TOP 20 najslabših videoiger vseh časov, 2. del #foto #video

The Walking Dead: Survival Instinct (2013)

Razvoj igre The Walking Dead: Survival Instinct so spremljala visoka pričakovanja. Temelji namreč na TV-seriji The Walking Dead oziroma Živi mrtveci, ki je bila leta 2013, ob izidu igre Survival Instinct, ena najbolj priljubljenih oddaj na televiziji.

Igralci so namesto bitke za preživetje, ki je obljubljala številne prelomne mehanike premagovanja živih mrtvecev in skrivanja pred njimi, dobili razvlečeno simulacijo sprehoda po gozdovih in zapuščenih zaselkih, v kateri je bil najučinkovitejši način, da so se odkrižali nasprotnikov, kar beg.

The Walking Dead: Survival Instinct je razočaral tudi ustvarjalce nadaljevanke in stripa Živi mrtveci, na katerem TV-serija temelji. Robert Kirkman, oče stripa, je po izidu javno okrcal razvijalca igre, podjetje Terminal Reality.

Duke Nukem Forever (2011)

Duke Nukem 3D iz leta 1996 je ena najboljših in najbolj vplivnih iger vseh časov. Njen razvijalec 3D Realms je leta 1997 napovedal nadaljevanje z naslovom Duke Nukem Forever (krajše DNF), ki smo ga nato čakali dolgih 14 let.

Igra, ki je v vmesnem času postala mit, legenda, ni upravičila visokih pričakovanj. Mnogi so verjeli, da bo DNF prerodil industrijo in postavil nove standarde razvoja iger. Izkazalo pa se je, da Duke Nukem Forever z izidom zamuja deset let.

Podoba je bila za leto 2011 zastarela, igralne mehanike so bile osnovne. DNF je bila medla, dolgočasna in zelo linearna strelska igra brez naprednih prijemov tekmecev, kot sta skrivanje v zaklonu ali umetna pamet, ki zna sodelovati in v boju proti igralcu združiti moči.

Naslovni junak, Duke, je nekje na svoji štirinajstletni poti do igralcev izgubil karizmo, ki ga je pred dvajsetimi leti povzdignila na vrh seznama najbolj oboževanih likov v videoigrah. Še vedno se je pretvarjal, da jo ima, a njegove enovrstične izjave in kletvice niso bile več ne smešne, ne kul.

Custer's Revenge (1982)

Spletni portal Gamespy je Custer's Revenge označil za najbolj sramotno videoigro vseh časov. Zakaj? V njej igralec prevzame vlogo generala Custerja, ki se, oborožen samo z veliko erekcijo, poskuša prebiti mimo roja puščic in posiliti Indijanko, privezano na kol.

Custer

Igro je za igralno konzolo Atari 2600 razvilo podjetje Mystique, sicer znano po produkciji videoiger za odrasle. Odziv trga na Custer's Revenge je bil tako buren, da je Atari zaradi rasistične in seksistične vsebine nazadnje tožil Mystique.

50 Cent: Bulletproof (2005)

Leta 2005 je bil 50 Cent ob Eminemu najslavnejši raper na svetu. Prodajal ni le svoje glasbe, temveč tudi svojo podobo - nastopil je v svojem polavtobiografskem filmu in videoigri 50 Cent: Bulletproof.

Film so kritiki raztrgali, igra pa je bila še slabša. Ameriškega glasbenika smo v njej peljali na maščevalni pohod zoper sovražne ulične poete in prekupčevalce drog.

Pohod je bil nepotrebno težek, saj igra, razvita za Sonyjevo igralno konzolo Playstation 2, ni poznala samodejnega merjenja v nasprotnike, zato je bilo natančno streljanje zaradi Centove siceršnje okornosti malodane nemogoče. 

Kot izdaja že naslov, pa je bil 50 Cent res neprebojen (Bulletproof), saj je vzdržal več sovražnega ognja od tanka, brez težav je preživel celo neposreden zadetek iz bazuke.

Za nameček je igra mlajšemu občinstvu, tako kot večina sodobnih raperskih pesmi, posredovala res neprimerno sporočilo: "Biti gangster, uživati droge in vsak dan seksati z drugim dekletom je smisel življenja."

Arcania: Gothic 4 (2010)

Gothic (2001) in Gothic 2 (2003) v Evropi veljata za najodličnejši predstavnici zvrsti igranja domišljijskih vlog. Gothic 3 (2006) je ohranil esenco predhodnikov, a zaradi hitenja založnika ob izidu igralcem ponudil tudi prenekaterega hrošča, ki je malce okisal igralno izkušnjo. Še vseeno je bil to Gothic. Igri Arcania: Gothic 4 pa je uspelo združiti najslabše elemente predhodnikov in oskruniti njihovo dobro ime.

Arcania: Gothic 4

Srž Gothica, domišljijske pustolovščine, ki se dogaja v odprtem svetu, polnem gozdov, potočkov, nevarnih divjih zveri ter vasic in mest, katerih prebivalci čez dan hodijo po opravkih, zvečer pa se zberejo ob tabornem ognju in opravljajo sosede, je Arcanii uspelo poenostaviti v premočrtno blodenje po votlinah in pobijanje enih in istih pošasti.

Igralec se lahko pogovarja le s peščico oseb v igri, rdeči niti zgodbe je težko slediti, navezav na prejšnje dele ter srečevanja pomembnih oseb iz Gothica 1, 2 in 3 je komaj kaj. Učiteljev veščin ni več, število raznih čarovnij pa je zmanjšano na vsega tri uroke.

Hatred (2015)

Hatred je kontroverzen naslov, ki poveličuje nasilje, a to stori na najslabši mogoč način - je slaba, dolgočasna igra. Začetna zgroženost nad pobijanjem nedolžnih civilistov, kar je cilj igre, se porazgubi po nekaj deset minutah, ko igralec ugotovi, da je vsaka stopnja praktično enaka.

Hatred je ena najbolj nasilnih iger do zdaj.

Ostane le še pehanje za čim večjim številom žrtev, ki zaradi moreče črno-bele podobe hitro postane tipanje po megli, saj pogosto ne moremo razločiti, kaj se na zaslonu sploh dogaja.

Club Drive (1994)

Ob v prejšnjem prispevku omenjeni Big Rigs: Over the Road Racing je Club Drive verjetno najslabše virtualno dirkanje vseh časov. Ob njenem izidu leta 1994 upov na kakovost ni vzbujalo že dejstvo, da je izšla samo za igralno konzolo Atari Jaguar. Večina iger zanjo je bila namreč videti zanič.

A igralci niso bili pripravljeni na grozoto, ki je Club Drive. Srž igre je preprosta - avto vozi naravnost in se občasno izogni oviri, ki se ti postavi na pot. Grafika je, kot je razvidno iz spodnje slike, katastrofalna.

Objekti v Club Drive niso oblečeni v teksture, temveč so preprosti poligoni. Nadzor nad vozilom je bil v najboljšem primeru neroden.

  To je Need for Speed, dirkalna igra, ki je prav tako izšla leta 1994. Opazite razliko v primerjavi s Club Drive?

Infestation: Survivor Stories (ali The War Z, 2012)

Svet je opustošil virus, ki je pomoril večino ljudi, preostanek pa spremenil v agresivne žive mrtvece. Igralec je eden redkih, ki so proti virusu odporni. Kot samotni popotnik se trudi preživeti v okolju, kjer nemrtva nevarnost preži izza vsakega vogala, paziti pa mora tudi na lakoto, žejo, utrujenost. Proti njim se bori z nabiranjem zalog, proti zombijem pa z najdenim ali kupljenim orožjem.

Zasnova je odlična in zelo podobna Day Z, dodatku za igro ArmA 2. Izvedba je porazna. Infestation: Survivor Stories leglo hroščev, grafičnih napak in nasploh slabega programiranja. Posledice so pogosto zatikanje, slab nadzor nad likom, nepojasnjeno umiranje, grozljivo delovanje spletnega igranja.

Verjetno ne bo nikogar presenetil podatek, da je imel glavno besedo pri razvoju Infestation: Survivor Stories Sergey Titov, razvijalec večkrat omenjenega obupnega dirkanja s tovornjaki Big Rigs: Over the Road Racing.

Command & Conquer 4: Tiberian Twilight (2010)

Založnik Electronic Arts je s Tiberian Twilight poteptal pedigre nekoč ene najbolj cenjenih serij akcijskih strateških iger. Čeprav je C&C 4 videti kot predhodniki, pa tudi igra se podobno, je neprijazen tako do igralca, ki želi igrati samotarsko, kot do tistega, ki ga bolj mika igranje prek spleta.  

Kampanja za enega igralca je nedodelana in dolgočasna, zmagovanje v načinu za več igralcev pa je močno pogojeno s predhodnim igranjem kampanje. Le tako lahko igralec pridobi dostop do posebnih bojnih enot za uporabo v spletnih bitkah.

Command & Conquer 4: Tiberian Twilight od igralca zaradi preverjanja licence igre ves čas zahteva povezavo s spletom. Če se ta prekine, pa čeprav po nesreči, igra ne bo shranjevala njegovega položaja. Izgubi lahko ure napredka.  

Rogue Warrior (2009)

Težko je verjeti, da je založnik Bethesda, ki slovi po odličnih serijah The Elder Scrolls in Fallout, izdal igro Rogue Warrior. Gre namreč za šolski primer, kakšna ne sme biti akcijska strelska igra.

Rogue Warrior kazijo obilica grafičnih in vsebinskih napak, ogromno preklinjanja, neumni nasprotniki, ki jih je mogoče ubijati na en in isti način, res neumna, že tisočkrat slišana zgodba o herojstvu ameriških vojakov ter osupljivo kratka kampanja. 

Osrednji komplet misij v Rogue Warrior je mogoče končati že v vsega treh urah.

Kako si je Bethesda za Rogue Warrior ob izidu drznila zahtevati polno ceno, ne vemo.