naši družini potekala razprava o tem, kako daleč bi morala sedeti od zaslona, kaj in kdaj naj gledam, ali je televizija sploh dobra zame, ali me bo britanizirala ali amerikanizirala … Ta tehnologija je danes še 40 let starejša, a mnogi imajo še vedno ista vprašanja.

Kako torej ravnati ob tako povečanih zahtevah in pričakovanjih?

Vsak mora sprejeti to odločitev sam, v okviru svoje družine in skupnosti. Takšne odločitve sprejemajo tudi podjetja, glede stalne dosegljivosti. To so težke, ampak pomembne odločitve o parametrih naših odnosov in vrednot. Višje zahteve niso nekaj neizogibnega. Otroci, rojeni v tem tisočletju, vidijo svoje starše, kako so zaradi dela vedno povezani, in si kaj takega ne želijo za sebe, želijo manj takšne digitalnosti.

Ali se je torej treba pogosteje odklapljati, da bi imeli več časa zase?

Težko je reči ne nečemu, kar ti obljublja povezljivost z vsem. Preprosto je krivca iskati samo v drugih ali samo pri sebi, resnica je nekje vmes. Ne moremo kriviti sistema ali tehnologije, moramo to razčistiti sami s seboj. Počasi izstopamo iz gospodarsko zahtevnega desetletja, kjer je imeti službo obenem pomenilo biti ji stalno dostopen. Ali smo zaradi tega slabi ljudje, ker smo zato zanemarjali kaj drugega? To je pomenilo, da nam je bilo mar za naše službe. Ista ta tehnologija nam omogoča, da ostanemo povezani tudi z našimi prijatelji. Ni enotnega recepta za vse, to smo videli tudi pri različnih pravilih, ki jih različne družine imajo o gledanju televizije.

Ali kdaj izklopite svoj mobilni telefon?

Da. Recimo kadar plavam, kadar vadim. Še sreča, da mobilna omrežja ne delujejo v letalih, odmišljam si satelitsko telefonijo, ki jo nekateri prevozniki ponujajo, a sem obenem zelo hvaležna tehnologiji, da z njo lahko vzdržujem stike, ki mi veliko pomenijo in ki mi jih brez nje zaradi oddaljenosti ne bi uspelo vzdrževati. Vedno vem, kaj se dogaja doma, tudi ko sem na drugem koncu sveta. Temu se ne bi odpovedala. Res pa je tudi, da se ne oglasim na vsak klic.

Identifikacija klicatelja je čudovita funkcija, mar ne?

Res je. Če številke ne poznam, se ne oglasim. Tudi če jo poznam, ni nujno, da se bom oglasila. Glasnega zvonjenja nimam nikoli vklopljenega. Bila sem verjetno ena od prvih v ZDA, ki sem uporabljala samo mobilni telefon, še danes se redko oglasim na stacionarni telefon v pisarni.

Danes imamo številne možnosti za komuniciranje – a obenem niso redki očitki, da se, zlasti mladi, ne znajo več pogovarjati …

To je neke vrste generacijski prepad, predsodek starejše generacije, da ji mlajši ne sledijo. Ali se spomnite, kako so naši generaciji ves čas govorili, da samo poslušamo rock&roll in samo gledamo televizijo? Pismenost ima danes drugačen pomen in vsebino, to, kar znajo danes mladi, so oblike hiperpismenosti, ki ne sledijo nujno konvencijam, vzpostavljenim v prejšnjih generacijah.

Ali družba, zakonodaja, izobraževalni sistemi dovolj hitro sledijo tehnološkemu razvoju?

Nove tehnologije ustvarjajo nove možnosti, nove oblike družbenih interakcij, ne vedno namenoma. Izum pisalnega stroja je, denimo, kot stranski učinek okrepil boj za pravice in enakopravnost žensk. Danes vemo, zakaj se je to zgodilo, a takrat tega nihče ni pričakoval. Televizija je spremenila način, kako otrokom pripovedujemo zgodbe in obenem postala tudi stičišče družbenega soočanja, ker je bila pripravljena predvajati podobe, ki so v javnosti še vedno bile protislovne. Meni je zanimivo, katere možnosti še imamo, ki nam še niso povsem jasne. Gledam značke (hashtags) in nove oblike politične razprave, ki so prišle z njimi. To niso nove teme, le da so s tehnologijo dobile nov prostor za razpravo, novo okno za široko občinstvo. Nove načine za razmišljanje, kar je lahko zelo koristno.

Toda sadovi tehnologije niso vsem enako dostopni. Ali nas potem tehnologija lahko tudi oddaljuje?

O tem govorimo ves čas, a ne vem, če lahko tehnologiji pripišemo takšno vlogo. Tehnologija pogosto sledi obstoječim vzorcem moči, neenakosti, statusa. Pričakovati od nje, da bo spremenila družbeni red, je isto, kot če bi to pričakovali od pohištva. Samo človeška bitja lahko vplivajo na to. Moramo biti sposobni predstavljati si, da je svet lahko drugačen, v to moramo trdno verjeti. Moramo upati, da se to lahko zgodi, tako je bilo celotno zgodovino. Tehnologija lahko ponudi način, sredstvo, a to delo moramo opraviti ljudje.

Ali nas tehnologija kot ljudi spreminja na boljše ali na slabše?

To vprašanje vedno govori bolj o nas kot o tehnologiji. Tehnologija se ne zbudi vsako jutro z mislijo, kako bom danes spremenila ljudi. Nima te moči, nima tega poslanstva. Ljudje uporabljamo tehnologijo ves čas. Nekaj od tega nas naredi boljše, nekaj nas naredi slabše. Naša naloga je zagotoviti, da načini njene uvedbe, uporabe, regulacije, upora do nje, sobivanja z nami, našega razumevanja najdejo pravo mesto v naših življenjih.

Kako torej gledate na prihodnost? Z optimizmom?

Da. Preprosto in nedvomno da, toda treba bo veliko dela.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin